Profesor Lovro Šturm v Komentarju Ustave Republike Slovenije prepričljivo utemeljuje, da gre na univerzi za znanstveni pouk, "to je znanstveno utemeljeno posredovanje dognanj, pridobljenih z raziskavo. Pouk mora biti povezan z raziskovalnim delom predavatelja. Izvajati se mora samostojno in svobodno, brez navodil..." Ali, kot so te dni opozorili dekani enajstih fakultet ljubljanske in mariborske univerze: "Brez možnosti raziskovanja in novih spoznanj ni mogoče imeti kakovostnega študija."
Odhod profesorja je morda mogoče zakrpati v nekaj letih, nadomesti pa se lahko šele po dolgoletnih prizadevanjih, razen na univerzah, ki lahko "kupijo" najboljše profesorje z drugih univerz, ki so zrasli na račun davkoplačevalcev iz drugih držav. Za znanstveni pouk so potrebna desetletja izobraževanja in usposabljanja, znanstvene rasti, izpitov in preverjanj; potrebni niso le diploma, magisterij in doktorat, temveč tudi dolgoletne pedagoške izkušnje, izpolnjevanje zahtevnih meril za izvolitev v nazive asistenta, docenta, izrednega in rednega profesorja ter znanstvenega svetnika za določeno znanstveno področje. Motiv za to, da najboljši diplomanti ostajajo na univerzi, je, da na temelju lastnega raziskovanja dosegajo odličnost, brez katere ni mogoče izobraževati novih strokovnjakov in znanstvenikov, niti prispevati v svetovno zakladnico znanja in iz nje prenašati znanje v slovenski prostor.
Naziva rednega profesorja in znanstvenega svetnika se pridobita v obdobju, ko se v drugih poklicih že bliža upokojitev. Zato so razumljiva prizadevanja univerz, da bi izkoristila znanje in pripravljenost izkušenih profesorjev, da podaljšajo svoje delovanje v času, ko se lahko v večji meri posvečajo poučevanju, ker niso več pod pritiskom habilitacijskih postopkov. Pri tem je zlasti dragocena njihova pomoč pri usposabljanju mlajših znanstvenih sodelavcev. S tega vidika je veliko škode razvoju univerze povzročilo varčevanje v obliki ukinitve vzporednih nastavitev profesorjev, ki so se pripravljali na odhod v pokoj, in prihajajočih mlajših učiteljev.
Grobi posegi od zunaj so protiustavni, nesmiselni in vsestransko škodljivi
Vse to in marsikaj drugega se zrcali v stališču ustavnega sodišča, ki je leta 1995, ko so hoteli po sili zakona upokojiti redne profesorje pri 65 letih, odločilo, da "urejanje vprašanja, ali in v katerih primerih zaradi posebnih razlogov visokošolski učitelji, znanstveni delavci in visokošolski sodelavci, ki so že dopolnili pogoje za pridobitev pravice do polne starostne pokojnine, nadaljujejo z delovnim razmerjem, sodi v okvir avtonomije univerze in visokih šol". To je bila modra odločitev, zasnovana na kristalno jasni ustavni določbi o avtonomiji univerze in fakultet ter na poznavanju usodne povezanosti raziskovanja in poučevanja na univerzi. Za to stališče pravi sodnik Franc Testen v Komentarju Ustave, da ne pomeni nič manj kot zavezo za zakonodajalca, da tega vprašanja ne sme urejati, ker sodi v polje univerzitetne avtonomije. In pika.
Kadrovski vidik avtonomije univerze je še posebej pomemben, če hočemo, da bo odgovorno zagotavljala stalnost in kontinuiteto raziskovalnega in pedagoškega delovanja, zato so grobi posegi od zunaj ne le protiustavni, temveč tudi nesmiselni in vsestransko škodljivi. To pa ne pomeni, da ne bi mogla univerza avtonomno urediti kriterijev in pogojev glede odhoda v pokoj. To ni pomembno le zaradi tega, da bi se lažje otepali neustavnih posegov od zunaj, temveč tudi zato, da se omeji beg možganov in zaposlovanje najboljših mladih raziskovalcev in pedagogov zunaj univerze, pogosto tudi zunaj Slovenije in Evrope.
Zakon za uravnoteženje javnih financ je jasna sporočila ustave in ustavnega sodišča spregledal, ko je v 188. in 246. členu določil prisilni odhod tistih, ki izpolnjujejo pogoje za upokojitev. Argumente o neustavnosti te ureditve za vse zaposlene v javnem sektorju je bilo mogoče prebrati na primer v člankih profesorice Barbare Kresal ter v zahtevah, ki so ju vložili sindikati in varuhinja človekovih pravic (slednja na pobudo rektorja, prvega med profesorji Univerze v Ljubljani Stanislava Pejovnika). Prepričljivo so utemeljili diskriminacijo glede na spol (zato, ker pozitivno diskriminacijo žensk, ki se lahko upokojujejo pred moškimi, spreminja v negativno diskriminacijo, ker jih sili v pokoj pred moškimi) in glede na starost (zato, ker nosijo breme varčevanja samo sedanje generacije, ki izpolnjujejo pogoje za upokojitev, in ne tudi prejšnje in prihodnje) ter kršitev načel pravne države (zaupanje v pravo, ker ni bilo določeno prehodno obdobje, da bi se lahko prizadeti nanj pripravili). Vsi ti argumenti veljajo tudi za zaposlene na univerzi, veliko pa je dodatnih, ki izhajajo iz posebnosti poslanstva univerze kot avtonomne pedagoške in raziskovalne ustanove.
Zagovorniki ukrepa pravijo, da ne gre za prisilno upokojevanje, ker se lahko vsakdo, na katerega se nanaša, zaposli drugod. Morda. Ko gre za univerzitetne učitelje, se ti prav gotovo lahko zaposlijo na drugih (zasebnih) domačih in tujih univerzah. Seveda pa je takšen odhod dokončen in nepopravljiv. Sprašujem se, kdo naj bi predaval in raziskoval namesto prisilno upokojenih profesorjev. Tisti, ki za to niso posebej usposobljeni in habilitirani, in to kot dodatno nalogo ob obveznostih, ki jih že opravljajo na področju, za katerega so habilitirani? Bomo zato, da spoštujemo neustavni interventni ukrep, grobo kršili visokošolsko zakonodajo in avtonomne univerzitetne akte, ki urejajo pravila delovanja, napredovanja in pridobivanja habilitacij?
So lahko prizadeti profesorji predvideli takšen ukrep in bi morali biti nanj pripravljeni? Ne. V zraku in ne samo v zraku, tudi na papirju, so bile različne verzije pokojninske reforme, katerih skupni imenovalec je bil ravno nasproten, namreč podaljšanje delovne dobe, ki je pogoj za upokojitev. Profesorji so lahko pričakovali vse kaj drugega, kot da jih bo nekdo silil v takojšen odhod z univerze. Tako je prišlo do posega v pričakova(l)ne pravice prizadetih, ne da bi se mogli na ukrep pripraviti.
Takojšnje nepopravljive posledice pa ne zadevajo samo prizadetih posameznikov, temveč ogrožajo tudi normalno delovanje in ugled univerze ter interese študentov. Si predstavljate, da bi študentje jeseni delali izpite pred docenti in asistenti, ki predmeta niso predavali, niti niso zanj habilitirani? Praznina, ki nastane, ima zato nepopravljive posledice za sedanjo generacijo študentov. Poleg tega že obstoječe razmerje med številom učiteljev in študentov na slovenskih univerzah izrazito zaostaja za primerljivimi univerzami v svetu. Kam bi na lestvici najbolj uglednih svetovnih univerz padla Univerza v Ljubljani (danes je na primer na lestvici Webometrics na 207. mestu na svetu, na 62. mestu v Evropi in tretja, za dvema češkima univerzama, v vzhodnem delu Evrope), če bi opustila zamisel o znanstvenem pouku? Ne samo da bi padla, izpadla bi z lestvic, na katere se je prebila ravno zaradi prodornih raziskovalnih dosežkov svojih profesorjev.
Znanstveno delovanje potrebuje stalnost
Kratkoročno škodo, ki jo povzroča takojšna uveljavitev ukrepa, je mogoče omiliti z začasnim zadržanjem izvajanja tega dela ZUJF. Ustavno sodišče je že večkrat, zlasti ko je presojalo ustavnost uvedbe višje stopnje izobrazbe, zadržalo izvrševanje sporne določbe. S tem je začasno zadržanje nadomestilo prehodno obdobje, ki bi ga moral predpisati zakonodajalec.
Avtonomija univerze je tesno povezana z ustavno določeno svobodo znanstvenega in umetniškega ustvarjanja. V pritrdilnem ločenem mnenju k odločbi, ki je skušala pred skoraj dvajsetimi leti zamejiti pojem avtonomije univerze, je profesor Boštjan M. Zupančič zapisal: "Ustvarjalnost lahko cveti samo v svobodi. Akademska ustvarjalnost pa lahko cveti samo v okviru tradicionalne akademske svobode... To je še posebej pomembno v obravnavani zadevi, ker je v interesu ne le prizadetih profesorjev, ki bi se prisilno upokojili, temveč tudi študentov, da se zagotovi prehod, ki omogoči kakovostno izvajanje študija."
Avtonomija univerze pomeni, če citiram profesorja Lojzeta Udeta, da "je njen nosilec sam svoj zakonodajalec". Zato se danes na univerzah lažje podrejamo splošnim varčevalnim ukrepom kot tistim, ki grobo posegajo v avtonomijo univerze in nepopravljivo prizadenejo jedro najbolj izkušenih univerzitetnih profesorjev in raziskovalcev.
Vlada se ne zaveda svoje odgovornosti za uresničevanje ustave, ko izjavlja, da nima nič proti, če prizadeti izpodbijajo njene ukrepe pred (ustavnim) sodiščem, in da bo spoštovala odločitev sodišča. Takšno razumevanje pravne države je zgrešeno. Najprej zaradi nepopravljivih posledic, ki jih ima neki protiustaven ukrep, še preden zadeva pride na dnevni red sodišč in ustavnega sodišča. Drugič zato, ker dodatno preobremenjuje sodišča in ustavno sodišče, ki bi morala biti samo subsidiarna, rezervna instanca za reševanje sporov. In končno zato, ker je ustavno sodišče že večkrat izrecno, povsem jasno in nedvoumno povedalo, da ni svetovalni organ kogarkoli: vsakdo, vključno z zakonodajalcem, je dolžan ravnati v skladu z ustavo, ne da bi dobil za to potrditev v obliki svetovalnega mnenja ustavnega sodišča. V našem primeru pa je svetovalno mnenje odveč tudi zato, ker ga je mogoče zlahka izpeljati iz že sprejetih odločb ustavnega sodišča.
Če si za konec sposodim še besede akademika in profesorja Marijana Pavčnika, je varčevanje sicer ustaven in zakonit cilj, takojšnje upokojevanje univerzitetnih učiteljev pa je nesorazmerno sredstvo, ki radikalno, trajno in nepopravljivo posega v kontinuiran razvoj znanosti in izobraževanja. Znanstveno delovanje potrebuje stalnost, ki je nujni predpogoj za svobodo znanstvenega delovanja v okviru avtonomnega univerzitetnega prostora.