Še enkrat torej. Kdove kolikič že.

Nogomet spremljam že štirideset let, od evropskega prvenstva v Belgiji leta 1972 sem po televiziji spremljal deset svetovnih in enajst evropskih prvenstev, gledal enaindvajset kvalifikacijskih ciklusov za svetovna in evropska prvenstva, v teh štiridesetih letih nisem zamudil niti enega samega televizijskega prenosa in nikoli v vseh štiridesetih letih nisem videl niti ene tekme jugoslovanske ali hrvaške reprezentance, v kateri nas sodniki ne bi grobo okradli.

Prvih dvajset let sem tako gledal, kako sodniški lobiji iz Fife in Uefe lupijo malo, a ponosno neuvrščeno Jugoslavijo, naslednjih dvajset let pa, kako sodniški lobiji iz Fife in Uefe lupijo malo, a ponosno katoliško Hrvaško. Kadarkoli je ena ali druga reprezentanca zmagovala, je bilo to navkljub očitni sodniški naklonjenosti nasprotnikom. Kadarkoli sta igrali neodločeno, so jima sodniki preprečili, da bi zmagali. In kadarkoli sta izgubili tekmo, je bilo povsem jasno, da so ju sodniki grobo okradli.

Vse svoje življenje že poslušam mantre športnih komentatorjev o krivici, sramoti, "velikih" in "malih", prvih dvajset let o "mali, a ponosni Jugoslaviji, ki je očitno v napoto velikim, tako na Zahodu kot na Vzhodu", drugih dvajset o "mali, a ponosni Hrvaški, ki je očitno v napoto velikim nogometnim mogočnikom", štirideset let že poslušam, kako smo trn v peti velikim in kako nam sodniki ne dajo, da bi jim prekrižali načrte.

Svetovni nogometni sodniki skratka ne počnejo drugega kot da gledajo, kako bi zajebali talentirane čarovnike z juga in jim preprečili, da postanejo prvaki Evrope in sveta. In samo zaradi tega nogometni sodniki pravzaprav sploh obstajajo. Odrasli moški bi se čisto lepo igrali z žogo, tudi če ne bi bilo teh strogih tipov s piščalko in rumenimi kartoni, le da bi bila potem, to ste v vseh teh letih menda že dojeli, Hrvaška prvak vsega in to v vseh kategorijah do konca zgodovine.

To so pred sto petdesetimi leti dojeli tudi v Veliki Britaniji in se - ko so videli, da ne bodo mogli preprečiti neizogibnih zgodovinskih procesov, razpada Avstro-Ogrske, razpada Jugoslavije, osamosvojitve Hrvaške in njene absolutne prevlade - odločili, da v nogometno igro uvedejo sodnike. Zamisel je bila preprosta: tip v črnem naj bi dosojal raznorazne prekrške in prepovedane položaje proti jugoslovanski ali hrvaški reprezentanci, kadarkoli bi njun igralec imel priložnost, da doseže zadetek, pa razne proste strele in enajstmetrovke za nasprotnike jugoslovanske ali hrvaške reprezentance, kadarkoli sami ne bi mogli doseči gola. In nasprotniki jugoslovanske in hrvaške reprezentance ga sami, brez pomoči sodnika, seveda nikoli ne morejo doseči.

Vse od takrat se tajna Svetovna sodniška organizacija sestaja v hotelu Bilderberg v nizozemskem Oosterbeeku, enkrat na leto se v tem zloglasnem hotelu posvetujejo o strategijah, dogovarjajo o taktikah, spreminjajo pravila igre, prilagajajo sodniške sezname in podrobno izdelujejo tajne načrte za svetovna in evropska prvenstva, pri tem pa budno pazijo, da slučajno ne bi Hrvaška postala prvak.

Nekomu, ki zadevo spremlja od daleč, se ta zgodba morda zdi neverjetna, pretirana in paranoična. Še več, nekomu, ki zadevo spremlja od daleč, se lahko na podlagi tako imenovanih dejstev zdi, da Hrvaška ne samo, da ni sistematično okradena na vsakem evropskem in svetovnem prvenstvu, in ne samo, da ni žrtev globalne zarote "velikih" proti "malim", ampak je - prav nasprotno - iz nekega povsem nejasnega razloga neverjetno privilegirana in celo pod posebno sodniško zaščito.

Na svetovnem prvenstvu v Franciji leta 1998, tistem slavnem mundialu, ko je osvojila tretje mesto, je Hrvaška v osmini finala premagala Romunijo z golom iz enajstmetrovke, ki ga ni videl živ krst razen argentinskega sodnika Javierja Castrillija. Celo Aljoša Asanović je pozneje odkrito priznal, da sta se on in romunski branilec le malo prerivala, nakar se je odločil, da pade. V četrtfinalu pa je norveški sodnik Pedersen "veliki" Nemčiji hladnokrvno izključil branilca Woernsa, nakar je Hrvaška zabila tri gole.

Končno je v polfinalu proti "veliki" Franciji - ki je bila za povrh še gostiteljica prvenstva! - španski sodnik Aranda hladnokrvno, po neverjetno dobro zaigranem prekršku nad Slavenom Bilićem, sedanjim hrvaškim selektorjem, izključil francoskega beka Laurenta Blanca, sedanjega selektorja Francije, a tudi to Hrvaški ni pomagalo, da bi se prišlepala v finale. V tekmi za tretje mesto pa je paragvajski sodnik Chavez Nizozemcem razveljavil čisti gol in "mala" Hrvaška je osvojila tretje mesto. Iz nekega razloga v mitih in legendah iz leta 1998 o teh rečeh nikoli ne boste slišali niti besede.

Svetovno prvenstvo leta 1998 vsekakor ni bilo edino, pa tudi "velika" Nemčija, Francija in Nizozemska niso bile edine. Štiri leta pozneje, na primer, na svetovnem prvenstvu na Japonskem in v Južni Koreji, je znameniti angleški sodnik Graham Poll "veliki" Italiji razveljavil dva gola, čista kot solza, Vierijevega in Inzaghijevega, in "mala" Hrvaška je zmagala z 2:1. Navsezadnje se Hrvaška celo izkaže za pravo ljubljenko sodnikov: na naslednjem svetovnem prvenstvu, leta 2006 v Nemčiji, je taisti slavni angleški sodnik Graham Poll na tekmi Hrvaška-Avstralija Josipu Šimuniću pokazal tri rumene kartone, ker ga je pozabil izključiti po drugem, kar je edinstven primer v zgodovini nogometa.

A to so, ne pozabite, kljub vsemu samo dejstva. Dejstva pa so - poleg nogometnih sodnikov seveda - največji naravni sovražnik Hrvatov.