Večina ameriških držav je imela posebne programe, v sklopu katerih so sterilizirali ljudi, ki so jih imeli za maloumne ali nezaželene, veliko število teh pa so sestavljale revne črnke. V nekaterih primerih so imele žrtve tudi le deset let, razlogi pa so bili velikokrat banalni – morda se niso razumele s svojimi sošolci, ali pa so jih imeli za promiskuitetne.
V veliko državah so takšne programe ukinili po 2. svetovni vojni, ko so te ukrepe pričeli primerjati s poskusi nemških nacistov, da ustvarijo čisto raso. Zvezna država Severna Karolina pa je s programom nadaljevala tudi po vojni.
Zdaj pa so žrtve v Severni Karolini spregovorile in zahtevajo odškodnino. Minil je prvi resen poskus, da bi vsaka žrtev dobila odškodnino v višini 50 tisoč dolarjev, vendar to ni uspelo, saj so v predstavniškem domu senatorji iz republikanske stranke menili, da za to ni dovolj sredstev v proračunu.
Nekateri republikanci menijo, da to ne bi nič pomenilo, medtem ko druge skrbi, da bi to lahko spodbudilo kakšne druge skupine, da zahtevajo odškodnino (denimo potomce sužnjev).
Skupina, ki pomaga žrtvam prisilne sterilizacije, je potrdila, da še živi 146 takšnih oseb, čeprav naj bi jih bilo po neuradnih ocenah tudi do 1800.
