Na Madeiro je najlepše priti ponoči. Nočno spoznavanje dežele je zagotovo nekaj posebnega. Takrat lahko deželo samo čutiš, slutiš, treba je vklopiti povsem druga čutila kot tista, ki delujejo v dnevnem življenju. In vonj, tisti prvi vdih zraka, ko izstopiš z letala. Prvi vtis na otoku je prijeten, svež, poživljajoč, saj ni ne preveč toplo, pa tudi ne preveč hladno. Ravno prav. Letališče leži v mestecu Santa Cruz, ki je 13 kilometrov oddaljen od glavnega mesta Funchala (izgovorjava: 'Funšal'). Podaljšek pristajalne steze je zgrajen v morje na seriji 180 stebrov, visokih 70 metrov, za konstrukcijo pa so dobili prestižno mednarodno nagrado, podobno filmskemu oskarju. Letališče je znano kot deveto najnevarnejše v svetu oziroma drugo v Evropi takoj za Gibraltarjem. Pristanek in vzlet za nas potnike je povsem običajen kot na vseh drugih letališčih. Verjetno je razlika pomembna samo za pilota.
Nočna vožnja po široki avtocesti je posebno doživetje. Na eni strani hrib in lučke, spodaj pod hribom tema - tam, kjer samo slutiš, da je Atlantski ocean. Vožnja je kronana s pogledom na osvetljeni Funchal spodaj, kot bi sedel v ogromnem amfiteatru. V pristanišču so navadno privezane ogromne križarke, vse pa so močno osvetljene. Pogled na križarke je zlasti lep pozno zvečer, ko odhajajo, ali navsezgodaj zjutraj, ko se v jutranjem svitu približujejo obali. Ponoči je seveda najlepše zaspati pri odprtih vratih balkona, saj je najlepši zvok na Madeiri zvok butanja razpenjenih valov Atlantskega oceana.
V objemu tišine
Da bi dodobra spoznali raznolikost otoka, je dobro začeti z izletom na Pico do Arieiro, tretji najvišji vrh na Madeiri. Ko zapuščaš Funchal in se avtobus začne vzpenjati visoko v hribe, se začneš spraševati, ali voznik ni slučajno zašel. In naslednje vprašanje: kako sploh zmore avtobus voziti v tako strmino in po tako ozki cesti, kjer se dva avtobusa sploh ne moreta srečati? Vendar voznik ne kaže nobenih znamenj zaskrbljenosti, nič se ne poti, pravzaprav je zelo dobre volje. Torej se lahko posvetimo okolici: na nadmorski višini 700 pa vse do 1600 metrov se peljemo po meglenem gozdu lovorikovcev. Danes je ta gozd, kiljubi vlago, zaščiten s strani Unesca, saj je prvotni ostanek nekdanjega gozda lovorikovcev, ki je prekrival otok v času prvotnega odkritja. Iz megle vstopimo neposredno v sonce in hribovite ter ekstremno strme pašnike, kamor krave tudi približno ne moreš spustiti, ne da bi bila privezana. Avtobus pripelje skoraj pod vrh 1818 metrov visokega Pico do Arieira. Razgled je fantastičen, če je sonce seveda. Na eni strani v daljavi prek hribovitih pašnikov vidiš Atlantski ocean, na drugi strani pa razbrazdane in gole planinske vrhove. Madeira je vulkanskega izvora, še dodatnih 5000 metrov jo povezuje z atlantskim dnom. Vulkani že dolgo niso več aktivni, okolica pa je posledica delovanja vetrne, temperaturne in vodne erozije. Od Pica do Arieira pa do Pica Ruiva, ki je najvišji vrh s 1862 metri, vodi zelo dobro urejena planinska pot kake dve do tri ure hoda. Na vseh vrhovih skoraj vedno piha in je treba imeti s seboj vetrovko in kapo. Nič niso odveč tudi šal in rokavice, kar je prijetna sprememba in kontrast vročemu Funchalu.
Levade - skrivnost Madeire
Madeira je bila v 15. stoletju odkrita po naključju, po zaslugi viharja, ki je presekal portugalski ladji začrtano pot in jo odložil na malem otočku Porto Santo. Že naslednje leto so se Portugalci vrnili in raziskali večji sosednji otok, ki je imel vrh v večni megli in je bil še popolnoma zaraščen z gozdom. Začeli so z izsekavanjem lesa in tako je Madeira dobila ime - pomen besede je les. Ko so izsekali del gozda in začeli pripravljati polja, so ugotovili, da je to zelo težaško delo, zato so kmalu prišli na otok prvi sužnji, ki so opravljali najtežja dela. Eno najveličastnejših del, ki so jih opravili, je bila gradnja levad. Otok je bogat z vodo, predvsem njegov severni del, južni pa je bolj sušen. Odločitev je hitro padla in začeli so graditi mini kanale, vsak od njih pa ima tudi spremljevalno pot, kjer so hodili skrbniki levad zaradi popravil. Zgradili so jih okoli 2500 kilometrov. V 80 letih prejšnjega stoletja sta prišla na dopust na otok dva Angleža, ki sta se strašansko dolgočasila in nista vedela, kaj bi počela. Posledično sta ugotovila, da so levade krasne za hojo in da prečkajo najlepše dele otoke in da sploh niso naporne za hojo. Napisala in izdala sta knjigo in od takrat naprej je Madeira popularna tudi za pohodnike. Če bi želel prehoditi vse levade, bi potreboval ne več ne manj kot tri mesece. Torej, en teden dopusta je občutno premalo za aktivni oddih.
Zelo prijetna za prve korake in spoznavanje levad je Levada Balcoes. Vodi iz vasice Ribeiro Frio in pelje skozi gozd lovorikovca na razgledno točko visoko nad skrito dolino. Pri hoji po levadah te spremlja šumljanje vode, lahko se umiješ in osvežiš, če hodiš po izpostavljenih in vročih delih. Včasih, kjer je zelo strmo, zmanjka poti in je samo kanal. Takrat velja pravilo: sezuj si čevlje in vstopi v vodo ter nadaljuj s hojo po kanalu. Ponekod je bilo treba levade vsekati v predor, zato je tu treba vzeti s seboj svetilko, navadno tudi pelerino, saj voda teče od vsepovsod. Vendar brez skrbi, to so ekstremi in take levade so posebej označene kot nevarne in z opozorilom, kaj je treba vzeti s seboj.
Divji Atlantski ocean
Druga poslastica za pohodnike je hoja ob Atlantskem oceanu. Mogočni zvok in bobnenje razpenjenih valov, ki se zaganjajo ob obalo, prevzame vsakega. Vedno ostaja želja, da bi še kar hodil po obali ali samo sedel in se izgubil v niču. Samo ti in mogočni ocean. Izziv za vse je zagotovo kopanje v hladnem morju, najlepši kotiček za to je Porto Moniz, kjer je vroča lava oblikovala male bazenčke, kjer ima voda možnost, da postane topla. Tudi če se ne odločite za kopanje, vas lepota kraja in divjost oceana naravnost prevzame. Madeiri je narava naklonila vse lepote, kar si jih neki otok lahko le poželi, samo plaže nima. Osemdeset odstotkov obale so klifi, strme pečine, kamor divje udarja morje in še danes oblikuje in gnete otok. Ponašajo se z drugim najvišjim klifom v Evropi, Cabo Girao, ki je visok 580 metrov.
In kaj še ostane?
Tretja poslastica za pohodnike so izleti v notranjost otoka in rt sv. Lovrenca. Nunska dolina s svojimi kostanjevimi specialitetami ponuja spektakularne razglede, da se ti zvrti. Rt sv. Lovrenca je fantastična kombinacija barvastih skal, morja in narave. Nedotaknjen košček narave.
Če ne marate hoditi, lahko dneve lenobno preživljate ob hotelskem bazenu ali na eni od mestnih plaž ob morju. Lahko pohajkujete po Funchalu in nakupujete ali se odpravite na izlet z ladjico, kjer imate možnost, da vidite kite in delfine. Lahko se odpravite na sosednji otok Porto Santo, ki se ponaša z devetimi kilometri dolgo zlato peščeno plažo, lahko preizkušate lokalne specialitete, morda ribo mečarico z banano ali samo uživate sveže eksotično otoško sadje. Madeira ponuja vse to, za vsak žep, za vse okuse in potrebe.
