Pred časom sem med iskanjem najugodnejše kreditne ponudbe padel v klešče nekemu bančniku. Bilo je vroče, pa ni ponudil kozarca vode. Po desetih sekundah si je razrahljal kravato, po petih stavkih me je tikal, na koncu informativnega pogovora pa si je že športno privoščil eleganten izraz "zajebani časi". Njegova ponudba je bila v bistvu slabša od tiste v moji matični banki, nesmiselno bi bilo izbrati ustrelitev namesto obešenja in tako sem pristal v naročju moje stare dobre banke. Pri notarju smo podpisali goro izvodov pogodbe, na koncu pa je damica v kostimčku na mizo prinesla kozarec penine zame, za notarja in za pravnika banke. Namesto zdravice sem zajamral nekaj v slogu: "No, pa sem pečen do penzije," in pravnik banke, očitno gospod z ugledno kilometrino podpisovanja in nazdravljanja, oblečen v vznemirljivo nevpadljivo sivo obleko, je rutinirano dvignil kozarec in dejal: "Pomislite, kako dolgočasno bi bilo življenje brez kreditov!" Kako lepo ciničen preboj formalnosti, on v ponošeni obleki, jaz v oguljenih kavbojkah, oba na istem čolnu.
planet.siol.netGorazd Suhadolnik kolumnist
Gorazd Suhadolnik kolumnist