V ponedeljek, malo pred današnjim svetovnim dnevom beguncev, se je Benjamin javil iz Pariza, kjer zdaj živi z ženo in otroki. "Človeška usoda je zelo čudna stvar," je napisal. "Ne upravlja je človek, ampak nekdo drug. Morda je tudi kje zapisana in nanjo ni mogoče prav veliko vplivati." Benjamin je umetniška duša. Vsa devetdeseta je po Ljubljani hodil s kitaro na rami in ojačevalcem pod roko. Dopoldneve je preživel na gimnaziji, popoldan in zvečer je igral. S kolegi Erolom, Farah, Maido, Aido, Admirjem in Marjanom so ustanovili etno-rock bend Dertum. Igrali so sevdalinke in makedonske narodne. Benjamin je bil racio skupine, njen organizator. Nepozabna Farah je bila podoba skupine. Marjan je še danes eden najboljših slovenskih tolkalistov. Levoroki kitarist Admir je iz strun izvabljal poseben zvok. Kot Hendrix je kitaro igral zavrteno okrog osi, obešeno na desno stran. Vsi smo mu odprtih ust gledali pod prste. Maida in Aida sta bili najlepši pevki v mestu. Aida - čudovito ime za opero - danes poje v sarajevski operi. Erol zdaj spet živi v Bosni. Farah živi med zvezdami.

Ljubljana na krožniku

"Danes se čudim, kako sem vse to zmogel," se sprašuje Benjamin Begović. "Takrat nam ni bilo nič težko. Zdaj živim v Parizu in šele od tu vidim, kakšno srečo sem imel v Sloveniji. Tako rekoč vse mi je bilo servirano na krožniku. Samo nekaj koščkov je bilo treba sestaviti, pa je delovalo." Benjamin pravi, da iz Ljubljane ni odšel, ker bi mu bilo tu kaj hudega. "V Pariz sem odšel po spletu okoliščin. Kar zgodilo se je, brez velikega načrtovanja. Tu ni kaj reči, moja zgodba je bolj ali manj burna, kot vse iz tistega obdobja."

Dostopna statistika pravi, da je v začetku devetdesetih (leta 1991 iz Hrvaške, ključno pa je bilo leto 1992, ko so prišli begunci iz Bosne) v Slovenijo pribežalo okoli sto tisoč oseb. Sedemdeset tisoč uradno registriranih in še približno petintrideset tisoč neregistriranih, je ugotavljala koordinatorica tedanjega dela z begunci dr. Anica Mikuš Kos. Danes so razseljeni po vsem svetu.

"Nekoč sem napisal, da begunci nimajo nikakršnega potrdila za svoje trpljenje," je po telefonu iz Sarajeva rekel sarajevski književnik in novinar Ahmed Burić. "Za razliko od tistih, ki živijo v vojni, imajo begunci samo neskončno število žalostnih obrazov. Če pa se spomnim Ljubljane, lahko rečem, da so bile naše tedanje ljubljanske zgodbe nekoliko manj žalostne od zgodb beguncev v drugih delih Jugoslavije in po Evropi." Burić, ki je vojna leta preživel pri nas, je govoril o kulturnem in družbenem okolju, ki je bilo v Ljubljani zelo podobno sarajevskemu, iz katerega je prišel. "Moja 'raja' v Ljubljani je bila zelo podobna moji 'raji' iz Sarajeva. Seveda sem zaznal drobne probleme, a to ni bilo nič takšnega." Burić se je v Ljubljani dobro počutil. Ostal je do leta 1996, še leto po koncu vojne. Tudi on se je odselil brez velikih načrtov. Odločitve beguncev niso politične, ampak osebne. "Ko sem ugotovil, kam se usmerja moje življenje, se mi je zdelo naravno, da se vrnem," je rekel. "Ni pa res, da bi komaj čakal, da se vrnem. Niti me ni Ljubljana pregnala." Tudi Burić je nekaj časa živel v Parizu, a ga mesto ni prepričalo. "Wittgenstein pravi, da so meje moje domovine meje mojega jezika. V tem smislu sem ustrojen na nekoliko starinski način. Med življenjem v Gradcu, Berlinu, Ljubljani in Sarajevu pa v smislu evropocentričnosti v resnici ni velike razlike."

Če bi bili begunci Slovenci?

Vojna po razpadu Jugoslavije je po podatkih UNHCR razselila okoli 2,7 milijona ljudi. Od teh jih približno 330.000 danes še vedno živi brez urejenih stalnih statusov, kot begunci oziroma razseljene osebe. Večinoma gre za starejše, nemočne ljudi, ki se težko znajdejo v birokratskih postopkih. Takšne osebe živijo po vsem svetu, večinoma pa v državah nekdanje Jugoslavije.

"Nekateri še živijo tudi v Ljubljani," je rekla Vahida Huzejrović. "Niso si uredili državljanstva, imajo pa 'stalne vizume'." Tudi Vahida Huzejrović je na začetku bosanske vojne pribežala v Slovenijo. "Prišla sem v zadnjem valu beguncev, leta 1993," je rekla. "Prvo leto nisem zmogla ničesar. Takrat je vse prazno." Po tem je spoznala aktiviste Slovenske filantropije in prostovoljce, ki so beguncem pomagali. Našli sta se z Anico Mikuš Kos, ki jo je spodbudila, naj kot učiteljica angleščine začne poučevati begunske otroke. "Verjamem v šolski sistem, verjamem v investiranje v otroke," je rekla v ponedeljek med pogovorom v središču Ljubljane. "Šola kreira usodo ljudi, ki jih je prizadela vojna. Otroci tako hitreje pozabijo." Huzejrovićeva je po vojni ostala v Sloveniji, živi v Ljubljani, dela na Slovenski filantropiji in vodi vrsto projektov pomoči otrokom, žrtvam vojne, v nekdanji Jugoslaviji, na Kavkazu in v Afriki. Sprejela je tudi slovensko državljanstvo. Pri tem je niso ovirale posamezne negativne izkušnje, ki jih je imela s Slovenci. O teh tudi ni želela govoriti. "Slovenija na tako veliko število beguncev ni mogla biti pripravljena," je rekla. "Vprašanje pa je, kako bi reagirali Bosanci, če bi naenkrat v Bosno prišlo tako veliko število slovenskih beguncev." Kasnejše uradne številke so sicer številko sto tisoč zmanjšale na petintrideset tisoč. Razlika izhaja iz dejstva, da je v prvem letu (1991-1992), ko jih je štel še Rdeči križ in ne država, veliko beguncev prišlo in tudi odšlo naprej; odhodi pa niso bili sproti zabeleženi.

Še petnajst jugoslovanskih beguncev

"V prvih nekaj mesecih in letih po letu 1992 je bilo še vse videti začasno, zato je bila tudi pripravljenost na pomoč velika," se spominja strokovnjakinja za begunce Sonja Gole Ašanin. Vsa devetdeseta je kot aktivistka nevladnih organizacij, predvsem je delovala v okviru Slovenske filantropije, preživela v begunskih centrih. "Slovenija se je za začetek dobro odzvala. Predvsem je bil dobro urejen šolski sistem, ki je begunce sprejel na vseh ravneh, od vrtca do univerze. Kasneje pa, ko se je izkazalo, da se konflikt v Jugoslaviji ne bo razrešil v nekaj mesecih, kot so sprva vsi mislili, je pripravljenost na pomoč začela upadati," pravi Gole-Ašaninova. Pravni status beguncev je dolgo ostal nedorečen, vse do leta 1997 je imel tudi na uradni ravni naravo začasnosti. To beguncem ni nudilo trdne opore pri urejanju življenjskih zadev. Leta 1997 je bil sprejet prvi zakon o začasnem zatočišču, ki je njihov položaj kodificiral. Še vedno so bili obravnavani kot začasni, a ta začasnost je nekoliko lažje trajala. Birokratsko nespretno urejanje položaja beguncev v kasnejših letih pa je pripomoglo tudi k temu, da se je večje število tistih, ki bi sicer želeli ostati, odselilo. Po dvajsetih letih v slovenskih nastanitvenih centrih danes živi še približno petnajst nekdanjih jugoslovanskih beguncev.