Toomas Hendrik Ilves, na Švedskem rojen, v ZDA vzgojen in lani v estonskem parlamentu v drugo izvoljen za šefa države, je začutil hipno potrebo, da grobo obračuna z ekonomistom Paulom Krugmanom, ki je podvomil o končnem uspehu drastičnih varčevalnih ukrepov, zaradi katerih zagovorniki zategovanja pasu postavljajo Estonijo za zgled državam, zabredlim v gospodarsko recesijo in javnodolžniško krizo.

"Najbolje, da pišemo o stvareh, o katerih nimamo pojma, in smo pri tem domišljavi, naduti in pokroviteljski. Očitno ti Nobelova nagrada iz ekonomije omogoča, da mojo državo razglasiš za smetišče," je v enem od tvitov zapisal Ilves, v naslednjem pa dodal: "Toda res, kaj pa mi vemo? Saj smo samo neumni Vzhodnoevropejci," da bi zadnjega vulgarno zaostril z: "Dajmo se posr*t na Vzhodnoevropejce."

Guru vseh, ki so se nasitili chicaških dečkov

Paul Krugman, leta 2008 Nobelov nagrajenec za ekonomijo, že od leta 1999 pa redni kolumnist New York Timesa, je postal nekakšen guru vseh, ki so se nasitili neoliberalizma in t.i. chicaških dečkov. V večini razumljiv jezik prevaja bančno-finančno-politično ekonomsko latovščino, ki se je na nas zgrnila kot uničujoč plaz pred štirimi leti, ko se je nenadzorovano in nebrzdano napihovanje nepremičninskega balona razpočilo nad Lehman Brothersom in nato v vrtinec potegnilo globalne finance in z njimi vse zahodno gospodarstvo.

"O, presenečenje - še eno reševanje bank, tokrat v Španiji. Bi lahko kdo to predvidel? Odgovor je seveda, da vsakdo. Pravzaprav je celotna zgodba že skoraj smešna rutina: ponovni zdrs gospodarstva, brezposelnost naraste, banke zaidejo v težave, vlade pohitijo z reševanjem in - spet so edino banke tiste, ki so rešene, ne brezposelni. Naj bo jasno, nič ni narobe z reševanjem bank... Kar bije v oči, je, da so evropski voditelji, ko so sestavljali rešilni pas, dali jasno vedeti, da nikakor ne nameravajo spremeniti politike, ki je pustila četrt španskih delavcev in kar polovico mladih brez dela." Tako Krugman v kolumni minuli teden pove tisto, kar praktično res vsi vemo in čivkajo že vrabci na strehah. A referenca je druga. Odbor Kraljeve švedske akademije znanosti je pred štirimi leti s podelitvijo nagrade takrat 55-letnemu ekonomistu poslal ZDA in svetu jasno sporočilo: da je čas za socialno in mednarodno bolj odgovorno ekonomijo. Krugman je namreč med uglednimi ekonomisti postal najbolj oster kritik prejšnjega ameriškega predsednika Georgea Busha mlajšega in tudi tedanjega šefa centralne banke Alana Greenspana. Iz kolumn v NYT in drugih njegovih zapisov je nastalo obvezno čtivo za vsakogar, ki spremlja dogajanja v ameriški in svetovni ekonomiji in politiki, Vest liberalca (The Conscience of a Liberal), v njem pa je podana časovna socialna slika ZDA. To je popeljal od perverzno liberalne, asocialne in rasistične konservativne politike pred veliko depresijo leta 1929 preko razvoja države blaginje z uvedbo New Deala in napredka srednjega razreda do ponovne vrnitve skrajne konservativne ekonomske politike "nove desnice" z nastopom Ronalda Reagana leta 1980 in vrhunca skrajne asocialne politike v mandatih Georgea Busha mlajšega, ko kar petina ameriškega prebivalstva ni imela niti osnovnega zdravstvenega varstva. Krugman je bil sicer v devetdesetih letih prejšnjega stoletja velik kritik ekonomske politike Billa Clintona in njegove šefice Sveta ekonomskih svetovalcev Laure Tyson zaradi njunega omahovanja pri prehodu k prosti mednarodni trgovini. V zbirki esejev pod naslovom Pop Internationalism in Accidental Theorist je zavrnil večino takrat modnih in uglednih komentatorjev in piscev knjig, ki so se zavzemali za zapiranje ZDA pred globalizacijo. Sicer pa se je Krugman zelo jasno humanistično oblikoval prav s pisanjem kolumn za New York Times. Kot samooklicani "ekonomski liberalec s socialno vestjo" je v sebi našel znanstvenika, ki zna v preprostem jeziku širokemu občinstvu predstaviti zapletene ekonomske modele.

V življenjepisu, ki si ga je na spletu spisal sam, na koncu postavi vprašanje, ki bi mu ga po njegovem mnenju zastavil skorajda vsak, namreč kateremu namenu služi vse njegovo delo. "Lahko bi se zatekel k plemenitosti značaja in dejal, da delam v korist človeštva, lahko pa bi vas skušal šokirati s trditvijo, da so vse, kar me zanima, finančne in profesionalne nagrade," navaja in dodaja, da je v obeh odgovorih kanček resnice. "V resnici sem po malem sanjač, ki verjame, čeprav soočen z drugačnimi dokazi, da dobre ideje zmagujejo in delajo vsakogaršnje življenje lepše. In tudi nisem asket, ne bom se zmrdoval nad lepim honorarjem ali zastonjkarsko potjo v prijeten kraj."

Ekonomija je razveseljujoča

Tisto, kar Krugman resnično čuti ob svojem delu, je po njegovih navedbah dejstvo, da je ekonomija - razveseljujoča. Pri tem se zaveda, da jo večina ljudi jemlje za dolgočasno, zanj pa je redka stvar na tem svetu tako vznemirljiva kot spoznanje, da se velike stvari v zgodovini, usode imperijev ali vladarjev, lahko ne le razložijo, ampak tudi predvidijo ali celo nadzorujejo z nekaj simboli, natisnjenimi na papir. "Vsi si želimo občutiti moč, uspeti, toda glavna nagrada je enostavno veselje, ko stvari razumemo," svoje življenjsko vodilo opredeljuje Krugman.

Verjetno mu je to kalilo zadovoljstvo ob novici, da je med Nobelovimi nagrajenci, saj je v takratnem intervjuju za eno od ameriških radijskih postaj na temo najbolj aktualnega ekonomskega vprašanja leta 2008 - izbruh finančne krize - odgovoril: "Moral bi jo videti prihajati. Očitam si, da obsega tega finančnega domino učinka prej nisem razumel. Videl sem, da bo ta špekulativni balon počil, videl sem tudi, da bo veliko tožb, nisem pa videl, kako velik obseg bodo imele. Od krize sem popolnoma pretresen, čudim se, kako smo lahko bili ekonomisti in politiki tako slepi. Nastal je finančni sistem, ki ga z mehanizmi, ki so nastali v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ni bilo več mogoče nadzirati. Kljub temu so le redki predvideli krizo." Podobno se je "skesal" tudi med obiskom v Ljubljani septembra 2009, ko je številnim poslovnežem, politikom in profesorjem povedal, da se tudi sam počuti krivega, da ni prej opozoril na krizo, saj je prepričan, da so baloni, kot je bil nepremičninski v ZDA, vidni, še preden počijo. Priznal je še, da ni nihče pričakoval, da bo ta kriza v celoti globalna, se je pa za povsem utemeljenega izkazal njegov takrat izrečeni pesimizem, da se bo gospodarska rast v naslednjih letih stežka obnavljala, da bodo države še padale v recesijo in da ne bo napredka pri zmanjševanju brezposelnosti. "Okrevanje po krizi takih razsežnosti pogosto traja pet let, ker pa gre za svetovno krizo, lahko traja še dlje; lahko se zgodi, da bo okrevanje svetovnemu gospodarstvu vzelo vse desetletje," je takrat povedal Krugman in se očitno ni motil.

Je bilo to težko predvideti? Za večino političnih voditeljev, ki živijo od obljub, in ekonomiste, ki jim pri tem pomagajo, zagotovo. Krugmanov pogled na svet je očitno drugačen. Sam pravi, da je zgrajen na teoriji, po kateri imajo življenjske izkušnje malo skupnega z interesantnimi (dobrimi) idejami. Po tej teoriji "oseba, ki je odraščala v osmih različnih državah, govori pet jezikov, ki se je s pasjo vprego vozila po Sibiriji in se s čolnom spustila po Amazonki" nima nič bolj poglobljenega pogleda v družbeno znanost kot nekdo, ki je odrasel v varnem zavetju srednjega razreda v predmestju in prebiral znanstveno fantastiko. "Upam, da je ta teorija točna," zapiše sam, ko se predstavi kot človek iz najbolj konvencionalnega okolja v newyorškem predmestju z običajno izobrazbo na eni od mnogih srednjih šol, poimenovanih po Johnu F. Kennedyju, in nerazburljivimi štirimi leti na univerzi. In doda, da je bilo njegovo čtivo trilogija Isaaca Asimova Foundation. Zdaj je prepričan, da bo nekoč v prihodnosti obstajala unificirana družbena znanost, kot si jo je Asimov predstavljal v liku "psihozgodovinarjev", do takrat pa je "biti ekonomist" največji približek tej "psihozgodovini". Zato se je tudi odločil za študij ekonomije, a vpisal le nekaj nad minimalnim obveznim številom ekonomskih predmetov, preostale pa izbiral na zgodovini.

Krugman je zdaj razvpit kot ekonomist in kolumnist. Obračunava z ekonomskimi teoretiki in politiki, za katere je ugotovil, da niso najbolj bistri. Lotil se je tudi medijskih komentatorjev, ki svojemu delu niso bili kos in za katere mu ni bilo težko napisati, da so bedaki oziroma šušmarji. Spoznal se je z visoko politiko, ko je bil eno leto član gospodarskega sveta predsednika Ronalda Reagana. Leta 1992 je bil tik na tem, da postane član kabineta v administraciji Billa Clintona, toda po predstavitvenem pogovoru se je odločil, da ponudbe ne bo sprejel. Po pisanju Newsweeka je bil razlog za zavrnitev "predolg jezik". Bralci ga cenijo, ker zna v eni sami kolumni s preprostimi besedami razložiti, v čem je bistvo nekega gospodarskega problema. Njegovo uživanje v razumevanju stvari pa najbolj očitno vznemirja tiste z željo po tropu ovac, ki jim bodo neumno sledile.

* Psihozgodovina je fikcijska znanost v trilogiji Foundation Isaaca Asimova, ki združuje zgodovino, sociologijo in druge družbene znanosti ter matematično statistiko pri splošnih napovedih prihodnjega obnašanja zelo velikih skupin ljudi, kakršna je njegov "Galaktični imperij".