"Lov na srečo" v resnici sreče ne prinese, poudarja Avsečeva, prej nasprotno; sreča bi morala biti stranski produkt prizadevanj na drugih področjih.
Strokovnjaki iz petdesetih držav, ki so s svojimi ugotovitvami o sreči tako navdušili predsednika evropskega sveta Hermana Van Rompuya, da je knjigo razposlal vsem svetovnim voditeljem, so ugotovili, da je srečen človek nekdo, ki si želi tisto, kar lahko doseže, in ki se zna izogniti razočaranjem, hkrati pa se pusti prijetno presenetiti. Začetek iskanja sreče je klišejski ali "patetičen", kot v eseju ocenjuje Andreja Avsec, saj od posameznika zahteva le, "da se spozna". Poznati sebe pomeni iskanje stvari, v katerih uživaš, si v njih aktiven in v njih najdeš smisel življenja. Zavihajte torej rokave, "škatlo z orodjem za srečo" ste namreč tako ali drugače dobili že ob rojstvu, kot trdi Sonja Lyubomirsky s kalifornijske univerze.
Ali je srečen človek sploh zanimiv za psihologe?
Do nedavnega ni bil zanimiv. Po drugi svetovni vojni so se zaradi financiranja in razmer psihologi usmerjali v proučevanje psihopatologije. Takrat so potrebovali psihologe za to, da so poskušali izboljšati življenje oseb s psihičnimi težavami. Po drugi svetovni vojni je 90 odstotkov psiholoških raziskav proučevalo psihične motnje in težave. V zadnjih desetletjih so psihologi začeli razmišljati, ali se da kaj storiti, preden se ljudje zatečejo po pomoč k psihologu zaradi resnih psihičnih težav. Ali torej obstaja kakšna možnost, da bi naredili kaj na preventivi. Pozitivna psihologija prispeva k tej preventivi, da narediš nekaj, še preden pride do bolezni.
Ali je pozitivna psihologija samo neke vrste preventiva ali se ukvarja tudi s tem, zakaj so ljudje srečni?
Preventiva je sicer eden od pomembnih ciljev pozitivne psihologije, sicer pa se ukvarja s proučevanjem pozitivnih vidikov človekovega doživljanja in vedenja. Po drugi strani pa je področje psihopatologije precej dobro raziskano, zato je bil smiseln premik k manj raziskani ciljni skupini. Če razložim bolj grafično: na lestvici psihičnega blagostanja od -10 do +10 smo se prej ukvarjali s posamezniki, ki bi jih lahko na tej lestvici ocenili nekje od -5 do -10, in jih poskušali spraviti do 0, ciljna skupina pozitivnih psihologov pa so posamezniki, ki se na tej lestvici nahajajo nekje okoli 0 in jih poskušajo usmeriti do +10.
V knjigi The World Book of Happiness Sonja Lyubomirsky trdi, da je 50 odstotkov sreče biološko pogojene, 10 odstotkov narekujejo življenjske okoliščine, za 40 odstotkov sreče pa smo odgovorni sami. Zanjo bi se morali, tako kot športniki za svoje uspehe, truditi. Kako se lahko posameznik potrudi za srečo?
Ti odstotki so zelo približni. Pomemben delež k sreči vsekakor prispeva dednost, saj so osebne lastnosti v določeni meri dedne, in te pomembno določajo naše občutke srečnosti. Tukaj se je treba vprašati, kaj sploh je sreča. Je sreča to, da si vesel in nisi žalosten?
Ta vidik je precej bolj pod vplivom dednosti kot denimo vidik zadovoljstva z življenjem. Če vprašamo posameznika, ali je zadovoljen s svojim življenjem, in mu predstavimo lestvico, na kateri določi stopnjo svojega zadovoljstva, je to drugače, kot če ga vprašamo, kolikokrat je bil vesel v zadnjem tednu. Stvari lahko še bolj zakompliciramo in rečemo, da ima sreča hedonski (sreča, veselje) in eudaimonski vidik (izpolnitev človekovih potencialov). Pri slednjem ima dednost manj vpliva. Obvladovanje okolja, sprejemanje sebe, dobri medosebni odnosi so pač vidiki, ki so manj pod vplivom dednosti.
Če je nekdo zadovoljen s svojim življenjem, torej še ni nujno, da je vesel človek?
Res je, gre za deloma neodvisni dimenziji, ki pa sta med seboj povezani. Velika verjetnost je, da bo posameznik, ki se veliko smeje in je malokrat žalosten, ocenil svoje življenje kot dobro in bo z njim zadovoljen. Enako velja, da bo posameznik, ki je svoje življenje ocenil kot dobro in je večkrat vesel kot žalosten, imel dobre medosebne odnose, bolje bo obvladoval svoje okolje in sprejemal samega sebe.
Zakaj so dobri medosebni odnosi potrebni za srečo?
Po teoriji samodoločenosti naj bi imel posameznik tri vrojene psihične potrebe: potrebo po kompetentnosti, potrebo po avtonomnosti in potrebo po pripadnosti. Te potrebe so univerzalne, prisotne pri vseh ljudeh in vrojene. Posameznik je zadovoljen samo, če ima zadovoljene vse tri potrebe. Razvile naj bi se med evolucijo in mu pomagale k boljšemu prilagajanju okolju.
Za posameznika je koristno, če ne kar nujno, da se druži, da išče bližino drugih ljudi, zato je narava poskrbela, da smo skrajno nesrečni, če nimamo kvalitetnih odnosov z drugimi. Odličen prikaz, kako zelo potrebujemo druge zgolj zaradi družbe, je film Brodolom s Tomom Hanksom v glavni vlogi.
Kako srečni smo Slovenci?
Najbolj srečni ljudje naj bi živeli v nekaterih zahodnoevropskih državah, vendar ne izključno. Najbolj srečne države naj bile Kostarika, Danska, Islandija, Švica, Finska, Mehika, Norveška, Kanada, Panama, Švedska... Izmed 149 držav je Slovenija na 38. mestu, če verjamemo raziskavam, zbranim na spletni strani World Database of Happiness.
Pri določanju stopnje sreče je več mer, glede katerih ni konsenza, katera je najboljša. Medkulturne primerjave, ki jih omenjam, temeljijo na ocenjevalni lestvici od 0 do 10, na kateri se morajo posamezniki oceniti, v kolikšni meri so srečni. Ta lestvica meri hedonski vidik blagostanja, medtem ko eudaimonskega ne vključuje.
Ali vsi ljudje na svetu dojemajo srečo na enak način?
Najbrž ne, čeprav vsi lahko odgovorijo na vprašanje, ali so srečni, saj bolj ali manj v vseh kulturah obstaja izraz za srečo. Dvomim pa, da ocene na lestvici od 0 do 10 v vseh kulturah pomenijo enako, zato je pri medkulturnih raziskavah potrebna previdnost. Poleg tega je posameznikova ocena sreče relativna.
Ali je sreča povezana s čustveno inteligentnostjo?
Osebe, ki same sebe ocenijo, da so dobre pri uravnavanju, izražanju in poimenovanju čustev, poročajo tudi o višjem blagostanju. Tudi pri merjenju sposobnosti s testi emocionalne inteligentnosti ugotovimo isto. Različne pozitivne osebnostne lastnosti, sposobnosti in kompetence so pozitivno povezane z višjim zadovoljstvom glede življenja.
Ženske naj bi bile bolj srečne kot moški, ker čustva na splošno doživljajo bolj intenzivno. Hkrati pa naj bi pogosteje zapadale v depresijo. Kdo je torej srečnejši?
Res je, ženske poročajo, da so bolj vesele, hkrati pa tudi o doživljanju več negativnih čustev. Ta razlika je verjetno kulturno pogojena, saj za moške večinoma ni socialno zaželeno, da izražajo močna čustva. Če pogledate zadovoljstvo z življenjem, pa lahko ugotovite, da med spoloma ni pomembnih razlik. Večina raziskav je torej ugotovila razlike v čustveni komponenti psihičnega blagostanja.
To, katerega spola je posameznik, zelo malo prispeva k pojasnjevanju, zakaj je nekdo srečnejši, prav tako druge demografske značilnosti. Te k sreči posameznika prispevajo samo 10, mogoče kdaj 15 odstotkov. Največ, od 40 do 50 odstotkov, k blagostanju posameznika prispeva njegova osebnost.
Nekateri pravijo, da denar ne kupi sreče, spet drugi, da so srečni tisti, ki so finančno preskrbljeni. Kako je z denarjem in srečo?
Če bi rekli, da denar ni pomemben, bi se sprenevedali. Tisti, ki govorijo, da so Afričani srečni, tudi če nimajo denarja, morda samo skušajo odpraviti slabo vest, ker nič ne naredijo. Če pogledamo seznam 149 držav, je deset držav z najmanj srečnimi posamezniki v Afriki. V grobem bi lahko rekli, da je denar v državah, kjer ga je manj, precej bolj povezan s srečo kot pa na primer v skandinavskih državah, kjer imajo skoraj vsi prebivalci zagotovljen vsaj osnovni bivanjski standard.
Če lahko zadovoljiš osnovne potrebe, potem več denarja ne prispeva k večjemu blagostanju, pri čemer je seveda pomembno, za kaj posameznik porablja denar, ko ga ima več, kot ga potrebuje za osnovne potrebe. Če več denarja porabi za duhovno rast, boljše medosebne odnose, izpolnjevanje smisla življenja, potem je povezava s srečo višja.
O čem govori vaše poglavje v knjigi The World Book of Happiness?
Na policah najdete ogromno knjig, ki vsebujejo takšne ali drugačne napotke ljudi, ki so na podlagi lastnih izkušenj prišli do spoznanj, kako doseči srečo, in to nato zapisali kot splošen recept za srečo. Pri njih me je motilo, da niso upoštevali razlik med posamezniki. Imamo torej celo vrsto splošnih napotkov, kako naj bi bil posameznik srečen, ljudje pa so si tako različni, in vsi napotki gotovo ne morejo biti enako primerni za vse ljudi.
Nekaj časa je bilo na primer moderno, da si je posameznik dajal pozitivne afirmacije, da je torej sam sebi govoril, kako je dober in samozavesten, če si se ob tem gledal v ogledalo, pa je bilo še toliko bolje. Nato so psihologi naredili raziskavo in ugotovili, da so imeli posamezniki, ki so imeli nizko samopodobo, po takih afirmacijah še nižjo, tisti z visoko pa še višjo. Torej je isti recept na ti dve skupini deloval povsem nasprotno.
Sama učim psihologijo osebnosti, kjer se poudarjajo medosebne razlike. V primeru zadovoljstva z življenjem pa so me zanimale tudi agentne (maskuline) in komune (feminine) lastnosti. Prve se nanašajo na posameznikovo usmerjenost k sebi (dominantnost, samopotrjevanje, samozavest, pogum), druge pa na usmerjenost k drugim (prijaznost, tolerantnost, upoštevanje želja drugih, toplina), obe pa odražata temeljno usmerjenost posameznika. Čeprav bi lastnosti lahko delili na bolj moške in bolj ženske, so oboje značilne za oba spola.
Oba sklopa lastnosti, torej tako agentne kot komune, sta koristna za posameznikovo blagostanje, če sta zmerno izražena. Tipično ženske in tipično moške lastnosti pa so lahko tudi ekstremne. Lahko ste na primer samozavestni ali pa ste že bahavi, lahko upoštevate mnenje drugih ljudi ali pa ste že brez hrbtenice.
Pretirano izražen en sklop lastnosti, na primer pretirana usmerjenost k sebi, zmanjšuje posameznikovo psihično blagostanje. Pretekle raziskave so kazale, da je tako za moške kot za ženske bolje, da so čim bolj agentni ali maskulini, psihično blagostanje pa so merile s samospoštovanjem. Kasneje so ugotovili, da je problem v definiciji psihičnega blagostanja in zelo poenostavljenem merjenju s samospoštovanjem.
Če srečo definiramo širše, ugotovimo, da tako usmerjenost k sebi kot usmerjenost k drugim prispevata k psihičnemu blagostanju. Za srečo je pomembno ravnovesje med obema.
Lahko posameznik sam doseže to uravnoteženost lastnosti?
Vsi imamo oboje lastnosti. Bolj je problem to, da ljudje, ko izbirajo knjige o doseganju sreče, pogosto izberejo tiste, ki še bolj potencirajo njihove predispozicije. Na primer: če nekdo, ki je že po naravi vesten, izbere knjigo z napotki, v kateri piše, da si je treba zastavljati cilje in pisati sezname, mu to ne bo koristilo. Po drugi strani bi osebi, ki se vsak dan razdaja drugim, morda bolj koristila knjiga z napotki, kako spodbuditi veselje do življenja s tem, da kdaj razvaja tudi sebe, ne samo drugih.
Kakšne bi morale biti knjige o sreči oziroma na kakšen način bi jih morali izbirati?
Knjige so, kakršne so. Na posamezniku je, da se spozna, ugotovi, kakšen je, in izbere stvari, ki mu bodo pomagale na poti k sreči. Treba je poudariti, da so tisti, ki aktivno iščejo srečo, v resnici manj srečni in da neposredno iskanje sreče nikakor ne privede k višji sreči. Še posebej to velja, če jo iščemo samo prek hedonskega vidika. Tisti, ki so usmerjeni v iskanje sreče zgolj preko užitka, so v splošnem manj srečni kot tisti, ki so usmerjeni v iskanje sreče tudi prek iskanja smisla in osebnostne rasti ter prek aktivne vključenosti v različne aktivnosti.
Sreča je stranski produkt drugih ciljev in posamezniku ne sme biti edini in končni cilj.
