Prvo ime na seznamu je Angelo Mozilo, soustanovitelj podjetja Countrywide, ki je postala največji ponudnik hipotekarnih posojil za stanovanja in hiše. Da bi dobili čim večje dobičke, so izdajali precej eksotične kredite strankam, ki niso imeli zanesljive kreditne zgodovine. Sicer niso bili edino podjetje, ki se je poslovanja lotilo na tak način, a so legitimirali tezo, da lahko praktično vsaka polnoletna oseba vzame veliko hipoteko. Ko je prišlo do krize, se je zlomil nepremičninski trg, Countrywide je propadel, Mozilo pa je dvignil šila in kopita.

Za njim je na seznamu Phill Gramm, ki je med letoma 1995 in 2000 predsedoval Senatnemu odboru za banke. Bilj je med glavnimi zagovorniki finančne deregulacije, odigral pa je tudi ključno vlogo pri razveljavitvi zakona Glass-Steagall, ki je ločeval komercialne banke od Wall Streeta.

Tretji na seznamu je Alan Greenspan, šef Feda, ki je ameriški ekvivalent državne banke. Njegova največja napaka je bilo ohranjanje neverjetno nizkih obrestnih mer in odpor proti regulaciji, kar je privedlo do hipotekarne krize. Da se je zmotil, ko je verjel, da se finančna podjetja lahko regulirajo sama, je priznal tudi sam, a takrat je bilo že prepozno. Odgovoren je tudi nekdanji šef Seca, ki kljub opozorilom o prevarah ni pozval k razkritju mešetarjenja v Lehman Brothers in Merrill Lynch.

Lov na hazard je odprl Bill Clinton

Time je na seznam uvrstil tudi ameriške potrošnike, ki naj bi šele v tretjem četrtletju leta 2008 pričeli manj trošiti in bolj varčevati. Time piše, da so potrebovali le 40 let, da so ugotovili, da niso sposobni živeti nad svojimi zmožnostmi. "Samo sposojali so si in sposojali, dokler ni počil balon. Sedaj imamo precej manj bogatsva in precej več učinkov krize,“ piše Time.

Spregledali niso niti Hanka Paulsona, ki je mesto direktorja Goldman Sachsa zamenjal za položaj finančnega ministra, "ki je v zadnjem letu Bushevega predsedovanja lastnoročno uničil ameriško gospodarstvo“. Seveda pa se je na seznamu znašel tudi George W. Bush, ki je prav tako vzpodbujal politiko deregulacije finančnih trgov, zaradi česar so se banke naposled povsem razuzdale, nič bolje pa je ni odnesel njegov predhodnik Bill Clinton, ki je ukinil zakon Glass-Steagall in podpisal zakon Gramm-Leach-Bliley o modernizaciji financ. S tem so finančni derivati postali pravi hit, hazardiranje s tujimi prihranki pa je postala praksa na Wall Streetu.

Omenjen je tudi Bernie Madoff, ki je orkestriral eno največjih finančnih prevar v zgodovini. Prvo je ustvaril fond, v katerega je privabil vlagatelje z obljubami vekihih dobičkov, njihov denar pa je shranjeval na bančnih računih ter iz teh sredstev izplačeval velike dividende. Stvar je še bolj šokantna, ker je to počel pred očmi regulatorjev in oblasti, ki so se izkazali za povsem nesposobne v borbi proti finančnim prevaram.

Ocena AAA njabolj nevarnim kreditom

Obtožbi krivde pa ni pobegnila niti Kathleen Cobert, ki je vodila bonitetno agencijo Standard & Poor's in kreditno oceno AAA delila celo najbolj riskantnim posojilom. Na seznamu se je znašel tudi Dick Fuld, izvršni direktor Lehman Brothers, ki je uničil podjetje, posledično pa še vso Ameriko. Med vodenjem podjetja pa je zbral okoli 500 milijonov dolarjev v obliki različnih kompenzacij. Odgovornost pa je padla tudi na pleča kitajskega premierja Wen Jiabaa, ki je v imenu Kitajske zagotavljal poceni kredite in omogočil brutalno zadolževanje Amerike.

Poleg naštetih so se na seznamu znašli tudi Fred Goodwin, Sandy Weill, David Oddsson, Jimmy Cayne, David Lereah, John Devaney, Lew Ranieri, Burton Jablin, Ian McCarthy, Frank Raines, Marion in Herb Sandler, Stan O'Neal ter Joe Cassano.