Tudi svoj postevrovizijski nastop kani izvesti na Metelkovi. Izjemno rad govori in razvija teze, zaradi katerih marsikomu deluje zabavljaški in ekscentričen, čeravno dobi človek na trenutke občutek, da s svojimi izvajanji nemalokrat hoče zgolj popestriti in zmehčati svojo resnost.

"A v klasičnem časopisu bo objavljen ta intervju? Aha, dobro, da vem, za koga govorim. Gre za neki trud, da razumem sogovornika."

Da, to je koristno.

Človek je slep samo zaradi svojega egocentrizma. Šele ko ga zmanjša, lahko vidi druge.

To utegne biti problem. Vendar pa nismo vsi enako veliki frajerji, mar ne?

Lahko smo izmenično. In veliki frajerji, pa da si potem vzamemo počitek po tej nalogi.

Ah, ni šans. Lahko si samo stalno frajer.

Vem, šalim se.

Koliko ste stari?

Petdeset minus ena, na sceni sem pa od leta 1988. Rambo Amadeus je bil koncept, v nekem trenutku pa se je koncept sprevrgel v poklic.

Kako ste zadovoljni s svojim nastopom na Evroviziji?

Zelo. Ravno prav šlampast je bil. Sploh v odnosu do drugih nastopov, ki so bili pretežno videti disciplinirano, kot da gre za vojaško gimnastiko. Takoj ko so opazili našo površnost, so se nam potrudili pomagati, da se ta naša površnost ne bi tako zelo opazila.

So bentili nad vami?

Prav nič. Organizacija evrosonga je perfektna. To, da stalno menimo, da je Evrovizija problem, je zmota. To je organizacija s perfektno organiziranostjo in se ne meša v program. Problem so prepotentni televizijski glasbeni uredniki, ki zbirajo pesmi za evrosong, saj podcenjujejo občinstvo.

Mar Evrovizija ne obstaja zgolj še zavoljo glasbenih urednikov?

Zmotno. Evrovizija je biznis. Samo nogomet je večji medijski dogodek. Njen najšibkejši člen je metoda, po kateri uredniki izbirajo pesmi, kajti pri tem se trudijo biti lojalni tej nalogi, domišljujoč si, da so kriteriji drugačni, kot dejansko so.

Da, na tak način si prek Evrovizije vsako leto zagotavljajo legitimnost.

Tako je, stara šola ljudi, partijski uslužbenci. Prihodnje leto bi rad videl, da bi še več držav pokazalo tolikšno integriteto in hrabrost, kot ju je pokazal Rade Vojnović, direktor Televizije Črna gora. Njegovi odločitvi, da grem jaz, so nasprotovali mnogi. In naslednje leto bo šel na Evrovizijo Sergej Ćetković, mojster balad, ki zlahka napolni športno dvorano s puncami, ki sanjajo predvsem o tem, da se bodo poročile. To je jasno kot beli dan.

Kakšne vrste strategija je denimo to, da ste na vajah poskusili nastopiti tudi s kitaro, pa potem niste?

Izkazalo se je, da je tekst, ki sem ga napisal, predolg, da bi si ga zapomnil, zato mi je bilo bistveno zmanjšati število drugih elementov na odru, zato da bi se lahko posvetil tekstu, ki pa je vendarle ključen razlog, zaradi katerega sem se tam sploh pojavil.

Imam vtis, da pop ljudje iz nekdanje Jugoslavije v odnosu do zahoda, kjer so si pop, kakršnega poznamo, izmislili, radi poskusijo prav temu zahodu pokazati, za kaj gre zares. Kaj je prava stvar. Vključno s Kusturico.

Pojasnjevanje kot proces je po mojem mnenju pase. Treba je ponuditi nove predloge in nove zorne kote opazovanja okolice. Najprej bi rad določene stvari pojasnil sebi.

Kaj vam je zdaj, po nastopu na Evroviziji, jasno, kar vam prej ni bilo?

Prej mi ni bilo jasno, zakaj so na Evroviziji dominantne kičaste pesmi. Menil sem, da na to vpliva organizacija evrovizijske popevke. Tam pa sem dojel, na kateri način se zadeve kvarijo, birokratizirajo in spreminjajo v kič. Prek ambicije držav, ki sodelujejo, da zadovoljijo zamišljeni kriterij, ki pa dejansko ni takšen. Ti jim lahko pošlješ kar koli, vse je odprto, vseeno pa je pomanjkanje domišljije neverjetno.

Kako se soočate z leti. S tem, da ste poklicni glasbenik v letih?

Pred tremi leti sem imel krizo, ko mi je postalo dolgčas nastopati, računi so pa rasli. Takrat sem se začel zanimati za posle s trajnostnim razvojem. Zdaj je tako, da živim od denarja, ki je neglasbeniški. Sem svetovalec v podjetju, ki se ukvarja z razvijanjem konceptov trajnostnega razvoja na območju Deliblatske peščare.

Mar ni to puščava?

Ni puščave. Morda nekaj malega. Prevladujejo pragozd in pašniki. Gre za tri občine, ideja pa je v tem, da bi se razvili avtohtona pridelava hrane, organska proizvodnja, avtohtona semena in te zadeve. Poskušamo razviti nekaj, kar sem sam poimenoval "prtljažnik turizem" in temelji na tem, da družina, potem ko preživi dva dni na neki kmetiji, domov odpelje tudi poln prtljažnik domačih proizvodov, ki so kvalitetnejši in cenejši. Pa niti ne bi rekel, da gre za turizem. Prej gre za oddih.

So se vam po nastopu na Evroviziji odprla kakšna nova vrata za nastopanje?

Da, zagotovo. Dobil sem tri privržence v Avstraliji, ki so se mi javili na Facebook, prav tako na Finskem, iz Nizozemske pa je prišla prošnja za sto cedejev. Ustvaril se je dober teren za to, da bi, če bi zdaj izdal kakšno novo pesem v angleškem jeziku, lahko pokrižaril po nekaj evropskih klubih. Seveda pa to ne bo postalo moj dominanten posel. Rad imam vsaj še eno delo. Rad pomagam šefom marketinških agencij pri reševanju težav s strankami, ki so jih že petič zavrnili.

Kot čistilec v Šundu?

Da, tako kot Wolf.