Ženice, možje, mopedi in motorji so bili iz Podnanosa, kjer so pred petdesetimi leti posneli kultni film in prvo slovensko komedijo Tistega lepega dne in ga še isto leto tudi premierno predvajali. Dva meseca snemanja sta v vas prinesla novo, za podeželje nepredstavljivo življenje, vsa vas je dihala zanj, med snemanjem so se pobotali tudi najbolj skregani sosedje. Film vsa ta leta ostaja del njihove identitete, zato domačini ob jubileju stare "gase" znova spreminjajo v filmsko in gledališko prizorišče.

Primorska je postala mali Hollywood

"To je bil mali Hollywood, vsi hrami so zvečer oživeli," se smeje spominjajo domačini. Na domačiji pri Kodretovih vrata partona na stežaj odpre Marjan Kodre. Njihov dom se je med snemanjem spremenil v osrednje dogajanje, v Pečanovo domačijo.

Takrat je imel deset let in to je bil zanj izjemen dogodek. V spominu sta mu najbolj ostala prizora ohceti in ženitve Štefuca z lestvijo. "Z vseh vasi so hodili sem ljudje gledat, kaj se dogaja. Na strehe so se povzpeli, da so bolje videli. Za tisti čas je bilo to nekaj izjemnega," pripoveduje in hiti kazat, kako so na hitro zakrili njihovo stranišče na "štrbunk", da ni motilo kadrov v filmu.

"Saj veste, to je bilo vaško okolje, v hlevu živina in zato muh, kolikor hočete. Spomnim se, da nekaterim igralkam to ni bilo posebno všeč in so se zgražale nad tem."

Pa je bila mama Pečanka res tako stroga? "Ja, v filmu je bila stroga, sicer pa zelo dobra duša," se spominja igralke Angelce Hlebce, ki jih je kasneje še obiskala. Tudi igralcu Bertu Sotlarju so se ti kraji ob snemanju tako priljubili, da si je kmalu zatem kupil vikend v sosednji vasi in pogosto prihajal med Šembice, kot si pravijo domačini v Podnanosu. Kodretove hiše se je še dolgo let zatem držalo ime kar pri Pečanovih, danes so spet Kodretovi. Tudi režiserja Franceta Štiglica so vzeli za svojega, ko se je med snemanjem sem preselil s svojo družino. Takrat so kar nekaj prizorov posneli tudi v cerkvi in v zahvalo, da je pustil zmotiti mir v svetem hramu, je Štiglic župniku podaril originalni scenarij. V župnišču ga skrbno hranijo še danes.

Snemanje filma je povezalo vso vas

Tatjana Čikič je imela takrat 15 let in s ponosom pokaže na slike iz filma, na katerih je skupaj s svojim bratom v množici statistov. Na njihovem dvorišču na mesarjevem placu je bila oktobra 1962 premiera filma. "Zjutraj smo se javili in če smo dobili vstopnico za statiste, smo lahko odšli na snemanje. Malo so nam uredili frizuro in nas oblekli in potem smo čakali na pravi kader, da lahko vskočimo," se spominja Čikičeva, ki je takrat s statiranjem v filmu tudi nekaj zaslužila. Dekleta so občudovala Hedviko.

"Na vasi nismo bili navajeni česa takega. Zdela se nam je imenitna," se spominja lika, ki ga je v filmu odigrala Duša Počkaj. Še bolj so bili mladim vaškim dekletom takrat všeč mladi igralci, poleg tega so se naučile plesati in lahko ob večerih ostajale zunaj. Malce starejša Ernesta Bajc se spominja, kako se je Podnanos v tistem času povezal in so tudi tisti, ki so bili skregani, med snemanjem filma postali prijatelji.

"Ma bom povedala prav po pravici, sem svojo zakonsko posteljo odstopila dvema fantoma iz filmarske ekipe, z možem pa sva šla spat na štalo," se spominja Bajčeva. "V dveh mesecih smo vsi skupaj postali kot ena družina," pripoveduje in se spominja, kako je hitela zvečer s kolesom malo pred polnočjo domov iz službe, da je še ujela nočno snemanje.

Kanček takratnega dogajanja bo mogoče ujeti tudi med 22. in 24. junijem, ko bodo v Podnanosu znova oživeli prizori iz filma. Domačin Ljubo Frelih bo uprizoril glavnega junaka Štefuca. Med sprehodom po starih "gasah" Podnanosa pripoveduje, kje so snemali prizore pred 50 leti in katere bodo oživili tokrat.

"Odločili smo se za štiri lokacije, ki so ta film najbolj zaznamovale. Vsi me sprašujejo, ali bomo vrgli Ludvika čez most," se smeje in pove, da tega ne bodo naredili, saj ta prizor ni bil posnet tukaj. Bodo pa zagotovo pokazali kaj drugega zanimivega.