Letos je za kitajske starše in otroke dobra novica ta, da bo delež sprejetih večji kot lani. Vrata bolj ali manj prestižne univerze in s tem "vrata boljše prihodnosti", kot so prepričani tukajšnji ljudje, se bodo odprla za 75 odstotkov kandidatov ali tri od štirih. Ta delež, ki je lani po uradnih podatkih znašal 72,3 odstotka, se zadnja leta stalno povečuje. Še leta 2008 pa se je uspelo vpisati le 57 odstotkom kandidatov. Kitajska vlada se je tudi lani, v zadnjem petletnem planu, zavezala, da bo v prihodnjih letih povečevala sredstva za izobraževanje.

"Tu sem, da bi pomagal svojemu sinu, če bo imel kakšne težave, želodčne na primer," je časnik China Daily navedel besede g. Zhuja, enega od mnogih staršev, ki so svoje otroke pospremili na izpit. Nekateri so svoje otroke na univerzo pripeljali le zato, da bi občutili pritisk, ki jim bo meglil misli, ko bo v prihodnjih letih zanje napočila usodna izpitna ura. Tudi sicer se kitajski starši pred gokaom močno angažirajo.

Tisti, ki si to lahko privoščijo, otrokom najamejo "izpitne varuške", ki 24 ur na dan skrbijo za njihove potrebe. Nekateri otrokom pomagajo z intravenoznimi poživili, drugi s tabletami za odložitev menstruacije. Čeprav je za goljufanje na izpitih zagrožena tudi zaporna kazen, so tudi letos aretirali 1500 ljudi, osumljenih, da so poskušali prodati sofisticirane tehnološke naprave, prek katerih bi kandidatom od zunaj sporočali prave odgovore iz matematike, kitajščine in tujega jezika - to so obvezni predmeti - in drugih izbirnih.

Psihologi ugotavljajo, da je stres za otroke uničujoč. Ubijajo kreativnost, so prepričani tudi številni učitelji. Stresna preizkušnja pa so izpiti tudi zanje, na višjih srednjih šolah. Marsikje so namreč njihove plače odvisne od uspeha dijakov na gaokau. Konec aprila, so poročali mediji, je naredil samomor 29-letni učitelj Zhao Peng. Popil je steklenico pesticidov in zapustil poslovilno pismo, v katerem je zapisal, da tako trdega učiteljskega dela ne zdrži več.

Najhujša konkurenca vlada za najprestižnejše univerze, med njimi za Univerzo Peking, kjer letna šolnina znaša od 6000 do 8000 juanov (8000 juanov je okoli 1000 evrov), k čemur je treba prišteti še vsaj 2000 juanov za življenje v Pekingu, kjer so cene primerljive s slovenskimi. K temu dodajmo, da povprečna plača v Pekingu ne doseže 1000 evrov. Wang Lin, 33-letna prevajalka, nam je povedala, da začnejo mnogi starši za univerzitetno šolanje varčevati že ob rojstvu otroka. "Univerza odpira možnosti za dobro službo. Je tudi pogoj za dober socialni položaj," pravi Wangova. Prek univerze vodi tudi pot do poklica oziroma položaja, na katerem bi po njenih besedah največ kitajskih staršev rado videlo svojega otroka - na položaju (visokega) uradnika v državni upravi. Qu Huibin, direktorica hrvaške redakcije na China Radio International, nam je povedala, da štipendije na Kitajskem niso običaj. "To pa ne pomeni, da otroci iz socialno šibkih okolij nimajo možnosti študirati na najboljših univerzah. Če bi jih socialno podpirali, bi prizadeli njihovo samopodobo. Na univerzah zato tem študentom omogočijo, da si lahko z delom v menzi in podobnimi deli sami zaslužijo za šolnino in življenje. Kljub temu je zlasti za podeželske otroke, ki hodijo tudi v slabše šole, univerza pogosto nedosegljiv cilj," dodaja g. Huibin.

Strokovnjaki OECD ob tem opozarjajo, da so kitajske šole glede na znanje, ki ga v mednarodni raziskavi PISA dosegajo njihovi šolarji v primerjavi z evropskimi vrstniki, zelo dobre. "Ne le šanghajske, ki so se v raziskavi PISA 2009 uvrstile v sam svetovni vrh, dobre so tudi šole na ruralnih območjih," je za BBC poudaril Andreas Schleicher iz OECD, ki je raziskavo o razlikah med ameriškimi, evropskimi in kitajskimi šolarji pojasnil takole: "Ko smo ameriške otroke vprašali, od česa je odvisen šolski uspeh, so odgovorili, da od talentiranosti, s katero se rodiš. Evropski šolarji so uspeh pripisali socialnemu izvoru, češ, moj oče je bil vodoinštalater, jaz bom inštalater. Med kitajskimi otroci pa jih je devet od desetih odgovorilo, da je uspeh posledica prizadevanja in trdega dela." Kdo ve, zakaj, pa kitajske oblasti rezultatov PISA doslej še niso javno objavile.

Da se je za uspeh treba potruditi, kitajski otroci izvedo že v vrtcu. Wang Lin bi rada svojega triletnega sina jeseni vpisala v javni vrtec v soseski, kjer stanuje, ker je ta kvalitetnejši, čeprav je za polovico cenejši od zasebnih vrtcev, v katerih je ponekod treba plačati tudi po 6000 juanov na mesec. Toda sina bodo sprejeli, če se bo na intervjuju izkazal. Preverili bodo, kako dobro šteje, ali prepoznava barve, kako komunicira... in sprejeli najboljše. Drugim preostanejo zasebni vrtci ter babice in dedki, ki so na Kitajskem del razširjene družine pogosto tudi v mestih, kot je Peking. Lin Wang pravi, da brez tašče ne bi zmogla. Vrtec se namreč začne ob 7.30 in konča ob 16.30, za vse brez izjeme. Do takrat pa se Lin še zdaleč ne vrne iz službe.