Slovenec, kot bitje, ki ga opredeljuje peza hlapčevstva oziroma njegove ponosne tlačanske korenine, se pač rad sklicuje na velike momente. Bodisi na domnevne daljne modrokrvne prednike ali na to, da premore silne zveze celo v najvišjih krogih, kot bi se o tem nemara izrazil kak junak iz Dobrega vojaka Švejka. Da pozna tipa, ki pozna tipa, da za njim stojita "in bog in mafija" ter podobno. Ambiciozen Slovenec se torej trudi preseči svojo slovenskost. Da ni običajen Slovenec, z zgolj ponižnimi poljedelskimi predniki, ampak da je to presegel. Da je Slovenec, ki se ne boji zmagati. Da je on ta Slovenec, ki bo po neslovensko presegel slovenske standarde čemenja v povprečju.

Za presojo tega, ali je mogoče, da se je gospod Lovše, sedaj že odstopljeni predsednik smučarske zveze, postavljal z izkaznico FBI (oziroma izkaznico mednarodne policijske asociacije IPA, kot poročajo drugi), bi moral človeka bolj detajlno poznati. Čeravno se po drugi strani župan Kranjske Gore, ki je zadevo javno omenil, ne zdi ravno človek, ki bi si takšne zadeve izmišljeval. Domnevno Lovše res izhaja iz ekipe, ki je prve poslovne korake delala na področju šverca bele tehnike iz bližnjih zahodnoevropskih držav in je s smučarsko srenjo prvenstveno povezan preko mladostniških poznanstev s šampioni mlajših kategorij, ki so s svojimi bundami in siceršnjo opremo tedaj predstavljali višek lokalnih športniških šmink dometov, čeravno je za to, da bi doživel resnične viške tistega dogajanja, Lovše vseeno kako leto premlad.

Po univerziadi je torej padla druga prireditev. Za košarkarsko prvenstvo se še ne ve. Personificirani žrtvi sta mariborski župan Kangler in Lovše. O določenih podobnostih obeh človek zasluti, ko ju postavi drugega ob drugega, mar ne? Deloma fizičnih, deloma tudi osebnostnih. Oba sta entuziastično solistično ambiciozna, čeravno v šport bolj ali manj vstopata s povsem navijaških izhodišč, brez globlje športniške izkušnje. Se pravi na ravni fraz "Mi, Slovenciiii!" ter "Stopiti skupaj". Kdo bi kot za nivo višjo izpeljavo podobne osebnostne strukture omenil tudi ljubljanskega župana Jankovića. A če primerjamo univerziado, nordijsko prvenstvo in evropsko košarkarsko prvenstvo ter vloge konkretno vpletenih osebkov, ob podobnostih obstaja tudi nekaj razlik.

Kandidatura Planice je izšla iz projekta gradnje nordijskega centra, ki ga je zastavil Janšev šolski minister Zver. O tem na primer govori izjava Janeza Bukovnika, predsednika organizacijskega komiteja kandidature Planice, po kateri naj bi objekte, ki bodo zgrajeni, "izkoristili, da s svetovnim prvenstvom potrdijo pravilnost investicije". Svetovno prvenstvo naj bi po pričakovanju nekaterih Planici enostavno pripadalo. Tako kot je Juventusu v letošnji italijanski nogometni ligi naslov pripadel potem, ko je na začetku minule sezone dokončal nov štadion. Izkazalo se je, da Slovenija oziroma prenovljena Planica za svetovno nordijsko smučanje ne pomenita toliko kot vrnitev Juvenutsa v vrh italijanskega nogometa. Da je pa nekdo tako mislil. Očitno še najbolj resno Lovše. V stilu verza "Lakom lačen, jajčka papou, takoj, takoj, nč čakou".

Kangler je malenkost drug primer. Za razliko od Lovšeta in Jankovića je najprej politik. Ki je poskusil odigrati na klasično finto. Dobiti denar za univerziado od države. Je pa podoben Lovšetu po tem, da mu je propadlo tekmovanje, ki se ga je nadvse nadejal predvsem sam, potem pa mu ni uspelo zanj navdušiti še okolice. In prav po tem je Janković različen od obeh. Z gradnjo Stožic je sicer tvorno prispeval k nastanku ideje evropskega košarkarskega prvenstva, vendar pa že sedaj izpade nekriv za to, četudi evropskega prvenstva v košarki na koncu ne bi bilo. (Vlada je sicer v četrtek zagotovila denar za plačilo naslednjega obroka kotizacije za organizacijo prvenstva.)

Ne, Lovšetu in Kanglerju sta prej kot Janković podobna Volčič in Rems iz košarkarske zveze, glavna nosilca ideje kandidature evropskega košarkarskega prvenstva torej. In če v isto vrsto postavimo Lovšeta, Kanglerja, Volčiča in Remsa, lahko rečemo, da gre za razmeroma mlade ljudi, ki so se kot nosilci velikih idej izpostavili prvič. Da so dejansko ljudje brez tovrstnih izkušenj. In da imajo vsi težave s starimi športnofunkcionarskimi strukturami. A KZS vseeno izvzemimo iz ešalončka, saj košarkarsko prvenstvo pač še ni preteklost.

Zaenkrat najbolj primerljiva sta še vedno Lovše in Kangler. Oba trdita podobno. Da sta bila izdana. Kangler od države, Lovše pa od svojih kolegov, konkretno od Kocijančiča. Češ da mu ni prej povedal, da Planica nima večjih možnosti za zmago, čeprav je kandidirala prvič, medtem ko so Zakopane kandidaturo "skadile" že petič?!

Bržkone je Lovšetovemu občutku neuspeha botrovala velika vnema po preboju med funkcionarske prvoligaše. Ta je morala zadeti ob starega komunjarskega prefriganca Kocijančiča, ki pa je v FIS očitno močnejši, kot je mislil Lovše. V oči bode dejstvo, da je bil Kocijančič bolj uspešen pri lobiranju zase kot pa za Planico, kar bo pa moral pojasniti sam.

Za slovenske zdrahe v Južni Koreji ne more biti vzrok zgolj vnema. Še za nekaj gre. Za enostaven izostanek manir, ki izhaja iz znane slovenske prepričanosti v svoj prav oziroma iz splošno razširjenega nezaupanja v institucije države. Precej infantilno sicer, vendar pa iz istega razloga politiki ene opcije v tej državi ne hodijo na proslave, ki jih organizira druga. Na neki način te države nimamo radi. In vsak misli, da bi bilo treba zadeve začeti od nekega njemu jasnega novega začetka. Da je potreben radikalen preobrat, ki naj bi prinesel boljše čase.

Kdor misli, da gre pri teh zadevah predvsem za promocijo Slovenije v tujini, se moti. Vedno je šlo (in bo šlo!) bolj za krepitev posameznikove moči v Sloveniji preko tujine. Da se tvoj duh na tujem oplemeniti in se nazaj v državo vrne kot absoluten. Za to, da se tisti, ki veliko "svetovno" zadevo pripelje v Slovenijo, proslavi. In celo zasluži. Spet v Sloveniji. Tako kot v primeru evrovizijske popevke: ne gre za to, da tam zmagaš, temveč za to, da imaš po vrnitvi domov višjo ceno na domačih veselicah. Predvsem v tem smislu je torej položaj v FIS zanimiv. Tako Kocijančiču kot njegovim konkurentom.

Naj za konec omenim še, da bi bilo zanimivo videti stroškovnik porabe tistih 300.000 evrov oziroma poti, po katerih je denar potoval iz blagajne SZS do izvajalcev promocije. In morda komu nazaj. Kot se tudi neredko zgodi.