Tako je tudi obrobno dogajanje v Kangwonlandu dobilo tako veliko medijsko razsežnost, da bodo v veliki meri vitalni in aktualni problemi slovenskega športa ostali v zakulisju in se jih bo reševalo po metodah in principih "izrednih razmer". Nekaj tednov pred olimpijskimi igrami v Londonu ostajajo v senci športniki in njihove ekipe, ki se največkrat sami borijo za zagotavljanje optimalnih pogojev za treniranje, tekmovanje in urejanje ustreznih statusov.

Južna Koreja je država, kjer so nekateri Slovenci pokazali, da po funkcionarskih, vodstvenih, športnostrateških in političnih vidikih in dejanjih nismo dorasli našim vrhunskim športnikom, ki osvajajo zavidanja vredne svetovne rezultate. Tako sta, na primer, leta 1988 v Seulu Jure Zdovc in Polona Dornik osvojila srebrni medalji v košarki, Rolando Pušnik in Iztok Puc bronasti v rokometu in Sadik Mujkić ter Bojan Prešeren bronasto v veslanju. Vsekakor simptomatično za slovenski šport in posvečene slovenske funkcionarje, željne afirmacije, samopromocije in celo oblasti, pa četudi samo športne.

Ob teh izjemnih uspehih pa se Slovenci 19. junija 1999 nismo pokazali v najboljši luči, ko smo v Seulu s figami v žepu z avstrijsko deželo Koroško in italijansko Furlanijo-Julijsko krajino neuspešno kandidirali za organizacijo zimskih olimpijskih iger leta 2006.

V začetku junija 2002 je na svetovnem prvenstvu v nogometu, v Južni Koreji kajpak, izbruhnila ena od največjih slovenskih športnih afer, ki se je nanašala na odnos med športnikom (Zlatko Zahovič) in trenerjem (Srečko Katanec).

Slepo zaupanje športnega analfabeta

Pridobivanje velikih in finančno zanimivih športnih prireditev, kot so svetovna in evropska prvenstva, svetovni pokali in druga mednarodna tekmovanja, je strokovno, organizacijsko, kadrovsko in tudi športnopolitično zahtevno delo, pri katerem nisi odvisen samo od sebe in svojega dela, ampak tudi od številnih drugih faktorjev. Zato ni sramota, če navkljub dobri in racionalni kandidaturi ne zmagaš, ampak te korektno "športno" premaga konkurent, ki ima boljše in kvalitetnejše pogoje za izvedbo tekmovanja.

Pri vsaki kandidaturi je temeljno, kakšne cilje zasledujemo in ali vse to delamo korektno transparentno in v dobrobit športa, gospodarstva, lokalne skupnosti, države itd.

Seveda brez jasno definiranih in realno postavljenih športnih ciljev, od rezultatov domačih športnikov, izgradnje ali posodobitve športnih objektov in infrastrukture do poudarka na delu z mlajšimi selekcijami in zagotavljanja trajnejših stabilnih pogojev za razvoj določenega športa, ni pričakovati uspešne in korektne izvedbe. Tu pa se že porajajo številne rešitve, včasih dileme in seveda tudi nečednosti.

Prav gotovo ni sporno, če se za kandidaturo in organizacijo odločijo športne organizacije v sodelovanju z lokalnim okoljem, gospodarstvom, državo in še kom, z jasnim namenom in zgoraj navedenimi cilji. Sporno pa je, če se za kandidaturo in organizacijo odloči manjša skupina ljudi-podjetnikov, pod krinko športnih organizacij, ki to delajo izključno za lasten žep in še to največkrat z izgubo, ki gre v breme delovanja in razvoja določenega športa. Takih primerov imamo v kratki slovenski zgodovini kar nekaj.

Pri izboru organizatorja tekmovanja je pomembno, kako se znotraj posameznih mednarodnih zvez izbira organizator posameznega velikega tekmovanja. Tako je na primer Mednarodna veslaška zveza 3. oktobra 2007 na svoji skupščini v drugem krogu s tajnim glasovanjem izbrala Bled, ki je dobil 129 glasov proti 21 Luzerna iz Švice. Omembe vredno dejstvo je, da je bilo v kandidaturo vloženih le približno 35.000 evrov.

Ravno nasprotno pa v smučarskih vrstah dokončno odloča o rezultatih kandidatur 16-člansko predsedstvo FIS. Seveda je ta magična številka 16 posvečenih članov tista, ki lahko poraja številna vprašanja. Predvsem, kako in na kakšen način se jih lotiti pri legalnem in legitimnem lobiranju za pridobitev kandidature, če naj bi bili le-ti zapriseženi volonterji.

Kako je izbor organizatorja nordijskega svetovnega prvenstva leta 2017 potekal zadnje dni v maju v Kangwonlandu, vedo samo akterji. Iz medijskih nastopov se da razbrati, da je naša delegacija imela različne predstave o kandidaturi in njenem uspehu. Predsednik SZS je bil in je še prepričan, da bi ob pomoči Janeza Kocijančiča morali zmagati, pa četudi "na trdo". Tudi predsednik organizacijskega komiteja kandidature Planica je bil prepričan v uspeh, enako kot nekateri drugi člani komiteja. Morda pa jim je gospod Lovše kot športni analfabet slepo verjel in zaupal, da bomo prvenstvo dobili, ker imamo "v hiši" podpredsednika mednarodne zveze in enega od 16 članov predsedstva, ki o kandidaturah oziroma izbrancu odločajo.

Tudi od propadlih kandidatur se da živeti

Ni sporno, da je dolina pod Poncami s Tamarjem vse od leta 1934 pomemben akter na področju smučarskih skokov in poletov, kjer so se vrstila številna največja tekmovanja. Športni in organizacijski ugled Planice je v skakalnem in tudi športnem svetu izjemno velik ter prav gotovo pomemben tudi za prepoznavnost Slovenije in njenega športa. Žal pa v Planici niso na istem nivoju smučarski teki in tekaška tekmovanja. Iz tega sledi, da bo naša kandidatura zagotovo uspešnejša in neodvisna od navidez nepogrešljivih posameznikov, ko bo dokončno zgrajen Nordijski center Planica. Morda pa je v Koreji pri podpori kandidature manjkal tudi minister, kot kredibilni predstavnik vlade za področje športa, ki investira in gradi Nordijski center v Planici. Izkušnje iz sveta kažejo, da se pri določenih velikih športnih prireditvah angažirajo celotne vlade in njihovi predsedniki osebno.

V naših vrstah je prav gotovo velik problem, da zaradi osebnih ambicij in koristi posamezniki pogosto držijo fige v žepu. Večina teh ljudi je tudi finančno premožna, za razliko od športa, za katerega lahko mirno trdimo, da je v tem pogledu obubožan.

Zanimivo, da sta v tej zgodbi zmagovalca oba glavna akterja: Lovše, ki je doživel svoj medijski sij z objavami na prvih straneh časnikov in elektronskih medijev, in Kocijančič, ki si je še bolj utrdil pozicijo ob boku nekdanjega generalnega sekretarja in sedanjega predsednika FIS Kasperja, pa tudi na domačem "civilno" športnem terenu, čeprav mu ni bilo treba narediti nič dobrega za smučarijo.

Zaskrbljujoče je, da je poraz na kandidaturi za nekatere akterje zmaga in da je treba večkrat kandirati, da dobiš prvenstvo. Kandidature nič ne bolijo, samo stanejo! Zato lahko kandidiramo do onemoglosti, posledično pa od tega tudi dobro živimo. Tudi športni turizem je postal del sodobnih "volonterskih" menedžerjev oziroma funkcionarjev.

Naš šport z negativnimi pojavi, največkrat povezanimi s financami in kadrovskimi kombinatorikami, dokončno izgublja ugled, žal med privrženci in ljubitelji smučanja, pokrovitelji in donatorji. S tem pa se v še večji meri politiki omogoča, da bo sicer civilno področje z veseljem politikantsko urejala in celo vodila.

Tudi to pot so nas ljubeznivi prijatelji iz tujine oziroma sodelavci ob kandidaturi za OI 2006 prosili, naj vztrajamo pri planiški kandidaturi. Le zakaj? Zaradi slovenskih ali njihovih športnih in poslovnih interesov? Podobno kot predsednika Kocijančiča njegovi prijatelji prosijo, naj ostane predsednik za vekomaj. Le zakaj?

Tomo Levovnik je športni delavec in nekdanji alpski smučarski trener.