Pričakoval sem vsaj sumničav pogled, dobil pa prijazen odgovor, naj grem kar naravnost naprej, nato zavijem na desno in da bom poslopje prepoznal po transparentu, pred njim pa naletel na množico ljudi. Te dni namreč mineva natanko leto, odkar so "okupirali" eno najstarejših rimskih gledališč. Zgrajeno je bilo leta 1726 in v 18. in 19. stoletju so v njem večinoma predvajali opere, vključno s premierami Rossinija, Donizettija in Pacinija, poleg tega so tu leta 1921 premierno uprizorili najbolj znano dramo Luigija Pirandella Šest oseb išče avtorja. Maja lani pa je prišlo do zaprtja in napovedi, da se bo gledališče prodalo zasebnemu investitorju in spremenilo v luksuzno restavracijo.

Da bi ohranili gledališče, so se kulturni delavci od igralcev in režiserjev do producentov in tehnikov odločili, da bodo poslopje "okupirali" ne samo v fizičnem, ampak tudi vsebinskem smislu. In že celo leto sami ustvarjajo program, uprizarjajo predstave, prirejajo gostovanja tujih ansamblov, prikazujejo filme, performanse itd. V zadnjega pol leta se je, čeprav v osrednjih, celo italijanskih medijih o tem ni mogoče najti kaj dosti informacij, val "okupacij" razširil po vsej Italiji.

V Benetkah so že septembra zasedli gledališče Marinoni, da bi rešili in ponovno oživili propadajoči prostor, obenem pa tudi kot opozorilo na čedalje večjo gentrifikacijo, ki je prizadela peščeni prod ob vhodu v beneško laguno, kjer med drugim poteka tudi beneški filmski festival. Gledališče je ena od številnih zapuščenih stavb v kompleksu, ki so ga leta 2010 za 94 milijonov evrov prodali istemu podjetju, ki je kupilo znani Hotel des Bains - v katerem je Thomas Mann napisal Smrt v Benetkah -, da bi ga spremenilo v kompleks luksuznih stanovanj. Zasedba gledališča Marinoni je v tem smislu hkrati tudi kritika vse večje, neustavljive komercializacije Benetk, ki je povsem podrejena filmski industriji, zaradi česar ne trpijo samo druga kulturna in umetniška področja, ampak se celo dragocena zgodovinska poslopja prepuščajo v roke zasebnih investitorjev, ki jih ne zanimajo ne tako imenovane "nematerialne dobrine" ne kulturna dediščina.

Samo nekaj mesecev zatem so zasedli tudi najstarejše gledališče v Catanii, gledališče Coppola, medtem pa po istem vzorcu zasedli tudi gledališča v Palermu in Neaplju ter kino Palazzo v Rimu, ki bi moral biti spremenjen v kazino, in 31-nadstropni nebotičnik Macao v središču Milana, ki je bil zapuščen petnajst let. V zadnjem primeru ni bilo treba dolgo čakati na posredovanje policije in po 15 dneh okupacije je bilo poslopje "očiščeno". Zdaj potekajo pogajanja z mestnimi oblastmi, da bi kulturni sceni vendarle prepustili kak drug prostor.

Kultura kot "skupna dobrina"

Tisto, kar je skupno vsem tem zasedbam, ni samo odpor proti gentrifikaciji in novim privatizacijam nekoč javnih prostorov, ampak predvsem zavest o tem, da je tudi kultura "skupna dobrina", pri čemer je treba "skupno" razumeti ne samo v jasni distinkciji nasproti "zasebnemu", temveč tudi nasproti "javnemu". V Teatru Valle mi pravijo, da je težava ta, da pri "javnem upravljanju" gledališč spet prihaja do raznoraznih nastavljanj na položaje in podleganja zasebnim interesom, tako da intendanti italijanskih gledališč do položaja največkrat pridejo glede na strankarsko pripadnost (in neodvisno od strokovnega znanja).

In ne samo to, namesto da bi vsi kulturni delavci, zaposleni v gledališču (igralci, režiserji, producenti idr.), kakor tudi tisti, ki so samo občasno vezani na gledališče (izvajalci, plesalci, umetniki idr.), imeli možnost odločanja ne samo o repertoarju, ampak o celotnem delovanju gledališča, se ta odločitev - po preizkušenem principu demokratičnega primanjkljaja - najpogosteje prepušča enemu človeku, s čimer se vsem tem kulturnim delavcem daje jasno vedeti, da so samo kolesca v pogonu, ki njihove umetniške afinitete in kvalitete obravnava le skozi prizmo tržno usmerjene logike.

Zveni znano? Kot se je upravljanje Teatra Valle prepuščalo ljudem iz Berlusconijevega tabora, tako je v Splitu hrvaška različica Berlusconija postavila Mucala za intendanta; kot je v Rimu ugasnilo kulturno življenje mesta ravno zato, ker se je "javno" upravljanje kulture postopoma prevedlo v zasebno, tako tudi v Zagrebu večina neodvisnih gledaliških združenj še ni dobila nikakršnih finančnih sredstev, čeprav se od njih pričakuje, da bodo še naprej ustvarjali program, in za konec češnja vrh smetane - tu je še zagrebški HNK (Hrvatsko narodno kazalište) kot najdražja kulturna institucija na Hrvaškem, ki letno razpolaga z več kot 15 milijoni evrov, a se zaplet z imenovanjem intendanta tudi po tretjem spodletelem poskusu še naprej vleče kot jara kača.

Italijanska rešitev je samo navidez radikalna: ukinite funkcijo intendanta in omogočite kulturnim delavcem ne samo, da odločajo o programu, ampak tudi o lastni usodi. Naj se to na prvi pogled še tako zdi kot "gledališče okrutnosti", pa je poanta jasna: kultura je (ali bi morala biti) "skupna dobrina", in namesto da o njej odločajo podjetniki v vlogi župana ali politiki, ki razmišljajo kot podjetniki, bi o njej morali odločati vsi tisti, ki so vanjo vključeni, pa tudi državljani, ki obiskujejo predstave in izvedbe, a so najpogosteje zadnji v verigi, ki se jih vpraša za mnenje, čeprav je program menda namenjen prav njim.

Ni intendanta brez občinstva

Hrvaška gledališka kritičarka Nataša Govedić to lepo postavi v paralelo z neko avstrijsko predstavo, kjer je za razliko od pričakovanih in običajnih gledaliških predstav vse odvisno od občinstva. Predstava se prekine v trenutku, ko nekdo iz publike vstopi v dvorano, s čimer prepušča gledalcem možnost, da se odzovejo in intervenirajo, nadaljuje pa v trenutku, ko gledalec odide. Na ta način se gledalca obravnava kot tisto, kar tako in tako že od vedno je: kot tistega, ki aktivira in omogoča predstavo, saj ta obstaja le preko gledalčeve aktivnosti in gledalčevih odzivov.

Podobno je s trenutno razpravo glede intendantov HNK, ki ima, čeprav je s svojim nenehnim podaljševanjem postala naporna celo za subjekte, ki so vanjo vključeni, vendarle pozitivni učinek, to pa je ravno vključevanje "gledalcev": na eni strani neodvisne kulturne scene, ki je ob razpravi o različnih lobijih, ki pogojujejo izbiro intendantov, načela tudi temo financiranja in splošnega odnosa med najdražjo hrvaško kulturno institucijo ter neodvisno gledališko produkcijo, hkrati pa se na drugi strani odpira vprašanje funkcije "ljudskega gledališča", ki, na žalost, že desetletja sploh ni "ljudsko" in morda celo ne "državljansko", vsaj ne v smislu, da se program dela za ljudstvo in državljane, kaj šele da bi sami odločali, kam se bo namenjal denar, ki preko davkov, med drugim, prihaja prav iz njihovih žepov.

To, kar manjka v hrvaškem primeru, je prav ta "preskok" iz sfere stroke k "ljudstvu", kot se to dogaja v Italiji: kultura kot "skupna dobrina", ki se ne bi smela podrejati ne ozkim strokovnim interesom, kaj šele politikantstvu. Da je zasedba gledališč zares širši pojav od navadne "okupacije" in da je za razliko od nekaterih drugih okupacij, morda tudi bolj znanih, tokrat vendarle mogoč korak naprej, potrjuje ravno Teatro Valle: kulturni delavci niso ostali le pri prevzemu poslopja in organizaciji lastnega programa, ampak so s pomočjo profesorja civilnega prava Uga Matteija in profesorice politične filozofije Federice Giardini šli v pravno bitko za definiranje "skupne dobrine" - ta bi se morala končati z ustanovitvijo Fundacije, ki bi bila v prihodnosti pravni subjekt, ki bo vodil gledališče. Statut, ki so ga sprejeli, bi moral onemogočiti ravno absolutno oblast intendantov in omogočiti demokratično participacijo, pri čemer se ne sklicujejo samo na Living Theatre in nasprotovanje komercialni in hierarhični formi gledališča, ampak tudi na pariško komuno, da bi poudarili vlogo ljudstva pri ustvarjanju in obstoju gledališča.

Še več, zasedba Teatra Valle se je začela ravno v času italijanskega referenduma o vodi, na katerem se je več kot 90 odstotkov Italijanov opredelilo proti nadaljnji privatizaciji voda. Ni naključje, da je na okrogli mizi, zaradi katere so me povabili v Rim, sodeloval tudi Alberto Lucarelli, profesor javnega prava na Univerzi v Neaplju, eden od pobudnikov italijanskega gibanja za vodo. Poudaril je, da je bil referendum enkraten že zato, ker je do njega prišlo po zaslugi široke koalicije tistega, čemur on pravi "aktivno državljanstvo", za razliko od "civilne družbe".

Ravno Lucarelli, zdaj član mestnega sveta kot svetovalec za "skupne dobrine", je zaslužen, da je privatizirani neapeljski vodovod ponovno postal javno podjetje in da se v upravljanje skupnih dobrin po novem, za začetek na lokalni ravni, uvaja participativna demokracija v smislu, da se omogoči državljanom učinkovito sodelovanje v javnih zadevah. To, na čemer gradijo zdaj, je povezovanje enega in drugega gibanja, donedavna povsem različnih sfer, to je kulture in vode, kot dveh plati iste besedne zveze - "skupnih dobrin".

Kljub velikemu uspehu Gibanja za vodo ter zasedbi gledališč in kinematografov pa je znani italijanski filozof in kulturni agitator Franco Berardi Bifo na okrogli mizi izrazil upravičen dvom: "Velika večina Italijanov je točno pred letom dni glasovala proti privatizaciji vode. In kaj se je zgodilo? Proces privatizacije poteka še naprej. Problem 'skupnih dobrin' je v tem, da jih ne morete zreducirati na referendum in glasovanja. Implementacija 'skupnih dobrin' mora biti dekonstrukcija vladajočih odnosov moči. Razmišljanje o 'skupnih dobrinah' je šele začetna točka. Spremeniti moramo odnose moči, enoletna izkušnja z zasedbo Teatra Valle pa kaže, da je napredek v tej smeri mogoč."

Z drugimi besedami, ne referendumi ne zasedbe niso dovolj, če hočemo zares zaustaviti neoliberalni napad na preostale skupne dobrine - potrebno je nekaj več, to pa je trdna organizacijska struktura, ki, okrepljena s pravnim okvirom, lahko vztrajno in resno parira legalnim ropom tako naravnih virov kot tudi kulture. Italijanski primer lepo kaže, kako majhen je korak od izbire intendanta do privatizacije vode. In kako je ravno aktualizacija "skupnih dobrin" dober prvi korak za spremembo situacije.