V Novo Gorico, mesto vrtnic, kulture, zabave in igralništva, daleč naokoli poznano tudi po prepletanju vplivov iz kraške, briške, vipavske in sosednje italijanske kuhinje, smo minulo soboto zjutraj napotili mladeniča iz Bangladeša. Kot velik gurman nam je Mohammad Nasim že med pripravo na pot zaupal, da ga od vsega najbolj zanimata vzdušje "slovenskega Las Vegasa" (tako ime so našemu igralniškemu mestecu nadeli Mohammadovi "soborci" iz študentskih klopi) in gastronomija.

Eden izmed njegovih izvidniških ciljev je bil torej dobro jesti in piti, a pestra paleta goriške vinske kapljice, ob kateri se še kako prileže kakšna rezina slastnega pršuta, Mohammada še zdaleč ni zanimala. Kako bi tudi ga, ko pa se muslimani zaradi tega, da ne bi v pijanosti pozabili na svoje dolžnosti do Alaha, strogo odpovedujejo alkoholu, niti ne uživajo svinjine.

A pustimo vero ob strani, Mohammad nas je v nedeljo pozno popoldne, ko smo ga zaslišali glede njegovih doživetij, pričakal z naslednjimi besedami: "Novo Gorico si bom zapomnil po tem, da sem tam jedel najboljši goveji zrezek v Evropi in se odžejal z najboljšim jabolčnim sokom na svetu!"

Toda njegova pot do gastronomske ekstaze vseeno ni bila vsa posuta s cvetočimi vrtnicami burbonkami, posebnostjo in enim največjih ponosov Nove Gorice. Pojdimo kar lepo po vrsti, vznemirjenje in adrenalin sta se namreč po Mohammadovih žilah pretakala že sredi Ljubljane, natančneje pred hotelom Union, kjer je opravil svojo prvo nalogo - najem avtomobila.

"Zakaj naju vsi prehitevajo?"

Ker je v dvoje seveda prijetnejše raziskovati nove kraje, je Mohammad s seboj na pot povabil še svojega iranskega kolega Ahmada Eshgyarja. V bistvu je Novo Gorico hotel raziskati v družbi še treh prijateljev, prav tako študentov, ki pa so jih obveznosti zaradi izpitov nazadnje zadržale doma. Pa nič zato, Ahmad se je izkazal za izvrstnega sopotnika in voznika.

Kljub temu da v njegovi domovini tako kot Britanci vozijo po levi strani ceste, ni imel težav z našimi prometnimi predpisi. Dosledno jih je upošteval, prav tako ni nikoli prekoračil omejitev hitrosti, a vendar je Mohammad priznal, da sta bila med vožnjo oba precej zmedena in vznemirjena. "Le zakaj naju vsi avtomobili tako zavzeto prehitevajo, ko pa sama voziva natanko tako, kot zahtevajo prometne oznake? Se Slovencem vselej tako zelo mudi ali je morda kaj narobe z nama?" nista mogla skriti svojega začudenja.

Počasi se daleč pride in tudi naša izvidnika sta po slabih dveh urah zmerne vožnje vendarle dosegla cilj in v središču Nove Gorice uspela parkirati najetega jeklenega konjička. Nekaj preglavic sta imela zaradi premalo oznak, a se vseeno nista pustila zmesti. V želji po osvežitvi sta najprej obiskala mestni bistro, si privoščila kavni napitek in se okrepčala s sendvičem. Njuna prva ugotovitev? "Cene v Novi Gorici so v primerjavi s cenami v prestolnici precej bolj prizanesljive denarnicam, pa tudi kava je na Goriškem veliko bolj dišeča in aromatična, morda zaradi bližine Italije," sta modrovala.

Nič ne bo z bungie jumpingom!

Prijetno sita ju je pot vodila naravnost do goriškega Turističnoinformacijskega centra (TIC), ki je v samem središču mesta. V zvezi s prijaznostjo in ustrežljivostjo zaposlenega moškega v njem nista imela pripomb, pohvalila sta njegovo znanje angleškega jezika in pripravljenost pomagati. Potrudil se je po svojih najboljših močeh, pa vendar je "nekaj manjkalo", je priznal Mohammad: "Malce sem bil razočaran, ker sem šele tam izvedel, da si ne bom mogel uresničiti želje in se preizkusiti v bungie jumpingu, o katerem mi je z velikim navdušenjem pred dvema tednoma govorila prijateljica Nika, doma z goriškega konca. Adrenalinski podvig je treba rezervirati vsaj dva dni prej, se je glasilo pojasnilo gospoda iz TIC."

S skokom s solkanskega mosta torej ni bilo nič, zato sta Mohammad in Ahmad sledila nadaljnjim napotkom turističnega mojstra. "Založil naju je z zemljevidom Nove Gorice, s pomočjo katerega se nisva najbolj znašla, in nekaj promocijskimi letaki. Svetoval nama je, katere znamenitosti naj si ogledava, a kaj ko se je večina teh pozneje izkazala za precej dolgočasne in naju kot mlada turista niso najbolj navdušile. Malce sva bila razočarana nad samim mestom, oznake določenih znamenitosti so bile precej nevpadljive in zdelo se nama je, da sva bila prepuščena zgolj lastni iznajdljivosti," je novogoriško uverturo opisal Mohammad.

Ogrevanje: vzpon na 143 metrov visok grič

Iz TIC sta se odpravila na ogled frančiškanskega samostana na Kostanjevici, ki se ponaša z grobnico zadnjih predstavnikov francoske kraljevske družine Burbonov, s knjižnico patra Stanislava Škrabca in z zbirko burbonk. Kulturne znamenitosti ju niso preveč navdušile (morda zato, ker sta bila malce upehana, saj sta morala do tja iz centra mesta prehoditi približno tri kilometre in ne le enega, kot jima je namignil gospod iz TIC). Ogledala sta si jih brez spremstva turističnega vodnika, bolj kot pestra zgodovina in bogati zakladi preteklosti pa je mladeniča prevzel čudovit razgled na goriško pokrajino. Svoje prijetne občutke sta seveda podrobno ovekovečila v fotografski objektiv, zatem sta se odpravila nazaj v strogo središče Nove Gorice.

Ogledala sta si Erjavčevo ulico, alejo pomembnih mož. Da sta se sprehodila mimo visoke skulpture, spomenika Edvarda Rusjana, ki je skupaj z bratom Josipom gradil letala in leta 1909 z motornim letalom kot prvi Slovenec poletel, si nista zapomnila, bolj so se jima v spomin vtisnili Trg Evrope, železniška postaja, občinska Palača in vojaško pokopališče iz prve svetovne vojne. Nešteto vrtnic, ki krasijo mesto, nista niti približno opazila, pa saj ju ni nihče posebej opomnil nanje, sta zaupala. Prav tako nista vedela, da je bil prav v času njune izvidnice (v soboto, 2. junija) v le nekaj kilometrov oddaljeni vasici Dobrovo v Goriških brdih praznik češenj. Pa tako rada imata sočne rdeče sadeže…

"Jaz sem vajin meni"

A vseeno se naša izvidnika v Ljubljano nista vrnila lačna. Nasprotno - goriško kulinarično izkušnjo sta označila kot veliki finale in najbolj nepozabno izvidnično doživetje. Privoščila sta si jo v idiličnem vzdušju restavracije Grad Kromberk (poleg restavracije Marco Polo, kjer strežejo predvsem italijanske specialitete, so jima jo priporočili v TIC), do koder sta seveda prispela z avtomobilom. Pešačenje jima ni več dišalo, prav tako se nista obremenjevala z ogledom sedeža Goriškega muzeja - nobene oznake nista našla zanj, pa tudi turistov tam nista opazila.

Njuna prazna želodčka sta bila osredotočena zgolj na hrano. "Nimamo jedilnega lista, jaz sem vajin meni," ju je uvodoma pozdravil prijazen natakar, ki je tistega zgodnjega popoldneva pomagal nasititi še dve skupinici domačih gostov. Mohammad ga je brez zadrege opozoril, da ga alkohol ter svinjina ne zanimata, in kulinarična ekstaza se je začela. Za uvod je Mohammad svoje brbončice razvajal z govejim karpačem, medtem ko se je Ahmad odločil za pokušnjo pršuta. Zelenjavna mineštra je bila odličen uvod v glavno jed: Mohamemada je, kot že zapisano, popolnoma osvojil pečeni rostbif, Ahmada pa svinjski zrezek, ki mu je družbo poleg krompirjevega pireja delala še pečena zelenjava.

Za konec še nočni adrenalin

"Sladice si nisva privoščila, bila sva preveč sita. Piki na i najinega kosila sta bila kozarec rdečega vina in vrček jabolčnega soka, ki ga ne bom nikoli pozabil - bil je namreč najboljši, kar sem jih kdaj pil v Evropi," Mohammad še v nedeljo popoldan ni mogel prehvaliti grajske pojedine.

Z iranskim kolegom sta jo kronala s kratkim sprehodom okoli gradu, zatem sta sedla v avtomobil in Novi Gorici pomahala v slovo. Seveda sta si med vožnjo domov uresničila še eno željo - postanek v Solkanu, kjer sta občudovala 220 metrov dolg železniški ločni most čez reko Sočo. Ta je v Mohammadu vnovič zbudil željo po adrenalinskem bungie jumpingu.

"Nekoč bom zagotovo skočil, pa tudi na goveje zrezke in na jabolčni sok se bom še vrnil v Novo Gorico. To je tisto, kar me je poleg solkanskega mostu najbolj navdušilo v mestu zabave in okolici, številne igralnice me kot muslimana niti najmanj ne zanimajo," je prišepnil Amhadu med vožnjo po avtocesti.

Iranec o svojih doživetjih v soboto zvečer ni razglabljal preveč naglas - njegova koncentracija je bila takrat zaradi vloge voznika usmerjena v varno vrnitev proti domu in vprašanja Mohammadu, zakaj neki se Slovencem tudi ponoči tako zelo mudi…