Uživati v požirku čaja, ki si ga je naročil v enem od ljubljanskih barov. In tudi v debati o svojem bistvu, ki ga je našel. Celo tako, da je za debele pol ure pozabil na čaj in se osredotočil na artikuliranje švigajočih misli. Te temeljijo na zmernosti. Če bi družbenopolitični sistem oblikoval Sašo Filipovski, ta zagotovo ne bi temeljil na materializmu. Ideal je ponazoril z naslednjimi besedami: "Če so v komunizmu trije sedeli za mizo, so pogačo razdelili na tri enake dele, ne glede na to, kdo je potreboval več, medtem ko v kapitalizmu vsak želi odrezati čim večji kos zase, za druge pa mu ni mar. Nič od tega ni najbolje. Sistem bi moral biti namreč takšen, da bi na koncu nekaj pogače pustili na mizi."

Menda se ukvarjate z ezoteriko. Ste mistik ali okultist?

Nič od tega. Sem bolj samouk, zanima me zgolj duhovnost. Rad prebiram različno literaturo od krščanstva do hinduizma, pa o različnih vzhodnih voditeljih, o Budi, dalajlami, Sai Babi, o Kristusovih izrekih... Zanimajo me nematerialne stvari. Človek ni le fizično telo, ampak tudi mentalno, čustveno in duhovno, zato je potrebno poskrbeti za ravnovesje. Verjamem v določene življenjske zakone, ki jih je potrebno spoznati in z njimi živeti. Govorim o zakonu vzroka in posledice. Vse kroži. Enkrat si zgoraj, drugič spodaj. Vsi imamo življenjsko dolžnost, nič se ne zgodi brez namena. Vsi imamo svojo usodo.

Vaše razmišljanje ni povezano z religijo, kajne?

Ne. Zanima me religioznost, ne religija. Ali ljudje verjamejo v višje sile, ni tako pomembno. Problem je v tem, da je človek izgubil stik z bistvom življenja. Na ravni zavesti smo slabši od živali. Borimo se le za materialna sredstva, za moč in nadvlado. Organiziramo institucije, ki skrbijo le za to, da nas poneumljajo, in silijo, da živimo kot nezavedne ovce, ki so programirane za grabljenje denarja preko trupel. Takšen način življenja je neumen. Nisem rad del tega. Zato me zanimajo druge stvari, kot je vprašanje o bistvu življenja. Človek ima v sebi tako senco kot svetlobo. To si je treba priznati, kaj bo prišlo do izraza, pa je odvisno od našega izbora, od širine naše zavesti. Bistvo človeka je, da se mora naučiti živeti.

Ampak to je v konfliktu z umazanim košarkarskim svetom, v katerem delujete.

Umazanija je vseprisotna. Po Einsteinu je energija vseprisotna, pretvarja se iz ene oblike v drugo, teologi pravijo, da je to bog. Znotraj sta senca in svetloba, tako tudi umazanija.

Imate sposobnost, da v sebi prepoznate sence?

Človek je s poneumljanjem pozabil, da je potrebno najprej spoznati sebe. Umazanija je znotraj vsakega posameznika in vsak lahko izbira, ali bo prišla na dan. Ljudje mislimo, da smo bogovi in da lahko vse kontroliramo, kar ne drži. Tudi v športu Messi ali Ronaldo zgrešita enajstmetrovko, Šiškauskas zgreši dva prosta meta... Ne glede na to, kako kakovosten si, dobiš svojih pet minut slave. Na to pa je potrebno biti pripravljen ter pošteno in trdo delati. Ko si na dnu, ne smeš biti pretirano potrt, ko si na vrhu, pa ne evforičen. Človek ne kontrolira vsega, nič se ne zgodi brez razloga. Senca in svetloba se odrazita v določenih življenjskih položajih. Bistven je odziv na te dogodke.

Ste se naučili pregnati sence?

Še vedno se spoznavam. Priznam, da imam v sebi sence, tako kot vsak človek. Če priznaš in jih spoznaš, jih je lažje nadzirati. Zelo me moti nepravičnost. Moti me izraz "It is not personal (ni osebno, op. a.)". To so besede kapitalizma, ki človeka poneumljajo. Vse je osebno. V košarkarskem svetu je veliko slabih energij. Bistveno je, da je človek dovolj ozaveščen, da se ne druži z energetskimi vampirji. Je pa res, da se moraš naučiti delati s takšnimi ljudmi. Okoli nas je veliko hijen. Najhuje je, če to ignoriramo. Vse več ljudi se prebuja. Berejo knjige, tečejo, ukvarjajo se z jogo in meditacijo, živijo v naravi, odhajajo v različna svetišča, spoznavajo kulture. Ljudje se odpirajo, a hkrati obstaja veliko manipulatorjev.

Je eden od energetskih vampirjev Janez Rajgelj?

Sam si izbira svojo pot. Janez Rajgelj je košarkarski zanesenjak, ki ima rad ta šport. Nekaj je dal klubu in nekaterim igralcem. Sem proti temu, da cilj upravičuje sredstva. Ne vem, zakaj bi moral potopiti tudi ostale, če se sam potapljam. To je njegova stvar. Za vsako rit se najde palica.

Kaj je končni cilj vašega razmišljanja? Popolno razsvetljenje?

Naučiti se razumeti principe življenja. Spoznati sebe in biti dober človek, hrabro živeti svojo usodo, biti dostojanstven, pomagati ljudem okoli sebe. To je bistvo življenja.

Razmišljate tudi o moči in bogastvu. Znano je, kakšne so v zahodni družbi konvencije teh pojmov. Vi jih verjetno dojemate drugače...

Vsi se borimo za moč in bogastvo, ki je hkrati veliko prekletstvo. Dokazano je, da ima 95 odstotkov ljudi, ki zadenejo dobitek na lotu, po nekaj letih manj kot prej. V intervjujih so poduhovljeni ljudje, ki so bili v Hollywoodu, povedali, da sta bila moč in denar za njih prekletstvo. Predajali so se užitkom, nad čemer niso imeli kontrole. V socializmu smo imeli manj stvari, nekatere so bile prepovedane. Govorim o mamilih, seksu, sladkarijah, alkoholu, televiziji... Borili smo se, da bi to okusili. Zdaj je dovoljeno vse in prihaja do odvisnosti od alkohola, drog, seksa... Borimo se za nadvlado. Nobena od teh dveh skrajnosti ni dobra, kar vodi do spoznanja, da ni težava v sistemu skozi zgodovino, ampak človeku, ki razmišlja le o tem, kako obiti sistem. Človek se ni nikoli naučil, kdaj ima dovolj.

Torej ne more biti srečen, če se le žene za preobiljem?

Moja filozofija je, da je več manj in manj je več. Življenje je ustvarjeno v plesu nasprotij. Težko človek postane poduhovljen, če ne pozna trpljenja. Ne moreš biti srečen, če ne okusiš nesreče. Na bel list ne moremo pisati z belo barvo. Potrebujemo belo podlago in črno pisalo ali obratno, da lahko svet razumemo. V kitajski modrosti je to znak jing-jang, nekje drugje plus in minus ali moška in ženska energija. Če kamen vržemo v zrak, pade na tla. Žal. Določene zakone je potrebno poznati in z njimi živeti, česar nas v šolah ne naučijo. Žal mi je, da sem se moral učiti, koliko rude je v rudniku v Trepči in koliko žit izvaža Rusija. Niso nas pa naučili živeti s spremembami. Ta je edina, ki velja. Mi pa se trudimo doseči življenje brez sprememb, v katerem bomo le uživali. A to ne obstaja.

Ste tudi vi živeli tako?

Sem. Veliko sem delal, da bi nekoč užival. Spoznavam, da če ne uživaš v trenutku, nikoli ne boš užival.

Torej je ključno, da premagamo strah pred spremembami?

Seveda. Rojeni smo v različnih družinah, ki si jih nismo izbirali, čeprav nekateri pravijo, da smo si jih. Toda človek do točke, ko lahko izbira. Izbira misli, obnašanje in dejanja, ki jim sledijo posledice. Edina stalnica so spremembe, ljudje pa hočemo to nadzirati. Hočemo zasužnjiti naravo, ljudi... To se ne da. Misli je potrebno umiriti in jih uporabljati na pozitiven način. Telo je naš avto, s katerim se vozimo skozi življenje. Ne strinjam se niti s tistimi, ki pravijo, da je potrebno vse življenje meditirati in opustiti svoje telo. Ne, potrebno je skrbeti za svoj avto. Se gibati, zmerno jesti, v organizem vnašati vodo, po drugi strani pa iskati stik z notranjim bistvom. Potrebno je najti ravnovesje.

Kako bi definirali uspeh? Iz vašega razmišljanja je mogoče razbrati, da je to lahko tudi poraz, ne le zmaga.

Svoje igralce lahko po zmagi veliko manj naučim kot po porazu. Igralci naše ekipe imajo matere, ki jokajo za njimi, enako jih imajo člani tekmečeve ekipe. Obe strani molita bogu, usoda pa ne more dati zmage obema. Zmaga ni edino merilo. Žal se v tem gladiatorskem svetu zdi, da je pomembna le zmaga. Včasih je treba te pritiske sprejeti, ker je težko spremeniti generacije ljudi, ki živijo na ta način. Sam mislim, da uspeh ni le končni rezultat, ampak pot, ki si si jo izbral ter to, kako si se obnašal, medtem ko si hodil po njej. Človek zmaga, ko se naučiti živeti. Ko zna jesti, piti, biti veder, moder, zbirati pozitivne ljudi okoli sebe, živeti v stiku z naravo, se nauči, da potrebuje malo za življenje, se zna nasmejati... Veliko ljudi tega ne zna, zato imamo odvisnike.

Takšne ljudi obsojate?

Težko jih je obsojati. Ne zavedajo se svojih navad. Ljudje lahko premagajo različne težave. Nekateri so premagali raka, debelost, našli notranje bistvo, čeprav so prej verjeli le v denar, ki je v tem svetu edini bog. A na koncu se vse vrne. Težko je razumeti, da nekje ljudje umirajo od lakote, drugje od debelosti. Boli me, ko grem v pediatrično kliniko in vidim bolnega otroka, ki umira. Nočem verjeti, da tudi to nima nekega smisla. Zares je težko pojasniti, kako lahko otrok, ki je nedotaknjeno bitje, trpi in mora oditi od tod. Nočem sprejeti, da tudi to nima nekega smisla, ker bi sicer preveč bolelo. Verjamem, da se življenje ne konča na tem svetu.

V katero religijo to vodi?

Ni pomembno. Puščam odprta vrata. Človekov problem je, da se takoj naveže na neko stvar. Tako se omejuješ in ne razviješ. Všeč so mi različna razmišljanja. Nobenega pa se ne bi povsem oprijel. Je pa Einstein dokazal, da se energija pretvarja iz ene oblike v drugo in ne more nastati iz nič. Moj bog nima imena. Višja sila pa obstaja. Ni pomembno, ali je to Alah, Šiva, Kristus, Buda, Krišna, univerzalno informacijsko energetsko polje v jeziku kvantne fizike ali mati narava. Meni je vseeno, sprejemam vse. Ne maram pa skrajnosti, manipuliranja z imeni božanstev in razvijanja okultizma.

Kljub številnim negativnostim verjamete v človekovo dobro?

Verjamem, da ima človek tako dobro kot slabo stran, pošteno in nepošteno, da je tat in radodaren. Človek spoznava svojo bit prek plesa nasprotij. Ozaveščenost je tista, ki pomaga izbrati pravo smer, ko se zgodijo življenjske katastrofe. Vse se vrne. Morda ne v tem življenju, verjamem pa, da v enem.

Morda se bo komu zdelo, da ste pesimist. Ampak to ne drži, kajne?

Nikakor. Če verjamem v usodo, to ne pomeni, da podpiram to, da človek le leži in čaka. Če si izbereš, da ležiš, je tudi to tvoja usoda. To je tvoj izbor in hkrati usoda. Vse, kar vidimo, je odvisno od tega, kako gledamo. Gledati se lahko naučimo.

Vi živite zmerno?

Učim se. V svojem življenju sem veliko pretiraval. Bil sem pretežak. Nisem znal kontrolirati živčnosti. Ko sem zvečer prišel domov, sem se basal s čokolado in v tem utapljal živčnost.

Kdaj ste prišli do prelomnice, da ste temu naredili konec in začeli razmišljati na drugačen način?

Veliko sem prebiral knjige, ampak to ni dovolj. Potrebuješ življenjske izkušnje. Potreboval sem pretirano debelost, da sem spoznal, kako se v debelem telesu človek počuti. Zdaj imam 30 kilogramov manj, se zdravo počutim. Uživam v grižljaju, prej pa nisem užival, čeprav sem pojedel tri ali štiri krožnike hrane. Če ne poznaš slabih stvari, ne znaš ceniti dobrih. Enako je v športu: če ne doživiš in ne razumeš poraza, se ne moreš naučiti. Poraz te dotolče, a ti da priložnost, da prideš do zmage. Ko pa enkrat zmagaš, je ta vzrok za naslednji poraz. Oboje je pomembno za razumevanje življenja.

Zato poraz lažje sprejmete?

Zelo težko mi je ob porazu.

Vam je lažje, od kar razmišljate na "razsvetljeni" način?

Dalajlama je rekel: 'Moje misli in emocije so kot gladina morja.' Ko pride dražljaj, ki ga ne maraš, se pojavijo valovi. Od zavesti je odvisno, kako boš valove umiril. To lahko naredimo na več načinov: s kontrolo misli, prepoznavanjem čustev, osredotočenostjo na dihanje... Toda človek gre težko stran od svoje narave. Jaz sem emotivec. Stvari me ganejo. Vse to ne pomeni, da emocije niso potrebne. Nasprotno. Tudi igralcem govorim, da brez strasti in emocij ni življenja niti uspehov. Vrhunski športniki so strašni emotivci. A tisti, ki teh emocij ne zna nadzirati, je uničen, ne more doživeti uspeha.

Nekoč ste dejali, da je Slovenija tako lepa dežela, a da ljudje ne znajo živeti v njej. Ste kljub temu našli somišljenike?

Vse več ljudi ozavešča druge. Srečujem jih in se obkrožam z njimi. Veliko jih je. Vesel sem, da jih je vse več tudi v Sloveniji, tudi v košarki in športu. Spoznal sem košarkarskega guruja Bogdana Tanjevića, ki je pomagal veliko ljudem. Veliko je košarkarskih delavcev, ki jim ni do tega, da bi preko trupel prišli do slave in moči, ampak se s košarko ukvarjajo zaradi nje same. Ne sanjam o slavi in rdeči preprogi. To je nesmiselno. Učim se najti notranji mir.

Ste ga že našli?

Začutil sem ga. Trudim se živeti po svojih načelih. Je pa res, da to težko v okolju, v katerem delam.

Pa se vendarle lahko umaknete na svoj otoček, v katerem ste nad umazanim svetom.

Zagotovo. Srečo je potrebno iskati od znotraj navzven. Vsak človek potrebuje prostor zase. Zakaj bi vztrajal pri mislih ali občutkih, ki me ne osrečujejo? Veliko ljudi ni sposobno priti do tega.

Vam je ta način razmišljanja pomagal pri ločitvi?

Definitivno. Življenje me je pripravilo, da bo enkrat prišlo do tega. Če ne bi imel svojega razumevanja sveta, bi mi bilo veliko težje.

Ste se potem še bolj poglobili v svoj svet?

Sem. Tudi ta izkušnja mi je veliko dala. Stvari, ki se ti zgodijo v življenju, so šola in tudi priložnost. Odziv je lahko različen. Lahko se obesiš ali živiš dalje. Lahko se utapljaš v alkoholu, lahko se predajaš seksu, mamilom... Lahko pa zavedno ali nezavedno trpiš.

Gre za spremembe, ki se jih bojimo?

Ja. Ne moreš iti mimo bolečine. Ne morem reči, da sem razsvetljen in da zato nisem občutil bolečine. To ne drži. Bolečini se moraš prepustiti in jo izživeti.

Nekako brez zadržkov užiti bolečino in spoznati, da nič ni katastrofa?

Rekel bi: odjokaj svoje. Katastrofo moraš doživeti, se prepustiti bolečini. Je veliko trpljenja. To je treba prestati in iti naprej, brazgotine pa ostanejo. Hkrati se je treba zavedati, da je to tudi priložnost, in dobiti določene potrditve tega, kar si prebral. To je usoda. Meni je bilo usojeno, da se bom ločil. Zagotovo sva šla z nekdanjo ženo skupaj živet, da se ne bova ločila. Namen je bil dober. A ko se stvar, kot je ločitev, zgodi, lahko izbiraš, kako se boš obnašal. Človek ima možnost reagirati na dogodke.

Ste v tem trenutku srečen človek?

Sem. Ampak trenutki se spreminjajo, sreča ni konstanta. Spoznal sem, da potrebujem trenutke nesreče, da lahko spoznavam srečo. Človek ne more biti srečen, če ne pozna nesreče.