"O družbi blaginje je danes nespodobno govoriti," je rekel med pogovorom o učinkih krize na sindikalno delo. "Ukvarjamo se samo še z zaščito socialne države na njenem spodnjem robu."

Vsi govorimo o krizi, videti pa je nekako ni. Kje je kriza?

Morda je ne vidite, vendar jo morate čutiti. Lahko pa jo tudi vidite. Stopite do najbližjega samskega doma. Videli boste še vse kaj drugega, ne samo krizo. Lahko jo vidite v družinah zunaj Ljubljane. V naseljih na Dolenjskem, v Podravju. Vidi se v krajih, ki so blizu industrije. Vidi se v Primorju, v pogovorih z delavci, ki jim podjetja propadajo zaradi dolgov. V pogledih ljudi, ki se sramujejo svojega položaja. Vidite jo lahko v šolah, kjer vedno več otrok nikoli ne gre na izlete in tabore. Kjer starši odpovedujejo šolsko prehrano. To je nova socialna resničnost Slovenije. Vidi se pri delavcih, ki delajo več kot osem ur na dan, zaslužijo pa tako malo, da razmišljajo zgolj o preživetju.

Kako kriza vpliva na segment zaposlenih, ki imajo redno delo zgolj zato, da ostajajo revni?

Tako, da se srednji sloj postopoma preoblikuje v nižji sloj. Segment zaposlenih revnih se vse bolj povečuje. Iz tega nastajajo veliki problemi. Delodajalci vedno govorijo, da oni ustvarjajo delovna mesta. To ne drži. Delovna mesta s svojim povpraševanjem ustvarjajo potrošniki srednjega sloja. S ponikanjem srednjega sloja v nižji sloj je manj povpraševanja, manj delovnih mest, zaposleni revni pa postajajo vedno bolj normalen pojav. Sistemski ukrepi ta proces še zaostrujejo. V Grčiji se je začel val počeznega zniževanja plač, ki sedaj prihaja do nas. V Grčiji so minimalno plačo čez noč znižali za 20 odstotkov.

S tem trendom ne bo več treba govoriti o zaposlenih revnih, ampak o sindromu preživelcev. To so ljudje, ki v času krize ohranijo svoje delovno mesto, zaradi vseh odpuščenih pa imajo slabo vest in občutek ogroženosti. Zaradi tega delajo vse več ur za vse nižjo mezdo, ker verjamejo, da morajo delovno mesto obdržati za vsako ceno. To je zelo nevarno. Ko delodajalec to opazi, takoj poveča stopnjo izkoriščanja. K nam prihajajo delavci s pretresljivimi zgodbami.

"Delodajalec nam je znižal plačo za 20 odstotkov. Kaj naj naredimo?"

Imamo odgovor: "Sprožili bomo postopke in ukrepali s pravno zaščito."

Vendar delavci nočejo iti naprej.

"To je moj edini šiht. Verjemi mi, jaz bi v to šel, ampak si ne upam, ker bom takoj ob službo. Druge pa ne bom dobil."

V to negativno spiralo se sedaj spuščamo.

O kolikšnem segmentu slovenske družbe govorimo?

V Sloveniji minimalno plačo 763 evrov dobiva okoli 40.000 zaposlenih. S tem ko se v Evropi s sistemskimi ukrepi znižuje osnovne plače, se povečuje pritisk mednarodne konkurence na ceno dela. Delodajalci se ne ozirajo samo proti Kitajski, ampak, tako kot Gorenje, proti Srbiji. Število delavcev z najnižjimi dohodki se povečuje. Več deset tisoč ljudi je v skupini do tisoč evrov. Ta segment se širi in tukaj je največja koncentracija delavcev v Sloveniji. Uradni podatek statističnega urada pravi, da dve tretjini delavcev v Sloveniji prejema plačo, ki je nižja od povprečne plače 1500 evrov bruto. To pove marsikaj.

Kaj nam pove podatek? Ne zveni logično.

Logično ne zveni predvsem delavcem, ker kljub temu, da delajo, ne morejo preživeti. Kombinacija pritiskov varčevalnih ukrepov, pritiska delodajalcev in pocenitve delovne sile zaradi mednarodnih razsežnosti ustvarja vse večjo množico delavcev, ki z delom komajda preživijo.

O katerih profilih govorite?

Stereotipna podoba je, da gre samo za nizkokvalificirane delavce v gradbeništvu in predelovalni industriji. V resnici pa je v tem položaju vedno več izobraženih delavcev na delovnih mestih, za katere bi pričakoval, da bodo ustrezno plačana. Mladi raziskovalci, ljudje, ki z avtorskimi pogodbami delajo v izobraževalnem sistemu, in množice drugih, ki postopoma drsijo v to skupino. Ne drži, da so zaposleni revni ljudje z nižjo izobrazbo. Položaj zaposlenega revnega sploh ni več odvisen od stopnje izobraženosti. Natančno rečeno, univerzitetna diploma ni več garancija, da ne boš pristal kot zaposleni revež.

Katere skupine najbolj občutijo erozijo plač?

Prvi napad vlade je šel na segment izobraževanja in na celoten javni sektor. Zajel je, denimo, tudi medicinske sestre in negovalke. Segment prebivalstva, ki je zadolžen za družbeno reprodukcijo znanja in za podporo nemočnim, je prvi na udaru. Učitelji so prvi pod hudim napadom, ne samo pri nas, ampak denimo tudi v Veliki Britaniji. Učitelj nima plače, ki bi ustrezala statusu prenašalca znanja v družbi, temveč je zgolj strošek dela.

Zakaj bi se država lotila vojne proti učiteljem?

Če vprašate Rastka Močnika, vam bo odgovoril, da zato, ker se je država odločila uničiti vso družbeno reprodukcijo znanja. Zato je izvedla frontalni napad na lastne ideološke aparate. Če gledam konkretno, se moram tudi sam vprašati, zakaj za vraga ravno učitelji.

Po pravici povedano nimam logičnega odgovora. Mnoge države, ki so šle v fiskalno konsolidacijo, so pospešile vlaganja v šolstvo. Na primer skandinavske države. Novi francoski predsednik François Hollande govori, da bo zaposloval nove učitelje. Slovenija se gre rezanje glav v družbi znanja. Nimam jasnega odgovora, zakaj se Turkovemu ministrstvu zdi smiselno izpeljati napad na učitelje. Govorimo o družbi znanja, režemo pa družbeno skupino, ki znanje reproducira. Ne znam si razložiti, kakšen namen imajo.

Kje še varčevalni ukrepi pritiskajo na točke sindikalnega interesa?

Opraviti imamo z zelo razvejanim spektrom pritiskov. Brezposelni se niso znašli kot tarča samo v materialnem smislu, ko so jim odrekli denarno nadomestilo za starejše. Napadli so jih v ideološkem smislu. Varčevalni ukrepi so brezposelnim nalepili etiketo neaktivnega prebivalstva, ki bo moralo za reaktivacijo poprijeti za vsako delo. Krivdo za brezposelnost se prelaga na brezposelno osebo in se ji hkrati razlaga, da bo prej dobila zaposlitev, če ji znižaš nadomestilo. Ta perverzna logika najbolj pritiska na starejše brezposelne, ki imajo največje probleme pri vrnitvi na trg dela. Starejši so najbolj nezaposljiv segment prebivalstva. Ravno njim so hoteli vzeti največji delež nadomestil in jim odklopiti socialo varovalko.

Ampak tarča so tudi mlade družine. Odvzem subvencij za nakup stanovanja za mlade družine ima katastrofalne posledice. Morda je sto dvajset evrov mesečnega dodatka bagatela, vendar je bil resen signal, da država hoče izboljšati socialni položaj mlade družine. Ko so jim to vzeli, so jim dali signal, da niso prioriteta. Kako razumeti znižanje starševskega nadomestila? Kar naenkrat porežejo nadomestilo na določen delež in ga znižajo za nekaj sto evrov. Zakaj ravno mlade mamice? Ko gledam ta frontalni napad, imam občutek, da niso izbirali žrtev. Z enim pogledom so šli čez šibke segmente družbe in jim linearno porezali vse, kar je bilo mogoče porezati.

Se je Slovenija odpovedala ideji, da je socialna država?

Mislim, da je naredila korak naprej od tega. Problem je, ker ni več poti nazaj. Varčevalni ukrepi so mehanizem za preurejanje družbenih odnosov. Prav, lahko se tolažimo, da gre za enkratni napad neoliberalizma na socialno državo in da ga bomo nekako kompenzirali. Vendar je neoliberalizem prevzel vlogo politike in ukinil idejo države blaginje. Država blaginje je več kot socialna država, spekter varčevalnih ukrepov, ki gredo od mladih družin do najstarejših delavcev, zapira pot do države blaginje. Ali kdo sploh še govori o državi blaginje? Vsi govorijo samo še o socialni državi kot nečem, kar je treba ohraniti. Socialna država zagotavlja najnižji minimum socialnih storitev, država blaginje pa zagotavlja dostojen standard življenja.

Govorica pa se je tako spremenila, da govorimo samo še o najnižjih ravneh zaščite. Vprašajte katerokoli mednarodno institucijo, od OECD do evropske komisije, kaj se bo zgodilo v naslednjih dveh letih. Vsi vam bodo odgovorili, da se bo znižala gospodarska rast. Nihče vam ne zna reči, kdaj se bo gospodarska rast povečala. Cena, ki jo bo povprečna slovenska družina plačala za varčevalne ukrepe iz svojega proračuna, bo nekaj tisoč evrov na leto. Kapitalizem je direktno posegel v državo blaginje.

Je treba k temu dodati še postopno uvajanje plačljivega javnega šolstva?

Da. Natančno je treba brati zakone in dokumente. Slovenija je v zadnjem nacionalnem reformnem programu, ki ga je predložila evropski komisiji, ob bolonjski reformi zapisala, da bo prva stopnja brezplačna, za drugo stopnjo pa bomo videli, kakšne možnosti bodo na razpolago. Tu so odprta vrata za šolnine. Diplomanti prve stopnje imajo problem pri vstopanju na trg dela, ker jih delodajalci dojemajo kot nezaposljive, ker naj bi bili premalo kompetentni. Vrnejo se na drugo stopnjo, dobijo status magistra, na trgu dela so še bolj nezaposljivi, ker so preveč kvalificirani in predragi.

To zgodbo sedaj slišimo z različnih koncev, od Aten do Londona. Od nikjer ne zveni prav. Kaj je cilj? Težko si predstavljamo, da gre za zaroto, ki se je odločila, da bo ukinila socialno prehodnost, iz šolstva naredila stroj za reprodukcijo vladajočega razreda in ponovno vpeljala srednji vek. Se uresničuje najbolj banalna nočna mora vsakega levičarja o državi kapitala?

Res zveni narobe. Tudi zato, ker se ne moremo zadovoljiti z interpretacijo ministra Janeza Šušteršiča, da je pač treba zgolj znižati javni dolg. Če je to res, je položaj zares banalen. V imenu znižanja javnega dolga uničujemo državo blaginje in ogrožamo socialno državo. Upam, da ne bomo pristali na to neenačbo. "Javni dolg je v tem trenutku nesorazmerno visok in prehitro raste, v imenu tega imamo zakon, ki bo povozil socialno državo." Če je razlaga tako linearna, imamo zelo velik problem. Kadarkoli se namreč lahko zgodi nova faza, ki bo še bolj radikalna, ker bo javni dolg še naprej naraščal. BDP namreč ne bo naraščal in ne bo povečal kupne moči prebivalstva. Finančno ministrstvo bo lahko zgodbo nadaljevalo: "Poglejte. Ukrepi niso bili dovolj radikalni, gremo v drugo fazo, ki bo zares rešila javni dolg." S tem gremo v drugo fazo dolžniško-varčevalne spirale.

Kaj bi bila ta spirala?

Poglejmo, kaj je širom Evrope temeljna ideja varčevalnih ukrepov: "Če bomo v toku fiskalne konsolidacije varčevali, bomo dali pozitiven signal finančnemu sektorju, da bo lahko pripeljal neposredne tuje investicije in s tem zagnal nov gospodarski ciklus". Realna situacija pa je, da se bo zadolženost države povečala, ker bodo prihodki manjši. Kupna moč prebivalstva se bo zmanjšala, zadolženost bo višja. S tem se sproži dolžniška in varčevalna spirala, ker bo država izpostavljena vedno večji stopnji brezposelnosti in povečanju števila ljudi, ki bodo potrebni socialne pomoči.

Kako se namerava Evropa izviti iz tega objema?

Grčija nam kaže en možen vzorec, Francija z zmernim levim establišmentom drugega. Zanimivo je v Veliki Britaniji, kjer je dvojna recesija presenetila Davida Camerona in Nicka Clegga. Pa ju ne bi smela. To je bilo predvidljivo in napovedano. Sedaj govorita, da bodo nastopili boljši časi, ko bo ekstremistična politika varčevanja dala pozitivne rezultate. Resničen položaj pa je tam zelo slab. Oni so bili najboljši učenci fiskalnih ukrepov. Javni sektor so linearno porezali, končali pa so v popolni recesiji. Zelo dobri učenci so bili Španci, ki so izvajali strogo fiskalno konsolidacijo. Še kar naprej imajo probleme z višanjem brezposelnosti in nižanjem rasti. Trojka - Evropska centralna banka, evropska komisija in IMF - je Grkom rekla, da morajo s kosilnico porezati javni sektor, znižati plače in vse privatizirati. Kaj se je zgodilo? Potrebna je še ena, še bolj radikalna faza varčevalnih ukrepov. In potem še ena.

Danes vsi govorimo samo še kot ekonomisti.

Ali pa kot pravniki.

V teh govoricah ni delavskih pravic. Osemurni delavnik, pravica do dopusta, dostojna plača so rezultat stoletja bojev zanje. Je v politični govorici še kaj prostora za pravice?

Ob ukrepih, ki posegajo tudi v kolektivne pogodbe, ne. Pravice niso več samoumevne. Hrvaški premier je pred dnevi rekel, da so regresi in podobni "privilegiji" stvar preteklosti, češ da se moramo zavedati, da si tega ne moremo privoščiti. Delavske pravice so postale privilegij. Plača zagotavlja elementarno raven preživetja, ne pa dostojno življenjsko raven. Dogajajo se težki premiki. V Grčiji in Španiji je omenjena trojka direktno posegla v kolektivne pogodbe dejavnosti. Grški sindikati so se pritožili na Mednarodno organizacijo dela, ker je to kršitev mednarodnih konvencij. Mednarodne institucije so ošabne in ignorirajo tudi pravila, ki se jim je pridružilo 193 držav sveta. Vprašanje je postalo, kako osnovne pravice obvarovati.

Osnovne pravice?

Da, že jaz govorim o osnovnih pravicah. Ne borimo se za širitev polja pravic in izboljšanje položaja, ampak retroaktivno za obstanek doseženega.

Kje se vidi erozija pravic?

Država neposredno posega v kolektivne pogodbe. Erozija pa se vidi tudi v pritiskih delodajalcev po odpovedovanju kolektivnih pogodb. Vidijo se v papirjih, ki jih delodajalci potiskajo v roke delavcev, da se odrekajo regresu, čeprav je to protizakonito. Vidi se v delavcih, ki pridejo na sindikate jezni, nočejo pa se spustiti v pravne boje, ker jih je strah represalij. Leta 2007 je bilo v Sloveniji po uradnih podatkih 99 kršitev osnovnih delavskih pravic, leta 2011 pa 1300. Delodajalci so od države dobili signal, da tudi osnovnih pravic ne bo branila in bo dopuščala kršitev zakonov. Pritisk na delavce je vsako leto hujši. Delavci padejo v položaj, ko jasno povedo, da morajo molčati in potrpeti. Sindikalno organiziranje je v takem položaju težko. Vedno večji je pritisk na sindikalne zaupnike, ki jim grozijo z odpovedmi.

Kaj pa ste sindikati delali zadnjih dvajset let? Kdaj je postalo jasno, da institucionalni sindikalizem ne more zaščititi osnovnih pravic?

Nikoli nismo govorili, da bo institucionalni sindikalizem rešil vse družbene probleme. Sedaj pa smo se znašli v klinču. Po eni strani nam govorijo, da smo preveč spolitizirani in da se ukvarjamo z vprašanji, ki niso v naši domeni. Češ, davek na dobiček in podobno so zunaj sindikalnih interesov ali nad njimi. Po drugi strani pa, da premalo delamo za delavce na terenu. Osnovna sindikalna dejavnost je seveda boj za pravice člana na njegovem delovnem mestu, v podjetju ali organizaciji, kjer dela. To smo vedno delali. Vendar se to delo najmanj vidi in za javnost ni atraktivno. To je rutinsko delo, ki vsak dan zahteva pravniško zastopništvo, pritožbe, neizplačane plače, drobna pogajanja. To ni vidno širši javnosti. Opazi se samo javna politična aktivnost, ko zaseda ekonomsko-socialni svet. Tam se vse vidi in vsi o tem govorijo. Ampak večina dela je skoraj nevidna, ker ne moremo izdati sporočila za javnost za vsakega člana posebej, ki ga zaščitimo.

Je v Evropi prišlo do zmede v socialnem paktu in bodo zaradi tega spremembe v politiki?

Ne samo v Grčiji, tudi v Nemčiji prihaja do velikih premikov v reprezentativnosti. Vprašanje je, kdo koga predstavlja in čigave interese zastopa. Ob volitvah v Vestfaliji v Nemčiji so vsi govorili, kako je konservativna CDU izgubila. To je res. Vendar je hkrati Die Linke, skrajna leva stranka, izpadla iz parlamenta. Na njeno mesto so stopili Pirati. To je nepolitična stranka, ki hoče uveljaviti politiko odprte kode.

Volilci iščejo rešitve zunaj polja levo-desno. Na to se skrajno dobro prilagajajo stranke skrajne desnice. Vzamejo polje nacionalizma, ki nase pritegne konservativne volilce z desnice. Hkrati pa z levice vzamejo socialne ideje. To je sedaj evropski vzorec. Obstaja vsaj en neprijeten primer iz preteklosti. Nemški nacionalsocialisti so imeli v svojem programu napisano, da se bodo borili za višje plače, solidno šolstvo, boljši položaj starejših...

In pomor Judov v koncentracijskih taboriščih.

Da. To v ekstremnih situacijah naleti na plodna tla. Na eni strani ljudje iščejo novo reprezentativnost. V Grčiji se je politično nihalo obrnilo v skrajno levo k Syrizi, obrnilo pa se je tudi na skrajno desno v vzpon stranke Zlate zore. Ko so njihovega voditelja med marširanjem po ulici vprašali, kakšen je njihov program, je samo zakričal "Ilegalne imigrante ven!". Druge točke niti ni potreboval. Politiki bi se morali resno vprašati, kaj se dogaja.

Kaj pa se morajo vprašati sindikati?

Do neke mere imamo tudi na sindikalni sceni krizo reprezentativnosti. Kako včlaniti nove vrste delavcev? Prekerne delavce denimo. Naš problem je, kako oblikovati nove oblike reprezentativnosti, da pritegnemo mlade, agencijske delavce, začasno zaposlene, samozaposlene. Pogosto so to skupine, ki so najmanj zaščitene.

In kako nameravate priti do njih?

Sindikati se prilagajajo novi resničnosti. V naši Zvezi svobodnih sindikatov imamo sindikat mladih, imamo tudi svobodni sindikat prekernih delavcev. Pridružujemo se evropski tendenci, da se v kolektivne pogodbe vključi prekerne delavce in druge skupine brez redne zaposlitve. Tudi na ravni pogajanj z delodajalci se vključujejo problematike prekernih skupin. Treba je uporabiti vse inštrumente, tudi stavko. Postopati radikalno.

Stavka javnih delavcev ni bila ravno radikalen zbor.

Za slovenske razmere je bilo kar radikalno.

V teh časih, če v zraku ni solzivca, na vsakem vogalu pa interventne enote policije, ne govorimo o radikalni akciji. To je bil uglajen protest. Ali to zadošča?

Vrnil vam bom vprašanje. Ali mislite, da bi bil zakon o uravnoteženju javnih financ sploh predmet pogajanj s sindikati, če ne bi bilo stavke? Vojaška logika koalicije bi ga spravila čez parlament v izvorni obliki brez vsakršnega popravka. Petnajst odstotkov linearnega znižanja. Do določene mere smo varčevalne ukrepe zaustavili.

Dosegli ste kompromis. Plače se bodo znižale, vendar za manjši odstotek. Ste bili zadovoljni s tem, kar ste iztržili?

Res ni logika sindikalnega boja, da znižuješ plače. Glavni pogajalci so sklenili kompromis na točki, kjer je bil kompromis še mogoč. Nastopil pa je nov moment. Sindikat policijskih delavcev je vztrajal pri svojih zahtevah in sprožil nadaljnja pogajanja.

Državljani smo sedaj pred zanimivo dilemo. Zadnje, kar bi pričakoval od delavskega gibanja, je, da bom v času gospodarske krize solidaren s policijo. Ni običajno.

Res je. Običajno so represivni organi na strani države.

V čem je slovenska država tako specifična, da proti sebi obrne policijo?

To bi morali vprašati ministra Gorenaka. Minister za notranje zadeve si je privoščil enostransko odpoved pogodbe policistov, vendar ne gre samo za to. Socialni položaj policistov je nerešen. Spor je dosegel vrhunec po nekaj desetletjih slabih rešitev in v trenutku krize je to sodu izbilo dno. Sindikati policistov so šli v elementaren sindikalni boj in so si zaslužili solidarnost vseh delavcev. Pa naj bo to običajno ali ne. Tolerančna meja je bila presežena.

Saj, ampak če se moram sredi gospodarske krize in napada države na socialne servise solidarizirati z ideološkimi in represivnimi organi države, pride v krizo tudi moj levi svetovni nazor.

Morate ga posodobiti. Eden od vidikov demokratičnega razvoja države je tudi pravica represivnih organov, da se solidarnostno organizirajo v sindikate. To je nujni moment družbenega razvoja. Tudi pripadniki vojske in uslužbenci policije morajo imeti sindikalne inštrumente za zaščito svojih pravic.

Podobno je na Madžarskem, kjer jedro sindikalnega odpora proti politiki vlade Viktorja Orbana tvorijo vojaški sindikat, gasilci in policija. Smo že prišli do madžarskega modela?

Da, nastopil je laibachovski moment, če smem temu tako reči. Represivni organi v takih okoliščinah običajno ščitijo interese države proti delavcem. Takšen je vsaj stereotip. Tukaj pa je prišlo do radikalnega zasuka za 180 stopinj, ko se zdi, da so se represivni organi obrnili proti državi. V resnici pa ni prišlo do tega obrata. Policijski sindikat je zgolj branil pravice uslužbencev tega sektorja pred politiko države.

Ko rečete država, imate v mislih pet ali šest strank, kajne?

Če jo skrčimo na položaj v parlamentu, je še ožja. Tam imamo na videz devetdeset poslancev, pa bi bilo popolnoma vseeno, tudi če bi jih bilo samo 51. Vladna koalicija lahko kadarkoli na ukaz povozi opozicijo, ker vsi glasujejo v enem bloku. Če bi eden glasoval za vse, bi bil rezultat isti. Pa to ne velja samo za zdajšnjo vlado, ki ima do skrajnosti disciplinirane poslance. Podobno izkušnjo sem imel s prejšnjo vlado, ko smo protestirali proti novi socialni zakonodaji, pa je šla zelo hitro čez parlamentarno proceduro.

Vendar ste pod prejšnjo vlado blokirali zakon.

Uspelo nam je, da smo zaustavili zakone, ki so bili delavstvu zelo nevarni. Da, to smo naredili večkrat zapored.

Imate pri zdajšnji vladi opraviti z bolj spretnim političnim mehanizmom?

Ko gledam njihova pogajanja, se mi zdi, da so pogajalci zdajšnje vlade politično bolj spretni. A zaradi tega ne bomo naivno spreminjali svojih stališč. Nam je vseeno, kakšne barve je vlada. Vedno znova smo vpeti v pogajanja. Takšno je sindikalno delo. Zdaj je bolj zapleteno kot v časih relativne blaginje. Kriza spodbuja makiavelistični moment delitve in vladanja. Spodbuja separatizem družbenih skupin. Javni delavci proti delavcem v zasebnem sektorju. Delavci proti delavcem v istem delovnem okolju. Na delovnem mestu delodajalci odkrivajo, da lahko spretno manipulirajo z delavci. Nekaterim dajejo minimalne privilegije, skupine pa med seboj postanejo konfliktne. Ta moment se iz načina upravljanja delodajalskih struktur seli v politično kulturo. Kako je najlažje speljati varčevalne ukrepe? Tako, da skregaš vse proti vsem.

Najbolj preprost napad na idejo solidarnosti?

Absolutno. Samo solidarnost lahko napad tudi odbije. V tem trenutku se strategija vlade kaže kot uspešna. Slika je zelo slaba. Poglejte komentarje na forumih. Nabor žaljivk, ki letijo na javne delavce, je neverjeten in grozljiv. S čim vse se morajo spopadati! Od tega, da so lenuhi in paraziti zgolj zato, ker so zaposleni v javnem sektorju. Naj omenim le to, kar v časopisu lahko objavite.

Z eno besedo - so Grki.

Iz tega se ne gre šaliti. Ali pisci vedo, o kom govorijo? Govorijo o negovalkah v domovih za starejše, ki na dan obrnejo ljudi v skupni teži ene ali dveh ton. Pomagajo jim pri umivanju, hranjenju in jim omogočajo dostojno sklenitev življenja. To počnejo za minimalno plačo. To so paraziti? Sedanji vladi je tukaj uspelo sprožiti konflikt. S to linijo je skozi proceduro spravila zakon.

Je referendum uspešna oblika pritiska na vlado?

Referendum je demokratičen element razvoja države. Zdaj nam vlada govori, da smo ga izrabili za izsiljevalske namene. Lepo vas prosim. Ko so bili v opoziciji, so zbrali par avtogramov in si omislili en referendum za drugim. Tukaj si moramo biti o inštrumentu referenduma zelo jasni. Vlada hoče samo sprejeti čim bolj restriktivno zakonodajo. Mi pa zgolj uporabljamo inštrumente, ki nam jih ustava in zakon dajeta na razpolago. Nič več, nič manj. Opraviti imamo namreč z zelo nečisto situacijo. Upam, da bo prišel čas, ko bomo brez sramu ponovno lahko govorili o državi blaginje.

Zdaj to zveni kot norčevanje.

Da. Rečejo ti, naš javni dolg je 47 odstotkov, mi moramo rezati. "A živiš na Luni?" - če smem citirati Janeza Janšo. Hkrati govorijo o trajnostnem razvoju, delavskih pravicah, o viziji gospodarskega razvoja. Ko sindikati zaščitijo pravice, nas pošljejo na Luno. Pravice pa gredo skupaj z gospodarskim razvojem. Brez tega smo v družbi socialnega dumpinga in kitajske metode dela. Nihče pa noče reči, da postajamo država nekaj bogatih in veliko revežev. Tudi prejšnji minister Ivan Svetlik je rad uporabljal podatke OECD, da je Slovenija država, ki ima najnižjo dohodkovno neenakost v državah EU. To je res. Vse več ljudi je izenačenih na nižjem nivoju dohodkov. Ne na višjem. Obstajata dve dohodkovni enakosti. Pozitivna in negativna. Mi se približujemo negativni.