Svojo poklicno pot sem namreč začel leta 1988 na Golniku, ko je bila Marija že izkušena srednja medicinska sestra v intenzivni enoti, jaz pa začetnik s slabo izobrazbo. Sem pripadnik druge generacije zdravstvenih tehnikov, usmerjenega izobraževanja, za katere so starejše kolegice rekle, da nimamo pojma o negi, saj smo se vsa leta učili tudi kemijo in fiziko, česar pa ne potrebujemo ob pacientu. Marija je imela tisti pravi občutek za bolnike, vedno je bila dobre volje in pripravljena prisluhniti. Ocenil sem jo za dobro medicinsko sestro. Kasneje sem slišal, da je bila Marija med prvimi srednjimi medicinskimi sestrami, ki jih je Bolnišnica Golnik šolala na Visoki šoli za zdravstvo v Ljubljani. Mene pa je medtem pot zanesla na urološki oddelek UKC Ljubljana. Darinka je bila takrat ena od vodij tima zdravstvene nege. Ker je bila med prvimi enterostomalnimi terapevtkami, ki so šolanje zaključile v Londonu, so se vsi obračali nanjo za nasvete o negi raznih stom.

Ko sem začel delati na reševalni postaji, sem izgubil stik z obema. Po petnajstih letih dela kot zdravstveni tehnik sem se odločil za osebni strokovni razvoj in se vpisal na visoko šolo za zdravstveno nego. Zahteve pacientov so se povečale, delo, ki sem ga moral opravljati, je bilo bistveno bolj zahtevno kot tisto, za katero sem se usposobil v času formalnega izobraževanja. Ko danes prebiram diskusije o problemih v zdravstveni negi, se ustvarja občutek, da srednja šola v zdravstveni negi v bistvu ni srednja in visoka ni visoka, oziroma še slabše, da je v zdravstveni negi višja izobrazba bolj na srednješolskem nivoju kot na visokem, ki je posplošeno ocenjeno kot zanič. Menim, da nisem edini, ki je zbegan. Zakaj sem štiri leta v prostem času prebiral literaturo, hodil na izpite in na obvezno prakso na klinike, če bodo dobro plačani odvetniki v Evropski uniji danes dokazali, sem se v srednji šoli naučil več kot na visoki? In da je edino dokazilo, ki ga potrebujem, zaključno spričevalo srednje šole in ne diploma visoke šole, za katero sem potreboval šest mesecev dela in raziskav. In za vse sta baje krivi Zbornica-Zveza in Darinka Klemenc.

Ob branju odziva sem dobil občutek, da gre bolj za javni obračun med obema akterkama in ne v toliki meri za nezadovoljstvo s strokovnim združenjem izvajalcev zdravstvene in babiške nege. Kako da sta se danes znašli na nasprotnih bregovih, včasih sta pa skupaj v prostem času vlagali energijo v razvoj poklicne skupine? Darinka je bila letos izvoljena v drugi mandat, ki je hkrati zadnji. Očitajo ji, da je slaba predsednica in da so bile volitve prirejene. Lepo prosim. Statut Zbornice-Zveze je jasen in na volitve pride 99 poslancev. Interes za volitve je podoben kot pri drugih združenjih, zgolj za primer navajam odziv na zdravniški zbornici. Koga pa sploh zanimajo volitve? Zelo ozek krog ljudi - le tiste, ki jih zanima mesto predsednika, in tiste, ki ne marajo določenih ljudi na tem mestu. Vsi ostali pa dobro živijo tudi brez te obveznosti. Ali Darinka res ni dobra predsednica in si ne zasluži še enega mandata? Jaz menim, da si ga, in nisem osamljen.

Poslovanje Zbornice-Zveze je čisto, kar vsako leto potrdi neodvisni finančni revizor in kar je zaradi prijav članov ugotovila tudi komisija za boj proti korupciji. Nekateri še vedno ne verjamejo. Danes je tako lahko ne verjeti in ne marati. To nam gre dobro od rok. Razpisi za delovna telesa, društva in strokovne sekcije so objavljeni skoraj v vsakem Utripu. Če se smatra za koruptivno dejanje klic aktualnega člana neke skupine v neki zdravstveni zavod, naj vendarle določijo prostovoljca, ki bo prevzel naloge delovnega telesa v naslednjem mandatu, potem to je korupcija. Osebno pa to smatram bolj za pomanjkanje interesa za prevzem dodatnega dela in obveznosti med članstvom. Redko katera institucija lahko zadovolji pričakovanja vseh članov.

Odmevi v javnih občilih zelo slabo vplivajo na podobo slovenske medicinske sestre. Javnosti ne zanima, kako se izobražujemo, kam hodimo na seminarje in kdo seminarje plačuje. Pacienta ne zanima, kdo je prišel k postelji, diplomirana medicinska sestra, profesorica zdravstvene vzgoje, zdravstvena tehnica ali nenazadnje čistilka, ki je prišla čistit bolniško sobo. Pričakujejo človeškost, topel nasmeh, obzirnost, ki pa niso vezani na izobrazbo, izkušnje ali pridobljene kompetence. Za to smo dovolj kompetentni vsi. Injekcije ne zna nihče dati povsem brez bolečine. Javni zapisi, da diplomirane medicinske sestre ne delajo ob bolnikih, žalijo večino diplomiranih medicinskih sester, ki 24 ur dnevno skrbijo za najtežje, življenjsko ogrožene bolnike v reševalnih vozilih, na urgentnih oddelkih, v operacijskih sobah in na bolniških oddelkih.

Kdo nas bo reguliral sedaj, ko Zbornica-Zveza nima več javnih pooblastil? Osebno nisem brezbrižen, verjetno zato, ker sistem poznam od blizu. Se pa vsi strinjamo, da zdravniki verjetno niso najprimernejši za to delo. Kdo nas bo potem reguliral? Ker si očitno ne zaupamo dovolj, bo na koncu primernejši uradnik, ki se ne spozna na naše delo, samo da se ne sami!

Zakaj potrebujemo licence? Ne zaradi praznega okvirja na steni, ki mnoge med nami moti že peto leto. Licenca predstavlja orodje, ki zahteva od sodelavcev, ki opravljajo zahtevno delo, da se tudi ves čas izobražujejo. Licence si niso izmislili na Zbornici-Zvezi zato, da bi si priskrbeli dodaten denar iz javnih ustanov! To so zlonamerne trditve oseb, ki sistema ne poznajo. Ker sem tudi član komisije na Zbornici-Zvezi, ki licenčno vrednoti strokovne dogodke in izdaja soglasje za priznavanje licenčnih točk, lahko iz prve roke potrdim, da je skoraj polovico sklepov izdanih za izvajalce strokovnih dogodkov, ki jih ne organizira Zbornica-Zveza. Če licenc ne bo več za medicinske sestre, se najbolj ranljivi, ki ne vidijo potrebe po kontinuiranem izobraževanju, ne bodo več izobraževali. To bi lahko bilo nevarno. Denar, ki ga delodajalec mora nameniti za izobraževanje zaposlenih, pa se tudi ne more izplačati zaposlenim za samoizobraževanje.

Ker bo mogoče objavljen kak odziv na moje razmišljanje, moram priznati, da sem leta 2010 prejel najvišjo nagrado Zbornice-Zveze, zlati znak. Ko sem bil nominiran, ko so javno predstavili mojo 22-letno poklicno pot, so me prevevali mešani občutki. Bil sem izjemno počaščen in sem se počutil prijetno in sprejetega v krogu udeležencev osrednje svečanosti ob dnevu medicinskih sester in babic v Portorožu. Istočasno me je že glodal dvom, če sem resnično naredil kaj tako posebnega, da si zaslužim priznanje, saj sem v preteklih letih na svoji poti spoznal mnogo izjemnih medicinskih sester, ki svoje delo opravljajo vestno, s srcem in povsem neopazno. A takrat nisem razmišljal, da sem priznanje dobil samo zato, ker sem diplomirani zdravstvenik. Večino poklicnih ciljev sem dosegel v prvih 18 letih kot zdravstveni tehnik. V službi so mi za priznanje čestitali redki. Nekateri so mi celo vsiljevali občutek, da bi se ga moral sramovati. Eden od zdravnikov mi je podal roko in mi voščil sožalje, ker se "moramo obdarovati" s takšnimi neumnostmi, kot so javna priznanja. Oprostite, sodelavec, sem mu rekel. Mene farmacevti ne peljejo v Dubaj, ker pišem na recepte prava zdravila, tudi me nihče ne prosi, naj pridem čez vikend dežurat v njihov zavod za celo mesečno plačo. Vseeno pa menim, da svoje delo opravljam dobro, in sem počaščen, če še kdo to opazi. Res ima večina nagrajencev visoko ali celo akademsko izobrazbo, med njimi pa je tudi veliko takih, ki so večino delovnih izkušenj pridobili kot zdravstveni tehniki ali srednje medicinske sestre. Kdo je sedaj medicinska sestra? Odgovor ni enostaven, lahko pa vzamemo papirje o svojem izobraževanju, dokazila o vseh letih izkušenj in gremo vprašat čez mejo, kdo nas vzame v službo. Znano je, da s slovensko srednjo zdravstveno šolo, 360 urami dodatne prakse in državnim izpitom v Avstriji postanete pflegerhelfer. To ni ravno medicinska sestra, je pa plačilo za delo boljše in za napredovanje ni ravno treba v šolo, ker lahko opravljajo izpite kar v bolnišnicah. Zunaj smo hitro motivirani za dodatno izobraževanje in nas ne vznemirja tako hudo, kako nas kličejo.

Za konec pa nas še minister za zdravje baje ne mara. Mislim, da to ni tako hudo v primerjavi z dejstvom, da se predvsem sami prav nič ne maramo. Minister se trudi že dobrih 100 dni v kabinetu. Njegov mandat je na tako visoki funkciji negotov. Mnogi čakajo, da naredi večjo napako, in takoj se bo na še topel stol usedel nov minister. A ministra iz vlade verjetno ne bodo odnesle nezadovoljne medicinske sestre, saj je dobro poskrbel, da se ukvarjamo sami s seboj. Tako se bo lahko posvetil bistveno večjim težavam, ki bremenijo zdravstveni sistem. Verjetnost, da bomo medicinske sestre medtem dosegle složnost, so minimalne.

Spodaj bi se moral podpisati puhla glava, a potem verjetno ne bi objavili odmeva. Tako so namreč mene in preostale člane upravnega odbora poimenovale kolegice, ki so pošiljale anonimna pisma ministru za zdravje, komisiji za preprečevanje korupcije, varuhinji človekovih pravic, ZZZS in še kam. Blatenje lastne organizacije in trenutno vodilnih presega mejo dobrega okusa s poimenovanjem s tajkuni, mafijo, multipraktiki in puhlimi glavami ter kimavčki!

Izobraževanje je dobro sprejeto v vseh poklicih. Povsod so ponosni na lastne akademike in kolege iz svojih vrst, ki so prerasli domače okvirje. Zakaj ne more biti tako v zdravstveni negi? Zakaj vedno iščemo slabosti pri slehernem izmed nas? Komu so nevarne izobražene in uspešne medicinske sestre!? Pacientom, zdravnikom ali same sebi? Ni sramotno, če se nivo izobrazbe medicinskih sester dviga. Tudi ni družbeno nevarno, menim, da je obratno, družbeno varno. Prav je, da smo ponosni nase in se spoštujemo. Šele potem nas bodo spoštovali tudi sodelavci in pacienti. In mogoče tudi novinarji.

Jože Prestor, diplomirani zdravstvenik, Kranj