Lahko bi se bralo in širilo kot najbolj rumeni trač o škandalozni furiji svetovnega formata, toda Christopher Hampton mi je v zanj značilnem mirnem tonu to povedal kot zanimivost, češ, delamo film o ženski, ki s stilom živi, igra pa jo oseba, ki očitno z likom ne deli mirnosti. Fenomen filma, nevidne in obilne tehnologije, ki omogoča gibljive podobe, in fenomen minevanja. In seveda fenomen igralcev. Christopher Hampton jih ljubi, piše za njih in njegova mirnost v njihovi prisotnosti dobi sij otroka, ki so se mu izpolnile vse sladke želje. Igralci iz mariborskih Nevarnih razmerij so tisti dan imeli tremo prvošolčkov. Ko je na koncu stal z njimi na odru, dobil darilo in se kar naprej vračal na poklon, se je vznemirjenje, močna koncentracija med predstavo sprožila v spontane vzklike publike.

Predstava je tako in tako fenomenalna, čista, natančna, minimalistična v vseh odtenkih brutalnih nevarnih razmerij. Christopher Hampton jo je pozorno gledal, v pavzi dodal, da je zelo provokativna, in dokaj uspešno ugibal, katere dele napisanega so skrajšali. Ko so sedeli v gledališki kavarni po predstavi, je iz vseh sijalo popolno razumevanje in odobravanje. Sprejemanje. Tiho. Ultimativna brezpogojna ljubezen, ki med piscem in igralci ne potrebuje besed. Naredi otok, obroč, v katerega nepoklicani nimamo vstopa. Enostavno sem čutila, da se je moje delo končalo v trenutku, ko so sedeli skupaj pisec in igralci. Tisti večer je v celoti povzročil mirno eksplozijo. Entuziastično si predstavljam, da se je v vsakem od nas nekaj tiho, nevidno in močno premaknilo.

Obisk Christopherja Hamptona v Mariboru je bil eden najlepših dnevov v zadnjem času. S svojo mirnostjo, prijaznostjo ga je presvetlil in mu odvzel nevrozo vsakdanjika in tonečo težo banalnosti, ob katere se spotikamo. Pred velikimi, znanimi umetniki, misleci, nemirnimi raziskovalci nisem nikoli občutila nemira, češ, bom dovolj zanimiva, pametna, kaj neki naj se pogovarjam, da bo ok. Pri večini je vse, kar je človeškega, ok. Mirno prenašajo kričeče ali bolščeče napadalce, se z njimi slikajo… Ti potem razbobnajo povsod fotografije, češ, glej mene, nisem jaz kar tako, ta pa ta se je slikal z mano! Hkrati vem, da odličnost del ne odseva nujno karakterne odličnosti, natančneje, vzajemne kompatibilnosti med nami in njimi. Lahko, da me delo presvetli, razjezi (kar je dobro, najhuje je, kadar mi je vseeno). Ne tečem več v zaodrje, da podelim navdušenje, ne iščem stika z nastopajočimi, da si podaljšam užitek. Seveda vedno obstajajo izjeme.

Christopherja Hamptona očitno nič ne razjezi, vznejevolji ali kakorkoli vrže iz ustaljenega tira. Že iz mailov je seval njegov mir, seveda pridem, hvala za povabilo, nobene pogodbe in honorarja ne potrebujem, vse je ok. V istem času sem dobila mail iz pisarne maga, sedaj že strica ali dedka, sodobnih scenskih in vizualnih umetnosti Roberta Wilsona, da pride na pogovor v Slovenijo za 15.000 evrov. Kasneje sem izvedela, da je to še poceni, da se Wilson trži za budget, primerljiv z našimi predstavami. Da ne bo pomote - samo za predavanje ali pogovor. O cenah njegovih predstav raje ne razmišljam. Ne da bi trenil, se mi je Hampton podpisal v gledališki list za Nevarna razmerja, nič uvodnih ritualov, Q&A od kod ime, kako se napiše.

Pred tem sva se sprehajala po deževnem Mariboru in klepetala o vsem. Življenju, delu, politiki, vojnah, ljubezni, zakonu, otrocih. Vprašala sem ga, kako je dosegel mirnost, spokojnost. "Tak sem se rodil." Njegov življenjepis se bere kot zgodba o uspehu. Njegove scenarije, drame režirajo in predvsem upodablja A liga hollywoodskih in britanskih igralcev. Dobil je oskarja za scenarij Nevarna razmerja, bil večkrat nominiran, je režiser, prevajalec, dramatik.

"Vedno sem bil miren, tudi ko sem leta in leta čakal na odgovor, reakcijo na scenarij, kar lahko traja tudi deset in več let." In doda, da ne živi nevarnih razmerij, pa tudi de Laclose, avtor romana v pismih Nevarna razmerja, je živel mirno buržujsko življenje. Filme je režiral, da se je odpočil od pisanja. Tudi igral je, davno nekoč. Toda ko ga je zamenjal drug igralec, je videl razliko, vedel je, da ni dovolj dober, prepričljiv. In je brez travm opustil nadaljnje eksperimentiranje. "Kaj imata skupnega Barack Obama in J.F. Kennedy? To, da pravzaprav nista nič oprijemljivega naredila. Zato sem se odločil, da napišem dramo o Lyndonu B. Johnsonu. Bil je neopazen, nepopularen, je pa sprejel zakone, ukrepe, ki so v ZDA naredili razliko."

Preden sva šla v gledališče, me je natančno izprašal, kaj delam. Ko sem malo pojamrala, da za nas projektne, prekerne delavce v kulturi, ki sicer z veseljem opravljamo tudi več projektov hkrati, denar od države zamuja in da tako in tako ni bogvedi kaj vse skupaj, je mirno rekel: "Tudi v filmu je kriza. Kar nekaj jih poznam, ki ne dobijo več pet milijonov dolarjev za vlogo, nekateri so celo pristali na petkrat manj honorarja." In dobila sem občutek, da imam veliko kolegov po svetu, ker vsi delamo to, kar imamo radi. Ne glede na denar. Zaradi Christopherja Hamptona.