Teza je enostavna na prvi pogled. Če ne bi televizije kazale vsega sranja in dolivale olja na ogenj, bi bilo vse skupaj bolj vzdržno in manj pesimistično. Televizijam se s tem še vedno daje primat med vsemi mediji, skratka podeljuje neko liderstvo pri oblikovanju javnega mnenja in pogledov javnosti na posamezne dogodke ali osebe. Jasno, saj je televizijska škatla še vedno simbolna centralna točka vsakega povprečnega gospodinjstva. Še več, televizija ostaja oltar, s katerega dnevno dobivamo porcije pridig. Kaj pa je to, kar počnejo voditelji informativnih oddaj, drugega kot eno samo pridiganje? Pridiganje o tem, kaj je prav in kaj ne, kaj je moralno sporno in kaj ne, kaj je možno in kaj ni, nenazadnje, kaj je čudež in kaj delo temnih sil ter združb nekje v podtalnici te družbe. In kaj drugega počnejo razni politični reprezentanti kot to, da nam pridigajo o boljšem ali slabšem jutri, pravi ali napačni izbiri in pravilno ali napačno oddanem glasu. Ali nismo ravno v zadnjem času od najbolj odgovornih ljudi v tej državi poslušali eno samo apokaliptično nakladanje o tem, kaj se bo zgodilo, če ne bomo pridno poslušali in sprejemali tistega, kar nam ponujajo?

Skratka, televizija tako ali drugače postaja cerkev. Cerkev, ki ji verjamemo, raznašamo njen glas naokoli in smo ujeti v njen diskurz naštevanja grehov. Ker sem ta teden zaradi vročine malo več časa preživel pred tv-ekrani, me je po treh dneh buljenja zajela ena posebna tesnoba. Tesnoba, da živim tako rekoč od osamosvojitve naprej v enem stalnem grehu. Da je moja bistvena napaka v tem, ker verjamem v alternative. V jubilejni oddaji Obzorja duha, pazite, šlo je za tisočprvo oddajo, so me o tem poučili jasno in glasno: nebo je v tebi, če ga iščeš drugje, ga boš vedno zgrešil. Skratka, ne ozirajte se okoli. Bodite zadovoljni s tem, kar imate. Dokler še imate, bi dodali skeptiki.

Torej, televizijam ne moremo uiti. Bi pa televizije lahko ušle vsem tem pridigarjem. Moj predlog je, da recimo do konca leta niti enega politika ne spustijo pred kamere in mikrofone. Da se začnejo ozirati za zvezdami z drugih planetov. Tako kot je naredil Uroš Slak in v četrtek gostil obraze, ki niso bili vezani na strankarsko ideološke bregove. Tam so sedeli podpisniki Gibanja odgovornih, ki v stilu resetirancev ali pa bivših mladincev vpijejo: dost mamo! Nekaj je treba korenito spremeniti. Ravno zato sem obtičal pred tv-oltarjem in bil po dobri uri in pol razočaran. Totalen déja vu. Poslušal sem iste floskule in drekarije, kot jih poslušam že zadnjih nekaj let: o dveh pravnih državah, o tistih, ki ropajo, in tistih, ki delajo, o mafijah, klanih in tajkunih, o čistem bistvu slovenskega naroda, o pridnosti Slovencev, o dragulju, ki ga ne znamo izkoristiti, in da smo v bistvu indija koromandija severne hemisfere. En sam stereotipni plaz ugotovitev, da med nami živijo barabe, ki nas peljejo v pekel. Rešitev je več kot enostavna: poloviti je treba te tolovaje, jih obsoditi, strpati v zapore in evo nas spet v raju.

Še lažje pa bomo šli v raj, če se bomo spomnili česa novega. Nove televizije na primer. Zaenkrat, ko se o novi Telekomovi Planet TV televizijski avanturi še bolj šepeta in špekulira, je zanimivo, da so v prvi vrsti prisotni dvomi oziroma ugibanja, kdo je pravi boter projekta. In potem takoj že plaz očitkov, da gre za politični projektil, da gre za državno televizijo, da gre za skrivnosten načrt, kako z obličja zbrisati nacionalko, in da jo bo imela v rokah ena sam politična opcija. Če to po eni strani odslikava našo strast za odkrivanje zarot, pa po drugi strani govori točno o tej nenavadni funkciji televizije v tem prostoru: da gre za sakralno institucijo. In tisti, ki jo bo imel v rokah, bo avtomatično dobil status božanskega. Morda celo nesmrtnost.

Sam sem prepričan v nasprotno. Novi televiziji lahko uspe le s tem, da bo po vseh profesionalnih in medijskih standardih prekašala tako komercialko kot nacionalko. V ospredju mora biti program in ne barve vpletenih. Več ko bo tam političnih pridigarjev in botrov, prej bo šla rakom žvižgat. Več ko bo propagande, prej bodo šli na smetišče zgodovine. Gledalci pač nismo blejave ovce, ki se jih da privabiti s praznimi obljubami. Še manj s polizdelkom brez jajc. Kaj šele s kakšnimi kozlarijami o uravnoteženju televizijskega prostora. In odrešilnimi besedami, da so za vse krivi drugi. Tisti, ki nočejo na ekranih kazati dobrih novic…