Po prijetnem petku, ki sta ga preživela ob Blejskem jezeru, kronskem dragulju naše turistične ponudbe, sta nam natančno poročala o vseh svojih doživetjih in pripetljajih ter ocenila, ali si Bled res zasluži mesto prvega med turističnimi kraji. Glede na naše pogoste predstave o Gorenjski in Gorenjcih smo bili nad določenimi koščki njune sestavljanke precej presenečeni. Preverite, zakaj!

Turista se predstavita

Taiwo Aladeojebi, zgovoren 25-letni študent ekonomije iz Lagosa v Nigeriji, v Sloveniji živi že štiri leta. Nad našo državo, kamor ga je pripeljala ljubezen, je na splošno navdušen: všeč sta mu preprostost življenja in vsesplošna milina, pravo nasprotje kaotičnosti njegovega rojstnega Lagosa. Zaradi lepote življenja pri nas težko razume, nad čim se toliko ljudi pritožuje, a kot pravi, je to najbrž splošna človeška karakteristika. Edini problem Slovenije vidi v pomanjkanju priložnosti za uspeh, še posebno za ljudi brez povezav (česar pa spet nima za slovensko specifiko, ampak za splošno stanje stvari), tako da se prihodnje leto seli v London na podiplomski študij, nato pa nekam, kjer bo lahko najbolje unovčil svoje sposobnosti in izkoristil svoje zmožnosti. Na Bledu je bil že večkrat, saj je to zanj kraj, kamor najprej pelješ svoje obiske iz tujine.

Jinwei Si, prav tako študent na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, se je v treh letih bivanja v Sloveniji počasi že navadil na zanj nekoliko dolgočasen tempo življenja. Da ga dolgočasimo, sploh ni presenetljivo, saj prihaja iz manjšega dvomilijonskega mesta na Kitajskem po imenu Wuhu. Po drugi strani pa je iz Kitajske ubežal prav zaradi prevelikega pritiska na študente, zato mu je ne preveč zahteven način dela na ekonomski fakulteti pisan na kožo. Ker svoj prosti čas rad preživlja na prostem in potuje, je z veseljem sprejel priložnost za podrobnejše spoznavanje naše majhne države.

Slab začetek...

Odločila sta se, da na Bled odpotujeta z vlakom, kar sta hitro obžalovala. Na železniški postaji jima je gospa pri okencu sicer ponudila karte za Bled Lesce, a Taiwoja je podobnost v imenu zavedla, da je verjel, da morata priti do postaje Bled Jezero. Tako se je začela njuna odisejada do Bleda prek Jesenic, kjer sta morala prestopiti in počakati na drug vlak. Ko sta na postaji na Jesenicah zmedeno preučevala vozni red, je k njima pristopil domačin in jima sam od sebe ponudil pomoč pri dešifriranju voznega reda. Ponudba pomoči izgubljenim tujcem, po kateri po vsem svetu slovijo Američani, gotovo ni nekaj, s čimer se lahko pohvalimo Slovenci - zato je bil to za nas prvi v vrsti presenetljivih dogodkov v njuni pripovedi.

Ob prihodu na Bled sta se najprej odpravila v Turističnoinformativni center (TIC), kjer sta se kot prava turista pozanimala o vseh potrebnih informacijah: kaj morata nujno videti, kam naj gresta jest ipd. Njihovo podružnico sta našla zgolj zato, ker sta si že predhodno na internetu poiskala njihov naslov; v nasprotnem primeru, pravita, bi jo bilo težko najti, saj nista opazila nobenih oznak. O gospodu, ki jima je pomagal, nista mogla povedati nič slabega; postregel jima je z vsemi želenimi informacijami, je pa res, da sta pogrešala malo več iniciative z njegove strani, npr. kakšno priporočilo namesto golega odgovarjanja na njuna vprašanja.

Vrhunec dneva

Iz TIC sta se sprehodila naravnost do jezera, kjer sta najela čoln in odveslala do otoka - za njiju najbolj zabaven del izleta in nekaj, kar absolutno priporočata vsakemu. Kot so jima povedali v TIC, lahko najameš čoln in veslaš sam ali pa se pridružiš skupini. Seveda sta se odločila za prvo možnost, čeprav Taiwo še nikoli ni veslal in je bil zato na začetku videti nekoliko neroden. A nič zato, na pomoč mu je takoj priskočil gospod, pri katerem sta najela čoln, in mu pokazal, kako vihteti vesla. Po tem mu je hitro steklo in v pol ure sta bila na slavnem otoku. Od kod nam ideja, da so Blejci negostoljubni? Povedati gre tudi, da sta ob izposoji plačala ceno za eno uro, nakar sta med vračanjem ugotovila, da sta čas prekoračila skoraj za še eno uro, ki pa jima je prijazni gospod ni zaračunal. Da, prav ste prebrali.

Prvo razočaranje

Na Blejskem otoku sta si ogledala cerkvico in se spraševala, zakaj ne delita občutkov navdušenja s skupino starejših azijskih turistov. Ugotovila sta, da so stare zgradbe, prek katerih naj bi predvsem azijski turisti navdušeno spoznavali kulturo nekega naroda, domena starejših. Cerkvica ju je pustila hladna, saj sta kot edino zanimivost v njej ocenila zvonec želja. Po tem, ko sta si zaželela svoje in pozvonila, pa ju je prijazna prodajalka kart usmerila še na razstavo glinenih figur v narodnih nošah različnih evropskih narodov, vključeno v ceni karte. Podobno kot cerkev se jima tudi ta ni zdela nič posebnega, si pa predstavljata, da bi znala biti zanimiva ljudem z drugačnimi zanimanji.

Prva "kremšnita"

Po veslaškem podvigu je bil čas za prvo okrepčilo, kajpak kremno rezino v restavraciji in kavarni Park, kamor so ju tudi napotili v TIC. Jinwei je sicer enkrat že bil na Bledu, a je tokrat "kremšnito" jedel prvič. Za mnoge ljudi poleg hoje okoli jezera glavni ritual, ko se pride na Bled, se jima je zdel cenovno preveč zasoljen - 15 evrov za dve kremni rezini in pijači, brez blejske specialitete pa bi tudi lahko živela. Dodatna opomba je letela na račun strežbe - na naročeno sta morala čakati zelo dolgo; dlje, kot bi se spodobilo glede na polnost restavracije in zahtevnost naročila.

Vzpon na grad

Polna energije po krajšem počitku sta se nato povzpela na grajsko pečino, da bi v živo doživela čarobni motiv z razglednic. Na začetku sta zaradi slabe označenosti za nekaj časa skrenila s prave poti, a jo nato kmalu našla in prispela na vrh. Tam ju je navdušil razgled, grad in njegova muzejska zbirka pa nekoliko manj, spet iz podobnih razlogov kot cerkev. Za vstopnice sta s študentsko izkaznico dobila popust, je pa res, da sta morala zanj vprašati sama. Čeprav nista ravno ljubitelja muzejev in zgodovinskih zgradb, pa sta se strinjala, da je po njunem ravno to za povprečnega turista eden izmed vrhuncev Bleda. Kot še posebno zanimivo sta izpostavila Grajsko tiskarno, kjer stoji rekonstrukcija Gutenbergove lesene tiskarske stiskalnice in kjer se lahko turisti preizkusijo v metodi tradicionalnega tiskanja, rezultat svojega dela pa obdržijo kot spominek.

Drugi počitek

Po vrnitvi na ravna tla sta se odločila za nekoliko nekonvencionalno izbiro in se na pijačo usedla v Irish Pub. Tam se jima je pridružila Taiwojeva prijateljica, ki je bila ravno tudi na Bledu in je videla sliko, ki jo je Taiwo s čolna objavil na svojem profilu na Facebooku. Ker je Irish Pub nekoliko odmaknjen od jezera, so v njem tudi cene zmernejše, kremne rezine pa po Taiwojevo "gotovo enake kot v restavraciji Park, le večje in cenejše". Zabaval jih je tudi natakar iz Tunizije, ki jim je med pijačo zaupal svojo celotno življenjsko zgodbo; "morda zato, ker je bil vesel, da končno vidi nekoga iz Afrike".

Dober konec

Za spodoben konec dneva sta si privoščila pozno kosilo v gostilni Pri planincu, po priporočilu tako TIC kot prijateljice. Odločitev se je izkazala kot pravilna, saj nista mogla prehvaliti njihove prave slovenske kuhe, nadvse presenečena pa sta bila tudi nad tekočo angleščino gospe srednjih let, ki jima je stregla in s tem dodala piko na i njuni kulinarični izkušnji. Ta je vsebovala goveji zrezek v poprovi omaki, ljubljanski zrezek in kruhove cmoke, gospa pa jima je prinesla še cel vrč vode z narezanimi limonami in košarico toplega kruha. Po tem, ko sta za odlično strežbo pustila napitnino, sta se odpravila nazaj proti Ljubljani. Začetno napako sta to pot popravila z avtobusom, na katerem sta celo srečala prijatelje tujce. Kako majhna je naša Slovenija!

Na splošno gledano sta na Bledu preživela prekrasen dan, porušila nekaj mitov o gorenjski skoposti in negostoljubnosti Blejcev ter potrdila, zakaj je Bled tisti prvi kraj, kamor Slovenci peljemo svoje obiske iz tujine. Seveda pa je tudi tu še veliko prostora za izboljšave, tako kot povsod. Zato se že veselimo naše naslednje turistične izvidnice. Le kam bomo naše turiste poslali ta petek? Kakšni bodo njihovi vtisi s terena in izkušnje? Odgovore boste v Prostem času našli že prihodnjo sredo.