Sicer pa je računsko sodišče (do letošnjega februarja) ugotovilo predvsem pomanjkljivosti pri načrtovanju enotnega informacijskega sistema. Ministrstvo namreč ni imelo vizije, kako naj bi se sistem razvijal v prihodnosti. Prav to je bil razlog, da je bil sistem precej dražji od prvotno načrtovanega zneska, saj je davkoplačevalce stal 1,3 milijona namesto 400.000 evrov, dodaja predsednik upravnega odbora Skupnosti socialnih zavodov Slovenije Boris Koprivnikar. Ustrezen sistem bi omogočal centralno zbiranje, ažurno spremljanje, analiziranje in upravljanje podatkov, ki jih vsebuje, kar bi bilo koristno tako za skupnost kot za ministrstvo, pravijo na računskem sodišču. Koprivnikar dodaja, da bi tako lažje videli, ali se sistem institucionalnega varstva starejših in posebnih skupin razvija v tisto smer, za katero si politika na tem področju prizadeva.
Do avgusta 2011 tudi ni bilo ustreznega informiranja javnosti o ponudbi socialnovarstvenih storitev oziroma ustreznih javno dostopnih evidenc, ki bi uporabnike seznanjale s pravilnimi, popolnimi in ažurnimi podatki. Ti bi morali biti po mnenju računskega sodišča javnosti dostopni na spletu na enem mestu. Iz njih bi se moralo videti število izvajalcev institucionalnega varstva z navedbo kapacitet, stanje razpoložljivih in zasedenih mest posameznih izvajalcev ter pregled števila čakajočih za sprejem. A to je edini del, za katerega je zadolžena skupnost, pravi Koprivnikar, in ta trenutek po njegovih zagotovilih ustrezno deluje.
