In sicer zaradi dveh dokaj zagonetnih imen. Easterland Partners Corp. iz Road Towna in Intelco Group Co. iz Belize Cityja sta pravni osebi, ki imata od 30. marca 2012 v posesti 86,57 odstotka Term Maribor d.d. Za javnosti skriti znesek - mediji so špekulirali o vsoti blizu 30 milijonih evrov - je podjetje z imenom Platanus d.o.o., ki ima sedež v Mariboru, odkupilo omenjeni lastniški delež Term Maribor.

Tudi Platanus je nekaj dni poprej doživel "prevzem". Uradna lastnica, ruska državljanka z imenom Olga Viktorovna Lopajeva, o kateri z izjemo njenega rojstnega dne in njenega moskovskega stalnega bivališča ni skorajda nič znanega, je 21. marca 2012 svoje lastništvo Platanusa prepisala na omenjeni karibski firmi. Easterland Partners Corp. je postal 76-odstotni lastnik, Intelco Group Co. pa je 24-odstotni družbenik Platanusa, preko katerega bodo lahko prevzeli nadzor nad največjim mariborskim hotelirjem.

V ozadju ruski denarji?

Ne zgolj predzgodovina Platanusa z lastnico Lopajevo, tudi dejstvo, da je neki Oleg Vadimovič Derkač nastopil kot direktor Platanusa, dopušča domnevo, da se v ozadju posla stekajo ruski denarji. Rus Derkač je sicer poslovodja moskovske firme Intellekt Partnerstvo, ki svojim strankam nudi predvsem pravniške storitve, je pa tudi vpleten v nekatere manjše nepremičninske projekte na Hrvaškem. Številni indici kažejo na to, da Derkač ni "ruski bogataš", kot so ga pred nedavnim označili v časniku Večer.

Med moskovskimi gospodarskimi novinarji je njegovo ime popolna neznanka. Tudi o njegovi biografiji v javno dostopnih virih ne moremo kaj dosti prebrati. Jasno je zgolj toliko, da se že nekaj časa ukvarja z nepremičninskimi posli, njegovo ime pa se pojavlja še na spletni strani dokaj neznanega naložbenega sklada "Zakonitost in ščit" v lasti veteranov sovjetskih varnostnih služb. Poznavalci interpretirajo to kot indic za to, da bi nekoč utegnil službovati v policiji ali v kateri izmed tajnih služb. Na naše dopise na njegov uradni elektronski naslov nismo prejeli odgovorov, tudi s klici na sedež njegovega podjetja ga nismo mogli priklicati.

Najbolj verjetno je, da Rus v Mariboru zastopa doslej neznane investitorje, o katerih pa v pogovoru za Dnevnik aprila letos ni hotel podati podrobnejših razkritij. "Vsekakor boste to izvedeli. Morate razumeti, da je bil to prvi tovrsten projekt, zato je bila potrebna pazljivost. Ko bo za to dozorel čas, se bodo lastniki razkrili in predstavili svoje načrte. Že zdaj pa lahko povem, da v ozadju posla ni špekulativni investicijski kapital ali denar iz sive ekonomije."

Derkačev argument "previdnosti" vzbuja sumničavost. Sedeža obeh Platanusovih družbenikov Easterland Partners Corp. in Intelco Group Co. sta še dodaten povod za špekuliranje o ljudeh v ozadju tega posla. Na Karibih najbrž nista zgolj zaradi finančnih ugodnosti, ki jih nudita davčni oazi, v katerih mednarodno aktivna podjetja skorajda ne plačujejo dajatev. Bistvena je tudi anonimnost. V Evropski uniji je treba ob ustanovitvi pravne osebe razkriti, kdo jo vodi in kdo je njen lastnik. V večini primerov je obvezna tudi vsakoletna oddaja poslovnih bilanc, ki nudijo vpogled v poslovanje družb. Vsi ti podatki so objavljeni v javnih registrih, kot so denimo registri Agencije Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve (Ajpes).

Neulovljiva podjetja nabiralniki

Povsem drugačni običaji pa veljajo na britanskih Deviških otokih in Belizeju. Ob registraciji tako imenovanih international business company ni treba razkriti niti vodstva niti družbenikov podjetja. Zgolj lokalnim "agentom", pri katerih se registrirajo te družbe, so znani ti podatki, ki pa jim je zagotovljena tajnost. Pogosto imajo ti "agentje" na svojih naslovih registriranih na desetine, če ne celo na stotine podjetij. Zato se v teh primerih govori o podjetjih nabiralnikih. Dejansko namreč ne potrebujejo več od poštnega nabiralnika, kajti v večini primerov v matični državi ne izvajajo nobenih poslovnih aktivnosti in se zato za tuje preiskovalne organe preiskovanje tukaj konča.

V svoji zelo zanimivi knjigi Treasure Islands. Tax Havens and the Men Who Stole the World (2011) opiše britanski novinar Nicholas Shaxson zelo nazoren primer: neki mehiški mamilarski baron hrani svoj denar pri neki panamski banki. Vendar bančnega računa ne vodijo na njegovo ime, temveč ga upravlja neka družba za fiduciarne posle z Bahamov. Zaupniki te firme živijo na britanskem otoku Guernsey, njihova stranka pa je firma iz ameriške zvezne države Wyoming. Tudi če bi nekomu uspelo odkriti, kdo so direktorji podjetja iz Wyominga, preiskavam to ne bi nič pomagalo. Kajti ti direktorji vodijo na stotine drugih podjetij, z dejanskimi lastniki pa komunicirajo izključno preko odvetnikov. Tudi ti odvetniki so obvezani molčati in ne smejo razkriti podatkov, ki jim jih zaupajo njihovi klienti. Četudi bi jih agenti zmogli odvezati molčečnosti, bi se najbrž razkrilo, da je lastnik firme iz Wyominga neka fundacija s karibskega otočja Turks in Caicos. Če pa bi se tam opravila poizvedovanja, bi lastniki svoje deleže avtomatično prenesli v drugo offshore območje. Pot do denarjev mamilarskega barona bi ostala neprehodna.

Za preiskovalne novinarje se poti ustavijo že veliko prej. Enako velja tudi pri iskanju lastnikov Term Maribor. Brezuspešni so bili klici v Belize Formation Services Limited s sedežem v Belize Cityju in v Commenwealt Trust Ltd. v Road Townu. Prvo podjetje je 27. februarja 2012 registriralo Intelco Group Ltd., drugo pa Easterland Partners Corp. Obe podjetji, ki vodita postopke za registracijo poštnih firm in jih kasneje tudi upravljata, sta zavrnili telefonska pojasnila in zahtevali, naj jim vprašanja pošljemo po elektronski pošti. Nakar na naše dopise nista več odgovarjali.

Bistvenih razkritij o dejanskih osebah iz ozadja ne nudijo niti imena direktorjev, ki vodijo v Sloveniji aktivni nabiralniški podjetji. Štiriindvajsetodstotno lastnico Platanusa (Intelco Group Ltd.) vodi Britanec Alfred Victor Brewster, letnik 1953, v Mariboru pa je bila njegova pooblaščenka ruska državljanka Jelena Podolskaja. Večinsko lastnico Platanusa (Easterland Partners Corp.) pa vodi Rusinja Marina Nesterova. Obe ženski živita v Moskvi in doslej nista nikoli vidneje nastopili v javnosti. Le o Brewsterju je mogoče na svetovnem spletu najti nekaj več, in sicer, da je v preteklosti vodil na desetine podjetij s povezavami v Rusijo.

Čeprav ni mogoče dokazati neposrednih povezav z mariborskim poslom, pa je dejstvo, da so se nekatere vpletene strukture in osebe že pojavile v sumljivih poslih. Alfred Victor Brewster denimo, nekoč še z bivališčem v davčni oazi Sejšeli, je leta 2007 sodeloval pri ustanovitvi dveh družb v Veliki Britaniji z imenom Maxiteam Ltd. in Benox Ltd., ki sta bili leta 2009 vpleteni v vrsto dubioznih civilnih procesov v Rusiji. Maxiteam Ltd. je prodajal delnice Benox Ltd. podjetjem po vsej Rusiji. Kupci pa jih - tako pa piše v tožbah Maxiteama - niso mogli plačati. Če odmislimo vprašljivo vrednost družbe Benox Ltd. - v tožbi je bil naveden znesek blizu 14 milijonov evrov -, je še bolj sumljiva okoliščina ta, da tožene ruske firme v večini primerov na glavne obravnave niso poslale niti odvetnikov. S tem so ustvarile vtis, kakor da so si na vsak način prizadevale izgubiti tožbo.

Kaj se je dejansko odvijalo v ozadju afere Benox Ltd., bo najbrž za zmeraj ostalo skrito, saj so se njeni delničarji že zdavnaj izbrisali iz britanskih registrov. Ruske oblasti pa so nazadnje pokazale zelo malo angažiranosti v boju zoper gospodarski kriminal. Morebitno ozadje: načrtno izgubljene pravde bi utegnile imeti smisel pri spretnih oblikah davčnih utaj. Podjetja tako ustvarijo izgubo za nazaj in od države terjajo vračilo že plačanih davščin. Če imaš v finančnih organih pomočnika, to ne bi smel biti problem. V "primeru Magnitskij" se je zgodilo točno to: z davčno upravo, policijo in tajnimi službami povezana kriminalna združba si je na ta način prikradla na stotine milijonov evrov. Primer, poimenovan po odvetniku za gospodarsko pravo Sergeju Magnitskiju, ki je opozarjal na te zločine in nato v zelo čudnih okoliščinah leta 2009 umrl v moskovskem zaporu Butirka, je ena najbolj odmevnih afer v novejši zgodovini ruskega gospodarskega kriminala.

Putinova tajna služba FSB

Maxiteam Ltd., čigar ustanovni direktor je bil Alfred Victor Brewster, utegne imeti tesne stike še z dvema "agentoma", ki bi lahko imela vlogo pri mariborski naložbi. V eni izmed ruskih civilnih sodb iz leta 2009 je bil kot naslov družbe Maxiteam naveden poštni predal 3321, Drake Chambers, Tortola, britanski Deviški otoki. Prav tam je registriran Commonwealth Trust Ltd., pri katerem se je registriral Easterland Partners Corp., večinski lastnik Platanusa. In smo že pri Termah Maribor.

Commonwealth Trust Ltd. je očitno zelo priljubljen pri Rusih. Ko se je nedavno poročalo o premoženju ruskega namestnika predsednika vlade Igorja Šuvalova in njegove soproge, so vodilni finančni časniki prejeli iz anonimnega vira dokumentacijo o ruskem politiku. Več njegovih podjetij je bilo registriranih pri firmi z omenjenim poštnim predalom. Tudi v omenjeni aferi Magnitskij, v kateri se je odvila davčna utaja s podporo visokih ruskih uradnikov, je ena izmed omenjenih oseb posedovala offshore podjetje, ki jo je registriral isti "agent" Commonwealth Trust Ltd.

Čeprav se v teh zgodbah pojavljata isti direktor (Brewster) in agent (Commonwealth Trust Ltd.), ni mogoče dokazati neposrednih povezav s podjetji, ki so uradne lastnice Term Maribor. Zato pa kontekst nadzorno razkriva, kako bi utegnilo biti problematično, če bi bile v posel vpletene podjetniške strukture, ki se v davčnih oazah izogibajo kakršnemukoli nadzoru. Zato obstaja določeno tveganje za celotno regijo, če se vodilno turistično podjetje znajde v rokah neznancev. Kdo so dejanski lastniki Intelco Group Ltd. in Easterland Partners Corp., nam Oleg Derkač ni hotel povedati.

Če odmislimo težave z ugledom v Sloveniji, pa bi morali Derkač in tisti, ki se skrivajo za njim, imeti druge skrbi. Sektor tajnih služb v ruski vladi, ki ga zastopa Putinov zaupnik Igor Sečin, namreč vodi politično kampanjo zoper offshore družbe. Razprave gredo v smeri, da bi uveljavili dajatev na transakcije ruskih firm z offshore podjetji, hkrati pa razmišljajo tudi o kazenski odgovornosti birokratov in menedžerjev državnih podjetij, ki državi prikrivajo svoje lastniške deleže v offshore firmah. Če bi se Putinova mogočna tajna služba FSB začela resneje ukvarjati z offshore problematiko, bi to utegnilo povzročiti najmanj nekaj: Karibskemu otočju, na katerem se skriva ruski denar, bi se začela približevati neprijetna nevihtna fronta.