Preglejte volilne sezname
Bog naj se načeloma ne bi vmešaval na tuzemsko početje ljudi. Kaže pa, da si ni mogel pomagati, ko je šlo za volitve na Balkanu, konkretneje na Hrvaškem in v Srbiji. To se da sklepati iz izjav dveh politikov iz tega dela sveta. Na Hrvaškem so v HDZ izvolili novega predsednika, Tomislava Karamarka, ki je po 30-urnem glasovalnem maratonu izjavil, da bo z božjo pomočjo stranki povrnil staro slavo. On že ve, kajti potegniti HDZ iz gnojnice je brez božje pomoči nemogoče. Gre šele za projekcijo in videli bomo, koliko bog kljub vsemogočnosti res lahko pomaga, da se stranka opere gnusnih obtožb, da je njen kompletni vrh kradel, lagal, zavajal, podtikal, švercal, podkupoval ter bogatil na račun stranke in Hrvatov. V Srbiji pa se je po besedah novega predsednika Tomislava Nikolića neposredna udeležba boga na volitvah dejansko zgodila. Pred volitvami je večkrat dejal, da bo z božjo pomočjo zmagal, takoj po objavi zmage pa je prijavil, da božja pravica obstaja! Ali drugače, da je bog vsekakor prispeval pomemben delež k Nikolićevi zmagi. Na političnih analitikih, teologih in volilni komisiji je, da ugotovijo, kakšna je bila vloga boga in ali je vse v skladu z volilnim zakonom Srbije. Če je namreč Nikolić ugotovil, da je njegova volilna zmaga dokaz božje pravičnosti, potem bi lahko rekli, da je bil bog na dveh prejšnjih volitvah krivičen oziroma da se je s pomočjo Tadiću zmotil, kar pa je nemogoče, ker je bog nezmotljiv. Nikolić je dregnil v dogmo, za kar bi znal biti kaznovan v onostranstvu, lahko pa tudi že na Zemlji, ker boga ne bo, ko bo poskušal oblikovati vlado. Če je bog zmotljiv, je morda tudi zamerljiv. Vsekakor pa je treba preveriti, kako je bog pomagal Nikoliću. Kje je glasoval, ali je bil na volilnem seznamu, kdo mu je izdal osebne dokumente, s katerimi se je identificiral na volišču, in koliko jih je glasovalo. Bog je namreč troedini - oče, sin in sveti duh, in obstaja možnost, da so z enim vabilom glasovali za Nikolića kar trije, to pa diši po volilni prevari. Ker pa je bog vsemogočen in vsepovsod, obstaja možnost, da je glasoval na več voliščih in tudi na Kosovu. Ker je bojda neviden, se poraja tudi sum, da je on izmaknil tisto vrečo s 3000 glasovnicami v prvem krogu in jih pozabil v kakšni gostilni na Skadarliji, ker so mu po tretjem litru carice milice na uho igrali njemu ljubo pesem Sedam tamburaša s Petrovardina. Bog varuj, da bi se to zgodilo, ampak za vsak primer je le treba preveriti, ali niso morebiti za Nikolića glasovali v imenu mrtvih volilcev, ki so jih pozabili umakniti z volilnih seznamov, tudi vsi svetniki in angeli. Obstaja sum pritiska na volilno bazo, kajti bog je tam gori bog in batina, in če je bil on za Nikolića, ki je napovedal zmago z božjo pomočjo, potem so razumljivo vsi iz božje ekipe glasovali zanj, sicer bi bili lahko ob službo. Razlika med Nikolićem in Tadićem je okoli 100 tisoč glasov in po zadnjih podatkih je božjih uslužbencev tam gori ravno toliko. To pa že meče senco dvoma na regularnost volitev. Še posebej, če se izkaže, da je bog v nedeljo med mašami po srbskih cerkvah šepetal vernikom na uho, da je Nikolić angel in rešitev za Srbijo, Tadić pa Luciferjev odposlanec, kar bi bila groba kršitev volilnega molka. To so edini pomisleki glede srbskih volitev, sicer pa je Nikolićeva zmaga čista kot solza.
Kriza je priložnost
Ljudje na dražbah res za marsikaj zmečejo goro denarja. Nikoli mi ne bo jasno, da je nekdo pripravljen za stare spodnjice britanske kraljice Viktorije odšteti 10 tisoč evrov ali pa za spodnje hlačke kraljice Elizabete, ki jih je pred 40 leti pozabila na letalu, plačati 7 tisoč evrov. In kaj potem počnejo s starimi kraljevskimi gatami? Jih ovohavajo, otipavajo, obesijo na zid in gledajo vanje, si jih nataknejo na ta zadnjo in imajo prečudovit občutek, da so zlezli globoko v intimo britanske kraljeve družine? Večina vas bo rekla, da je nor tudi tisti, ki je pripravljen plačati 8 tisoč evrov za epruveto krvi ameriškega predsednika Ronalda Reagana. Vzeli so mu jo v bolnišnici po atentatu nanj, nekdo pa jo je izmaknil iz laboratorija in jo zdaj ponujajo preko spletne dražbe. Zdaj pa nekateri norijo, ker nekdo trži tako sveto stvar, kot je za domovino prelita predsednikova kri. In kaj bo kupec z epruveto? Jo kazal naokrog kot primerek sodobne umetnosti ali pa pljuval nanjo, ker je Reagan s svojo ekonomsko politiko nizkih davkov bogatim, krčenjem socialnih pravic in metanjem denarja v vojsko eden izmed očetov sedanje krize? A ne moralizirajmo. Raje prisluhnimo ubranemu zborovskemu žvrgolenju slovenskih ministrov, da je kriza priložnost, valilnica idej. Lahko bi, denimo, vlada sama pripravila spletno dražbo predmetov, ki bi jih vsak državljan rad imel doma, z denarjem tako prodanih artefaktov pa spodbujali razvoj. Kaj pa bi po spletu prodajali, ko smo že vse zagonili? Tako kot v tujini: osebne, intimne predmete. Prepričan sem, da bi za med šla osebna gumijevka policijskega ministra Gorenaka. Vsak policist bi jo rad imel nad zakonsko posteljo. Če so kraljičine spodnjice šle dobro v promet, bi vsaj toliko denarja na dražbi dobili tudi za izpitni test iz nemščine poslanca Mariniča, ki naj bi ga pisal nekdo drug, ali pa za sarajevsko gostinsko-turistično diplomo poslanca Simčiča. Volilci slovenske levice bi bili za epruveto Pahorjevega izcedka iz vnetega ušesa gotovo pripravljeni odšteti vsaj toliko kot oboževalci Reagana za njegovo kri. Vsekakor pa bi bile zvezde spletne avkcije, ki bi prinesle državi goro denarja, šop las premierja Janše v zlatem okvirju in kepe blata z Jankovićevega zdaj zazidalnega zemljišča na Barju. Je ni slovenske gospodinje, ki ne bi na balkonu sušila tangic nekdanje ministrice Kresalove, in ne delavca z minimalno plačo, ki si ne bi na zid nalepil plačilnega lista direktorja zdravstvenega doma Slovenj Gradec (8858 evrov). Sploh si pa ne upam ugibati, kakšno ceno bi dosegla Janševa članska izkaznica zveze komunistov. Nekaj tisoč evrov tu, nekaj tisoč evrov tam, pa bi imeli denar za dokončanje TEŠ6.