"Beatlesi so bili pop, Stonesi so mi najbolj pri srcu"

Kljub temu pravi: "Problem pri fenih je, da so čisto nori. Sam nisem fanatik." Dame in gospodje, tole je pogovor s Slavkom Franco, lastnikom muzeja, posvečenega Rolling Stones, ki ga je iz čiste ljubezni do te zasedbe ustvaril v kleti svoje hiše v Luciji. V njem so originalni in poustvarjeni plakati, vstopnice, kakopak vse LP-plošče benda, vključno z reizdajami, medtem ko zbirka singel plošč še nastaja.

Zakaj Stonesi in ne kaka druga skupina. Na primer Beatles?

Rasel sem z rock'n'rollom in bluesom. Z Bojem Diddleyjem, Muddyjem Watersom, Buddyjem Guyem. Sem letnik 49. Prelomnica se je zgodila leta 1964, ko je v Portorožu nastopila skupina Rockin' Vickers, katere član Lemmy je ustanovil Motorhead, kar sem izvedel kasneje. Nastopili so v letnem kinu. To je bil takrat čudež. Ne vem, kdo jih je privlekel. Ko sem jih videl, sem rekel, da bo moja glasba rock'n'roll. Itak je bila na Obali tradicija, da so se plošče kupovale v Italiji, dejansko pa smo mi, ki denarja za plošče nismo imeli, glasbo poslušali v zabaviščih, s katerimi so okoli krožili Romi. Oni so - morda kdo ne bo verjel - zabavišča oskrbovali z najsodobnejšo glasbo.

Kakšna je bila delitev Stones - Beatles?

Beatles so bili pop. Oblajdi oblajda. Tralali, tralala. Imel sem rad tudi Beatlese, vendar pa je bila moja glasba bolj rock, bolj živo, bolj šov. Imam skoraj vse od Who in Whitesnake, vendar so mi Stonesi najbolj pri srcu. In najbolj zanimivo je, da sem imel prav.

Kaj je potrditev tega, da ste imeli prav?

Da Stonesi še vedno obstajajo in držijo skupaj. Zgodba traja. Prvič sem jih gledal leta 1967 v Milanu, v košarkarski dvorani. Kakih deset z Obale nas je šlo tja.

Ste se kdaj tudi družili z njimi?

Z Ronniejem Woodom sem se pogovarjal leta 1982 na letališču v Miamiju. Bil je oblečen v vojaško obleko. Prišel je z Bermudov in je pred menoj čakal v vrsti, da zamenja denar. Sam sem se izkrcal z ladje, ki je vozila med Miamijem in Venezuelo. Bolj sem govoril jaz, on je le nekaj kimal. Me je pa poslušal. Zato pa osebno poznam 6 od 13 članov njihove posadke na turnejah, ki so bili tudi gostje pri meni doma, prav tako pa prijateljujem z Jaggerjevim bratom, Chrisom Jaggerjem. V Slovenijo ga je pripeljal moj prijatelj Peter Šubelj, ki je naredil Rolling Stones project z Bernardom Fowlerjem, Blondiejem Chaplinom in Liso Fischer, ki je nastopila v Feldnu. In tako sem ga spoznal.

Katere stalne dodatne muzikante imajo Stonesi na odru?

Imajo štiri pihalce. Bobby Keys igra saksofon od leta 1971, Michael Davis, Tim Ries in Kent Smith pa prav tako vsaj dve turneji. Fowler in Lisa sta na spremljevalnih vokalih 20 let, Chuck Leavell iz Allman Brothers na orglah je prav tako dolgo z njimi.

Zakaj muzej?

To je ljubezen. Ko se odločim, me ne ustavi nihče. Prej sem imel material razmetan vsepovsod, potem pa sem zadeve združil v kleti. Na liniji sem s Fowlerjem, ki pride v Felden s Steviejem Salasom, kitaristom Roda Stewarta. Nikogar ne morem dobiti, da bi to organiziral tukaj.

Koliko ljudi je do zdaj obiskalo muzej?

Nisem v prosti ponudbi. Ne bi rad videl avtobusov in teh zadev, če koga zanima, mu pa rade volje pokažem. Od benda je bil v muzeju le basist Darryl Jones, Jaggerjev brat je bil tukaj trikrat, v kratkem bo pa še četrtič.

Ali ste od Chrisa dobili kakšno širši javnosti neznano informacijo, ki vam je bistveno dopolnila sliko o bendu?

O bendu niti nisva govorila. Sam Anglijo poznam perfektno, ker sem bil tam vsaj 500-krat. Sem mu pa povedal, kako nenavadno se mi zdi, da je bil toples na angleški plaži še pred petnajstimi leti škandalozen, medtem ko je vsako poletje vsa naša obala malodane gola.

Kako vidite razliko med Jaggerjem in Richardsom?

Richards je dal več. On si je zamislil rife, ki so zažgali. Jagger je napisal večino besedil. Jagger je bolj aristokratski. Je tudi lepše oblečen. Ni del jate, ki se druži skupaj. Njegov oče je bil sicer učitelj telovadbe, torej le malce višje od delavskega razreda. Vendar pa pri Jaggerju cenim, ker je deloholik, ker je fenomen. Fizično je neverjeten. Zadnje čase pije samo vodo. Stalno trenira. Je pravi frontman, bend brez frontmana je pa žalosten bend. Čeprav po drugi strani pravijo, da je bil največji ženskar basist Wyman.

Ali poznate kake Slovenke, ki so bile intimne s Stonesi?

Neka prijateljica Janeza Bončine je bila varuška otrok menedžerja Oldhama. Ona je, se mi zdi, edina Slovenka, ki jim je bila blizu, seveda pa ne mislim na spolnost. Bila je del njihove srenje, to mislim.

Ste torej kot mornar svoje postanke v pristaniščih kdaj združili z obiskom njihovega koncerta?

Nekajkrat da. Leta 1971 sem jih ujel v Brightonu v klubu Big Apple, kjer so igrali za 300 ljudi. Takrat so bili v finančni krizi. Prav tako sem jih videl v Philadelphii leta 1978, ko sem z barko stal v Baltimoru. Sem pa vsega skupaj videl 50 koncertov Stonesov.

Bi se lahko spomnili, kje je bilo občinstvo najboljše oziroma posebej dobro?

Najboljše občinstvo je v Argentini. To pravijo tudi Stonesi sami. Tam pleše cel stadion. Od letališča do hotela jim ljudje naredijo špalir. Izmed koncertov, ki sem jih sam videl, je bila pa publika verjetno najboljša v Vehter parku pri Bruslju, na začetku turneje Bigger bang. Menda je bilo dobro tudi nedavno v Beogradu.

Katero obdobje vam je najbolj všeč?

Seveda začetek. Najbolj mi je všeč komad Dead Flowers, ki sicer zveni country, pa ni.

Kako se je Jagger vedel na manjših odrih, kjer je človek bistveno bolj izpostavljen zlobnim pripombam publike?

Seveda ni tekel, ker ni bilo prostora za to. Tudi plesal takrat še ni, kot je kasneje, česar se je naučil. Sicer je Jagger inteligenten človek, ki se znajde v situacijah. Tudi poslovno je spreten. Predvsem po razhodu z menedžerjem Kleinom, ki jim je pobral vse zgodnje tantieme, vodi vse posle benda on.

Okus katerega Stonesa za ženske vam je najbliže?

Jah, Jaggerjev na vsak način. Je tudi prvi, ki je začel z aristokratkami. V sebi ima nekaj, česar drugi nimajo. Richards in drugi so navadni rockerji, ki so živeli usrana pasja drogirana življenja. Jagger je bil pa kot princ.

In katera Jaggerjeva ženska vam je najbolj všečna?

Carla Bruni.

Ne Jerry Hall?

Ah, Jerry Hall je navadna ničvrednica. Neizobražena manekenka iz Teksasa. V Richmondu sem jo videl v nakupovalnem centru.

Kaj vas je zmotilo? Njen odnos do blagajničarke?

Mah ne. Jagger je imel z njo vojno, ker je želel, da njuni hčerki študirata, kar se pa ni zgodilo. Jagger jo je itak speljal Brianu Ferryju, ker je bil ta škrt. Jagger je pa nesramen tip. Kar hoče, to bo vzel.

Knjiga njegovega šoferja je zgovorna. In v tisti knjigi piše, da je nemalokrat šel domov sam. V Belgiji sem govoril z Mickom Taylorjem, njihovim kitaristom. Hotel sem ga pripeljati v Maribor, vendar ni bilo interesa. Niti odgovorili niso na ponudbo. Torej Taylorja so zajebali.

Oba skupaj. Jagger in Richards. Richards ga je žalil, češ da je odličen v živo, v studiu pa zanič. Jagger in Richards enostavno nista spuščala nikogar zraven. Niti Wooda ne. Taylor zdaj igra za bagatelo. Morda mu bo kaj kapnilo, ker je nekaj malega pomagal pri novi izdaji Some Girls in morda ga bodo vključili na prihajajočo turnejo. Končno. Ni pošteno, da so oni milijonarji, on pa revež.