Sicilijski cosa nostri je bil Giovanni Falcone dolga leta trn v peti, saj je večino svojega dela posvetil pregonu organiziranega kriminala na italijanskem Jugu. Med letoma 1986 in 87 je proti mafijskim šefom vodil zgodovinski maksi proces, na katerem je bilo 360 ljudi, povezanih z mafijo, obsojenih na skupno 2,665 let zapornih kazni. Kljub dolgoletnim grožnjam svojega dela ni opustil vse do svoje smrti pred natanko dvajsetimi leti.
Falconejevo življenje in delo sta nerazdružljivo povezana tudi s Paolom Borsellinom, ki se je iz svoje tožilske pisarne v Palermu prav tako dolga leta boril z mafijo. 19. julija 1992, manj kot dva meseca po atentatu na njegovega tesnega sodelavca in prijatelja Falconeja, je bil Borsellino ubit v avtomobilu bombi, ki so ga v Palermu namestili člani iste mafije, morda celo isti morilci.
Falcone in Borsellino sta imeni, ki poosebljata boj italijanske države - ali, bolje rečeno, boj svobodnih italijanskih državljanov - proti rak rani, ki razjeda italijansko družbo, pravno državo, gospodarstvo in politiko.
Giovanni Falcone (levo) in Paolo Borsellino
Boj proti mafiji pa je, tako kot oba pionirska palermska tožilca in mnogi njuni nasledniki, za svoje življenjsko delo vzel tudi mlad, a zagrizen raziskovalni novinar iz Neaplja, osrčja delovanja neapeljske camorre.
Roberto Saviano je tudi sam živel življenje z mafijo, ki ti, kot velikokrat ugotavlja v svojih delih, ne ponuja veliko možnosti: lahko se podaš v svet kriminala, živiš v strahu in tišini, ali pa se pobereš stran. Priložnosti za pošteno delo, s katerim bi se lahko preživljal, tako ali tako skorajda ni. Saviano je več let "v prvi osebi" raziskoval delovanje neapeljske mafije in vzpon njihovega imperija. Strahovite zločine, na katerih je imperij slonel, je opisal v knjigi Gomora, ki je mahoma postala ne le italijanska, temveč svetovna uspešnica. V tem delu je postavil tudi spomenik številnim žrtvam, ki so padle v boju z mafijo - v imenu resnice, ali pa čisto po naključju. Osrednji imeni sta Borsellino in Falcone.
Saviano je s svojim pisanjem Italiji in svetu razgalil pravo podobo italijanske mafije, ki ni nikakršna arhaična in romantična ruralna organizacija, zavezana časti in preživetim običajem klanov, temveč dobro naoljena mašinerija za ropanje, izsiljevanje in ubijanje, ki je prerasla v globalno kriminalno korporacijo z gospodarskimi in političnimi povezavami ter nepredstavljivimi zaslužki. Zato je postal ujetnik lastnega življenja in na nek način tudi sam deli usodo rabljev italijanske svobode - le da se oni globoko pod zemljo skrivajo pred karabinjerji in tožilci, Saviano pa, obdan s telesnimi stražarji in brez mesta, ki bi mu lahko rekel dom, spi danes v tem, jutri v onem skrivnem stanovanju. A tudi njega, tako kot Falconeja in Borsellina, grožnje niso ustavile.
Roberto Saviano (foto: Reuters)
Enaka gorečnost in ogorčenost, s pomočjo katere je Gomora osvojila bralce po vsem svetu, prevevata tudi naslednji dve Savianovi knjigi, Lepota in pekel ter Pojdi z mano stran (tudi v slovenskem prevodu, slednja je pri Mladinski knjigi izšla v začetku letošnjega leta). Obe seveda govorita o italijanski mafiji oziroma njenih štirih vejah, ki veljajo za ene najbogatejših in najučinkovitejših gospodarskih združb na svetu.
Pojdi z mano stran, sestavljena iz osmih spisov - uvodnikov za Savianovo istoimensko oddajo na RAI 3, je pravcata vivisekcija italijanske družbe, ki jasno priča, kako se organizirani kriminal bohoti na malodane vseh področjih gospodarstva in kako se v nekaj odročnih predelov italijanskega juga z vsega sveta stekajo neverjetne količine denarja iz kriminalnih, pa tudi iz povsem legalnih dejavnosti. V zadnjem spisu avtor omenja tudi Slovenijo in njeno "prijazno okolje", v katerem so se nekateri najbolj iskani mafijski šefi lahko tako sprostili, da so se - verjetno prvič po mnogih letih - predstavljali kar s pravim imenom.
