Tatijana je empirično dokazala čudovito, paradoksalno univerzalnost hrvaškega šovinizma in rasizma, ki ne gleda na to, katere vere, narodnosti in barve kože si, vse dokler solidarno in odkrito preziraš vse, ki niso katoliške vere, hrvaške narodnosti in bele polti.

Ali je Slovenka Tatijana hrvaški nacionalist? Praktično ja, dejansko, seveda, ne. Tatijana ima namreč vse, kar potrebuje dobri hrvaški nacionalist, razen - hrvaške narodnosti. Ali je potem Tatijana slovenski nacionalist na začasnem delu na Hrvaškem? Dejansko ja, praktično, seveda, ne. Njeno začasno delo pri izganjanju Romov iz Škabrnje nima nikakršne zveze z njenim slovenstvom in je v službi, jebiga, hrvaškega nacionalizma. Če bi sicer Tatijana nastopala s pozicije slovenskega nacionalizma, bi bila tudi sama tarča hrvaških nacionalistov, med katere se je tako lepo vključila.

Gre namreč ravno za to: za vključitev.

A Slovenka Tatijana se med Hrvate vključuje s sovraštvom do tistih, ki se ne morejo vključiti, tudi če bi se hoteli. V svojem praktičnem nacionalizmu je namreč preprosti oportunist. Njeno sovraštvo do Romov je v službi preživetja med tistimi, ki sovražijo Rome, nič več in nič manj kot to. Ali jo to amnestira? Seveda ne: človeški konformizem je humus nacionalšovinizma in fašizma.

Zato zgodovina nacionalšovinizma beleži raznorazne nesmisle. Ne samo da zgodba iz Škabrnje ni prva takšna, ampak celo ni prva v Ravnih kotarih.

V bližnji vasi Zemunik Gornji so recimo hrvaške oblasti po Nevihti, da bi preprečile vrnitev tamkajšnjih Srbov, zapuščene srbske hiše molče prepustile revnim priseljencem z vseh koncev Hrvaške, ki se od tedaj vsako pomlad spustijo v zadrsko zaledje, da poleti kaj zaslužijo s sezonskim delom. Med domačimi Hrvati in priseljenci pa je napetost naraščala - saj veste, kako gre to, prišleki se ne vključijo v okolje, v tujo vas prinašajo svoje navade - in kmalu so v Zemuniku priseljence sovražili bolj kot pobegle Srbe.

Vse do tedaj so bile razmere bedaste, ne pa tudi absurdne. Absurdne so postale, ko so prebivalci Zemunika organizirali proteste proti prišlekom. Tako kot so pred petnajstimi leti Srbe pospremili s "Cigani ven!", so na koncu z istim refrenom pričakali tudi sezonce s hrvaškega severa. Nisem vam namreč povedal, a zdaj to že domnevate: prišleki iz te zgodbe, tako kot v tisti iz Škabrnje, so tokrat zares bili - Cigani.

"Ne podimo jih, le želimo, da odidejo!" je tedaj pojasnil predsednik občine Zemunik Gornji in s tem kraljevskim paradoksom predstavil njihovo prazno upanje, da bo z Romi tako lahko kot takrat s Srbi, ki so se hrvaškim šovinistom zdaj - v primerjavi z Romi - zdeli kot idealni sosedje. In tako je v morda najlepšem od vseh preobratov iz bogate antologije hrvaške kratke pameti na protestnem zborovanju pred staro šolo najtoplejši aplavz požel neki Nikola, ki je v ognjevitem govoru obtožil romske prišleke, da onesnažujejo vas in provocirajo Hrvate, ter odločno zanikal trditve srbskega tribuna Milorada Pupovca, da so hrvaške oblasti z naseljevanjem Romov preprečevale vrnitev Srbov, pri čemer je te oblasti pozval, naj prišleke vržejo iz njihovih hiš.

To bi bila le še ena, celo po ničemer posebej zanimiva sličica iz albuma hrvaškega šovinizma in rasizma, če dotični Nikola - jezen na Srba Pupovca zaradi trditve, da se je z naseljevanjem Romov hotelo preprečiti vrnitev izgnanih Srbov v Zemunik - tudi sam ne bi bil takrat izgnan iz Zemunika: dotični Nikola je namreč Srb.

Tudi on se je med Hrvate - katerih sovraštvo do drugih ga je takrat izgnalo iz vasi - na koncu vključil s sovraštvom do tistih, ki se ne morejo vključiti, tudi če bi se hoteli. Nikola je, tako kot Tatijana, v svojem praktičnem nacionalizmu preprosti oportunist. Še več, njegovo sovraštvo do Romov je v službi preživetja med tistimi, ki ga sovražijo. Ali ga to kot tudi Tatijano amnestira? Seveda ne: človeški konformizem, naj spomnim, je humus nacionalšovinizma in fašizma.

Najstrašnejšo zgodbo o tem lahko v teh dneh berete v časopisnih poročilih iz Haaga, kjer zaradi genocida nad Bošnjaki v Srebrenici sodijo tudi nekemu Slovencu. Franc Kos je kot pripadnik zloglasnega desetega diverzantskega odreda vojske Republike srbske osebno sodeloval pri likvidaciji več kot tisoč srebreniških Bošnjakov v Branjevu pri Zvorniku.

Ali je bil Franc Kos srbski šovinist? Praktično ja, dejansko, seveda, ne. Ali je bil potem slovenski šovinist na začasnem delu v Bosni? Dejansko ja, praktično, seveda, ne. Če bi nastopil s pozicije slovenskega šovinizma, bi bil tudi sam tarča strelskega voda, v katerega se je tako lepo vključil.

Saj pravim, gre ravno za to: za vključitev.

Franc Kos je namreč samo končna posledica preprostega oportunizma iz Škabrnje ali Zemunika. Ali ga to amnestira? Seveda ne: ko se na koncu zgodbe namesto transparenta prime kalašnikovko, amnestija za oportunizem ni več v pristojnosti časopisnih kolumnistov, temveč Mednarodnega sodišča za vojne zločine.