V njenem prvem mandatu je Zbornica-Zveza postala glasen sogovornik zdravstvene politike, zaradi česar je na primer obravnava bolnikov na osnovni zdravstveni ravni v referenčnih ambulantah boljša, učinkovitejša in bolj racionalna. Prve poteze novega zdravstvenega ministra Tomaža Gantarja za zdravstveno nego niso obetavne: izključil jih je iz svojega posvetovalnega organa (zdravstvenega sveta), hkrati pa jim ni pravočasno podaljšal javnih pooblastil za izdajanje licenc. Kratkovidno ravnanje, saj so brez zdravstvene nege bolniki "goli", zdravniki pa "bosi".

Že 36 let ste zaposleni v UKC Ljubljana. Kako se počutite kot diplomirana medicinska sestra?

Nikoli mi ni bilo žal, da sem se odločila za ta poklic. Drugi so mislili, da bom zobozdravnica, zdravnica, jaz pa sem se malo spogledovala s slavistiko. Odločila sem se za delo z ljudmi; to ni bil klic iz vesolja, bila je moja popolnoma zrela odločitev. Končala sem kamniško gimnazijo, opravila sprejemni izpit na višji zdravstveni šoli in dvakrat diplomirala. (smeh)

Dvakrat diplomirala?

Ja. Čeprav sem končala triletno višjo šolo, so se v tej državi po merilih za prehode spomnili, da moramo ponovno delati tretji letnik in še enkrat diplomirati. Potem sem opravila še več dodatnih izobraževanj, na primer bolnišnično higieno, enterostomalno terapijo, ki bo predvidoma v prihodnosti prva specializacija v zdravstveni negi, naredila sem ISO9001, pa še kaj bi se našlo. Vseživljenjsko učenje pač.

Vemo, da je dolžnost zdravstvene nege skrb za bolnika. Povejte, prosim, v čem se razlikujejo zdravstveni tehnik, srednja medicinska sestra in diplomirana medicinska sestra.

S temi nazivi smo si v zdravstveni negi zelo zapletli življenje. Vzrok za to široko paleto poimenovanj pa so različni izobraževalni sistemi. V petdesetih letih prejšnjega stoletja smo dobili srednje zdravstvene šole in z njimi medicinske sestre ali srednje medicinske sestre. Usmerjeno izobraževanje je leta 1986 iz teh šol proizvedlo najprej zdravstvenega tehnika, kasneje tehnika zdravstvene nege. Pred nekaj leti smo si spet zagrenili življenje. Z nekakšnim poizvedovanjem, kaj bi dijakinje po srednji zdravstveni šoli želele biti, smo zopet dobili srednje medicinske sestre. To pa nam dela precejšnje težave, saj po številu ur, okoli 1700 jih opravijo v srednji šoli, ne zadoščajo kriterijem evropske direktive, ki priporoča, da mora imeti medicinska sestra 2300 ur teoretičnega izobraževanja in prav toliko ur prakse v neposrednih kliničnih okoljih. Lahko si predstavljate, da je zelo boleče, ko kolegicam z današnjo srednjo šolo jemljemo kompetence. A jih moramo, zdaj je visokih strokovnih šol dovolj, delo vedno bolj zahtevno, pacienti tudi, kar zahteva nova znanja, s tem pa tudi odgovornost. Nihče ne bo odgovarjal zanje, če se jim pri delu kaj ponesreči.

Bolnikom moramo pošteno povedati, da tistih dobrih starih srednjih medicinskih sester, ki so pridobile štiri leta dovolj kakovostnega šolanja, ni več. Zadnje bodo šle v pokoj v naslednjih desetih letih. Zdaj jim z raznimi pogodbami in aneksi skušamo najti mesto, ki si ga zaslužijo, saj opravljajo delno delo diplomiranih medicinskih sester, ki jih ni dovolj na deloviščih, jih je pa dovolj na trgu delovne sile.

Naša današnja diplomirana medicinska sestra je v resnici medicinska sestra, druge ni, ostalo so njene strokovne sodelavke in sodelavci. Vendar izobraževalni sistem po bolonji ni popoln: ob 4600 urah izobraževanja zdaj ni pripravništva, kar, ocenjujemo, ni dobro.

Če sem prav razumela: v srednjih šolah imajo praktični del pouka in premalo ur teorije, na višjih šolah pa pridobijo študentke dovolj teoretičnega znanja in tudi prakso, a te ni dovolj?

Učni načrti so dorečeni; oboji imajo eno in drugo, tudi dobro vodeno prakso. Po končani srednji šoli je ostalo pripravništvo, bolonja pa tega ne predvideva. A če si še tako dober študent, potrebuješ uvajalno obdobje, da se spoznaš z razmerami na delovnem mestu. Zato zdravstveni zavodi zdaj sami pripravljajo nekakšne uvajalne tečaje v delo. V Zbornici-Zvezi smo to kot obveznost celo predlagali v zakon o zdravstveni dejavnosti, ki ga je pripravil minister Borut Miklavčič, a zakon potem ni bil sprejet.

Kako zdravstvena nega poskrbi za bolnika? Konrad Kuštrin, predsednik sindikata zdravnikov in zobozdravnikov, mi je pred časom povedal, da je po njegovem srednjih medicinskih sester v bolnišnicah premalo, da se diplomirane preveč ukvarjajo samo z organiziranjem dela, zaradi česar po njegovih izkušnjah bolniki v operacijske dvorane prihajajo - Kuštrin je anesteziolog - slabše pripravljeni. Kdo potemtakem dobro poskrbi za bolnika, zdravstveni tehnik, srednja ali diplomirana medicinska sestra?

Vsakdo v okviru svojih pristojnosti. Nosilka zdravstvene nege je diplomirana medicinska sestra. Stereotip, ki so si ga naši sodelavci izmislili za diplomirane, pa je, da hodimo z blokci, da preveč raziskujemo, česar mora biti tudi nekaj, v skladu s stroko, ob tem, da bodoče diplomante usmerjamo neposredno k pacientovi postelji, v ambulante,  torej v delovno okolje. Gre za zastarelo gledanje iz časov, ko je bila medicinska sestra zdravnikova pomočnica. Tudi če to ni bila, so jo tako pojmovali. Kar bi mnogi želeli še danes.

Sami pravite, da se je število ur šolanja srednjih medicinskih sester do danes zmanjšalo za več kot polovico. To bolnikom najbrž ne bo v tolažbo.

Danes je dovolj izobražena medicinska sestra dejansko diplomirana, saj srednjih praktično ne bo več. Tudi država je ob vstopu v EU podpisala pristopne dokumente v tej smeri. Bolnika bi moralo skrbeti, da ga ne oskrbujejo dovolj visoko usposobljeni in izobraženi kadri. Nas pa v tem trenutku najbolj skrbi, da direktorji zavodov zaposlujejo manj izobražene ljudi, kot to zahtevajo sistemizirana delovna mesta, kar je nesprejemljivo.

Ker to znižuje stroške poslovanja?

In samo to. Najbolj se to kaže v domovih starostnikov, kjer je položaj zdravstvene nege najbolj problematičen, kljub temu da so tam vedno bolj zahtevni oskrbovanci, praktično pacienti. To so starostniki, ki imajo več diagnoz, torej tudi več potreb po zdravstveni negi. Od tam je dosti pritožb in hudih zgodb. Mene kot pacientko ne bi skrbelo samo, kdo mi bo postiljal posteljo, čeprav je tudi to treba znati zelo dobro in prav, pomislimo samo na bolnišnične okužbe. Predvsem bi me skrbelo, ali je medicinska sestra dovolj izobražena, da ve, kaj in zakaj tako dela.  In tudi, ali jih je v zavodu, kjer sem, dovolj. Da ne omenjam komunikacije in spoštljivega, empatičnega odnosa.

Imamo ustrezno izobraženih medicinskih sester dovolj?

Od 30 do 40 odstotkov je diplomiranih medicinskih sester, drugi v zdravstveni negi so srednje izobraženi. Naša strategija razvoja do leta 2020 pa predvideva počasno obračanje izobrazbene piramide. Tudi EU nas opozarja, da s tako nizkim odstotkom diplomiranih medicinskih sester ne bo šlo.

Interpretacije številk so različne. Povejte, prosim, koliko srednjih in koliko diplomiranih medicinskih sester dejansko imamo v Sloveniji?

Če seštejemo zdravstvene tehnike, srednje in diplomirane medicinske sestre, potem smo s 768,6 medicinske sestre na 100.000 prebivalcev - podatek, ki ga posreduje IVZ na WHO, je iz leta 2010 - celo malo nad povprečjem EU. Če pa upoštevamo samo tiste, ki so se izobraževali po direktivi EU, pridemo komaj do 200 medicinskih sester na 100.000 prebivalcev. To pa je že skrb zbujajoče in zavajajoče!

Primerno izobražena, tudi po zahtevah EU, je torej le diplomirana medicinska sestra. So torej srednje šole, v katerih so se izobraževale srednje medicinske sestre, ukinili?

Ne, kar je katastrofa. Mnoge države EU so to naredile brez težav. To izkušnjo imamo pri nas z babiškimi srednjimi šolami, ki smo jih ukinili, razširjen program pa umestili v okvir zdravstvene fakultete in nimamo zato nobenih problemov. Predvsem države, ki so imele podobno politično ureditev kot mi, so preprosto ukinile te srednje šole. Pri nas pa se nam je, ker tega nismo naredili, nakopičilo sedemsto do tisoč zdravstvenih tehnikov na zavodih za zaposlovanje. V zadnjem času je brezposelnih tudi več kot sto diplomiranih medicinskih sester, kar je zares skrb zbujajoče. V krajih blizu državne meje se ti mladi organizirajo in se vozijo s posebnimi avtobusi na delo v sosednje države. Očitno naša država izobražuje ljudi za delo v drugih državah EU. To gotovo ni racionalno, sploh ne v času krize; naj raje poskrbijo za plačevanje zdravstvene nege v domovih starostnikov.

Opozarjate, da so brezposelne tudi diplomirane medicinske sestre. V Sloveniji imamo tri zdravstvene fakultete in pet visokih šol, kjer se izobražujejo. Jih je preveč?

Naj se za hip vrnem še k srednjim šolam. Ne samo da jih niso ukinili, ves čas so pritiski, da bi kakšen oddelek na kakšni srednji šoli preoblikovali v oddelek za zdravstveno nego. Zadnji primer je ormoška gimnazija, a so pritiski tudi drugod, recimo povečanje vpisa v Pomurju, ker so gimnazije prazne. Zbornica-Zveza ima kot regulator določen vpliv samo pri praktičnih vajah. Stalno opozarjamo, da je naš bolnik, pri vseh teh srednjih in visokih šolah ter fakultetah, absolutno preveč izpostavljen in obremenjen; praktikantom zdravstvene nege moramo prišteti še vse druge zdravstvene poklice, ki prav tako zahtevajo praktične vaje ob bolniku, zdravnike, fizioterapevte, radiološke inženirje, delovne terapevte, laborante, klinične psihologe...

Sami pravite, da so praktične vaje ob bolniku potrebne. Kako bi vi rešili to težavo?

Zmanjšati moramo vpis na obstoječe šole. Za to bi potrebovali projekcijo, koliko kadra bomo v prihodnjih letih potrebovali. Edine takšne podatke je Inštitut za varovanje zdravja RS pripravil leta 2003. Takrat se je izkazalo, da bi ob treh visokih šolah v Ljubljani, Mariboru in Izoli potrebovali še eno, ki so jo kasneje ustanovili na Jesenicah. Od tu naprej, torej naslednjih pet šol, so ustanovili mimo projekcije. Še huje je, saj se pred ustanovitvijo nove šole ministrstvo za šolstvo ne posvetuje z resornim ministrstvom za zdravje. Izobraževanje je po zakonodaji povsem avtonomno, a izobražujemo ljudi, ki ostajajo brezposelni.

Jasno moramo povedati, da so nove srednje in visoke šole nastajale iz političnih vzgibov, pred vsakimi lokalnimi volitvami kakšna. Še celo izredne oddelke za zdravstveno nego so odprli. Je mogoče tudi medicino študirati izredno? Zbornica-Zveza zadnja štiri leta priporoča ministrstvu, naj omeji vpise. Lani smo jih posebej opozorili, naj ne vpisujejo v programe, kjer izvajajo izredni študij. Edini učinek je bil, da so po nas zlivali gnojnico, kaj si dovolimo, in to od županov in dekanov ter drugih lokalnih veljakov naprej. A vseeno ne razumemo: zdravnikov celo manjka, pa imamo samo dve fakulteti z omejenim vpisom.

Zakaj imamo sto brezposelnih diplomiranih medicinskih sester, če pa ves čas poslušamo, da jih v bolnišnicah primanjkuje?

Izdelali smo zelo natančen pristop za izračun potreb po zdravstveni negi - kategorizacijo zdravstvene nege -, ki ga je potrdil tudi zdravstveni svet. Po teh izračunih samo v bolnišnicah primanjkuje v povprečju 20 do 30 odstotkov medicinskih sester, nekaj srednjih, še več diplomiranih. To pomeni, da so zaposlene medicinske sestre preobremenjene.

Kaj to pomeni za kakovostno in varno obravnavo bolnikov?

Nič dobrega. Kolegice in kolegi so izjemno utrujeni, saj nadomeščajo tudi tiste, ki odhajajo na porodniške dopuste in bolniške zaradi bolnih otrok ali lastne bolezni. Vedeti moramo, da je v zdravstveni negi zaposlenih okoli 90 odstotkov žensk. Zaradi preobremenjenosti so tudi medsebojni odnosi slabi. Nobena medicinska sestra ne more zapustiti delovnega mesta, dokler je druga ne zamenja. Delajo tri turnuse, nekateri so prosti tudi samo po en vikend v mesecu.

Ali ni dražje za državo, da plačuje dežurstva, kot če bi zaposlila še kakšno sestro?

Po grobi oceni je dražje, in kot ste sami ugotovili, tudi nevarno za bolnike.

Torej lahko rečete, da so smrt na celjski urgenci, Makedonci v Ljubljani in podobni primeri posledica slabega znanja in preobremenjenosti?

Gre pretežno za sistemske napake. So pa to zelo hude stvari tako za zaposlene kot za prizadete bližnje.

Oprostite, ampak zaradi njih je nekdo umrl, dva zaposlena pa sta stopila pred sodišče.

Govorim o sistemski napaki, ker se ve, da takšno delovno mesto zahteva dovolj izobraženo in usposobljeno medicinsko sestro, ne pa mlade ljudi, ki so pravkar končali že omenjene srednje šole. Vedeti moramo, da vsak zdravstveni delavec po 55. členu zakona o zdravstveni dejavnosti odgovarja za svoja dejanja: strokovno, pravno, materialno, kazensko in etično. V primerih, o katerih govoriva, se je izkazalo, da so ljudje presegli svoje kompetence. Na to opozarjamo ves čas.

To ste lepo povedali. Si pa vseeno ne predstavljam pravkar zaposlene dvajsetletnice na poskusni dobi, ki bo svojemu šefu rekla, da ne bo tega delala, ker to presega njene kompetence. Kaj jim svetujete?

Jaz bi svojemu nadrejenemu odkrito povedala, da ne odklanjam delovnih nalog, pač pa zanje nisem dovolj usposobljena. Seveda se morajo medicinske sestre ves čas doizobraževati. Dokler pa tega znanja ne pridobijo, naj ne opravljajo samostojno del, za katera niso dovolj izobražene in usposobljene. Opozarjam zato, ker za temi zaposlenimi, ko se kaj zgodi, na sodišču nihče ne stoji, ni nobenega drugega "nosilca" napake, nosilec si sam. Teh primerov ni tako malo, nekateri pač niso prišli v javnost, ker so svojci tako želeli.  

Pravite, da preveč dela najeda medsebojne odnose v timih. Se znameniti hierarhični odnosi med medicinskimi sestrami in zdravniki kaj izboljšujejo?

V zdravstvu smo si postavili velike piramide. Ena velja za zdravstvo nasploh, poleg nje pa ima vsaka profesija še svojo manjšo različico. Imamo hud hierarhični sistem, v šali rečem od Bismarcka dol, saj je on piramidni sistem tudi postavil in podelil izključno vlogo zdravnikom (Otto von Bismarck je leta 1889 vzpostavil model obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki velja tudi v Sloveniji, op.p.). Ne samo, da te hierarhije ne moremo izkoreniniti, v zadnjem času spet dobiva nov zagon. V vseh poklicih, kjer delamo v uniformah: policija, vojska, cerkev, prej še šolstvo, je sistem poveljevanja urejen od zgoraj navzdol. V zdravstvu je najnižje v hierarhiji bolnik, ki ga v hierarhiji sploh ne upoštevamo, čeprav ves čas govorimo, da je naš partner. Tega imamo predvsem polna usta, dejstvo pa je, da bolnik z medicinsko sestro ali zdravnikom, ko ves bolan in nemočen leži v postelji, težko vzpostavi partnerski odnos.

Vedeti moramo, da se pri delu z bolnikom soočamo z izjemno težkimi in pogosto tudi silno nabitimi čustvenimi stanji. Tukaj je veliko strahu, bojazni, tudi jeze, razočaranja in stisk. V zdravstvu je bistveno manj veselja kot žalosti. Zdravstveni delavci bolnike nosimo v svojih mislih prepogosto tudi domov, saj jih ne moremo kar izklopiti. Zato smo čustveno ves čas občutljivi, kar se odraža tudi v naših medsebojnih odnosih. Šele v zadnjih letih se učimo komunikacijskih veščin, da bi porezali ostre robove. In komaj jih bomo usvojili, že bomo potrebovali nova znanja. Namreč, zaradi novih tehnologij ljudje vse manj komuniciramo med seboj. Tudi ravnanja s takšnimi bolniki se bomo morali priučiti. O tem vedo veliko povedati kolegice, ki leta in leta delajo v oddelkih intenzivne terapije, kjer z večino bolnikov komunikacija sploh ni mogoča.

Koliko prostora si je vaša poklicna skupina izborila v zdravstveni hierarhiji?

Kot je potrdila lani opravljena raziskava naše delovne skupine za nenasilje v zdravstveni negi, je mobinga nad nami kar precej. Pred desetimi leti so bili rezultati grozljivi. Takrat se je pokazalo, da največ, predvsem verbalnega nasilja zagrešijo nadrejeni, torej zdravniki. Lanski rezultati kažejo, da največ nasilja nad zaposlenimi v zdravstveni negi izvajajo bolniki. V tem času so se namreč bolniki opolnomočili z znanjem, dobili so tudi zakon o pacientovih pravicah, ki smo ga medicinske sestre zelo podprle. Je pa res, da sistem, ki se omejuje samo na pravice, ni uspešen, in tudi bolniki bi se morali zavedati svojih odgovornosti. Če se niti osnovnih pravil ne držijo, potem je zelo težko sodelovati. Raziskati pa bo treba tudi, ali in koliko se nasilja dogaja nad bolniki. Gotovo sem sodijo neobvladovanje bolečine, slaba komunikacija, neupoštevanje bolnikovega časa...

Umeščanje posameznih profilov v zdravstvu je treba gledati v luči rezanja potice. Razvoj zdravstvene in babiške nege je bil v zadnjih desetih letih zelo hiter. Kolegice se izobražujejo, raziskujejo, pridobivajo akademske nazive, kar pa je morda dalo misliti najdominantnejši poklicni skupini v zdravstvu, torej zdravnikom. Sem vstopajo še farmacevti, ki so zarezali v isto potico, in tudi oni si prizadevajo izboriti dodatni prostor. Pridobivanje lastnega prostora znotraj sistema pa je težka naloga. Pred nekaj leti, ko smo dobili javna pooblastila, je bila naša odločba za licenco v primerjavi z odločbo druge poklicne skupine (zdravniško zbornico, op.p.) vredna točno stokrat manj; za odločbo, ki je upravni postopek, nam je ministrstvo plačalo en evro, zdravniški zbornici pa sto evrov.

Zbornica-Zveza je prostovoljna organizacija, v katero je vključenih 90 odstotkov vseh medicinskih sester. Enako kot zdravniška zbornica tudi vi skrbite za licence svoje poklicne skupine, kar je bil pogosto argument zdravniške zbornice, da vztraja pri obveznem članstvu.

Tu se strinjamo z zdravniško zbornico in obvezno članstvo je močan imperativ za ohranjanje varne, kakovostne zdravstvene obravnave, vendar naj velja za vse enaka ureditev, še posebej za tiste, za katere velja posebna direktiva, torej tudi za medicinske sestre in babice. Zgledno registriranih imamo kot od ministrstva pooblaščeni regulator skoraj 20.000 ljudi. Licenciranih še ne vseh, ker se z ministrstvom nismo mogli dogovoriti o ustrezni pogodbi. Torej je žogica na strani ministrstva in ne na naši, kar težko razumejo tudi naše kolegice.  Tako bedimo nad vsemi: medicinskimi sestrami, babicami in zdravstvenimi tehniki, ker bi bilo prenevarno, če bi jih izpustili iz sistema. Licence morajo vsi obnavljati na sedem let.

Zdravniki imajo izstop iz javnega sektorja na koncu jezika. Kaj pa medicinske sestre?

S tem se sicer bolj ukvarjajo sindikati, a mislim, da je pri nas popolnoma enako. V tujini so medicinske sestre na trgu. Tudi naše kolegice na nekaterih področjih to že prakticirajo. Ni razloga, da bi morali biti mi javni uslužbenci, sorodne poklicne skupine pa ne. In še vsi delamo za istega pacienta.

Aktualna zdravstvena politika vaši poklicni skupini očitno ni preveč naklonjena. Pripravljate kakšno strategijo, da jih boste le prepričali, da tudi brez vas v zdravstvu ne gre?

Podobno kot pri hierarhiji tudi politika očitno meni, da smo preveč napredovale in nam je treba pristriči peruti. To je skregano z vsakdanjo prakso, v kateri prevzemamo nove in nove naloge. Tudi priporočila OECD gredo v smeri večjih pooblastil medicinskih sester na vseh ravneh, še posebej na primarni ravni. Pri nas pa trenutno bolj kaže na to, da želi politika vlogo zdravstvene in babiške nege sistematično zmanjševati. Zadnja poteza, ki je nerazumljiva, je izbris iz zdravstvenega sveta, kljub pravilniku, ki nas vključuje, zamegliti pa jo hočejo z obljubo, da bo medicinska sestra v kabinetu. Ozrimo se po urejenih sistemih, nekaj jih je, a naš vzor sta Nemčija in Avstrija, kjer te zadeve še vedno ureja Bismarck. In seveda zdaj Angela Merkel, ki ob prenovi direktive EU za naše področje izobraževanja dela velike težave. V teh dneh smo gostili v Sloveniji skupščino Evropske zveze nacionalnih združenj medicinskih sester in moram reči, da so se čudili dobremu, urejenemu sistemu na primarni ravni, še zlasti v patronaži. Apeliramo, naj se očuva javno zdravstvo.