Prenos proslave ob 22. obletnici demokratičnih sprememb v Sloveniji v organizaciji Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve. Medtem ko sta se župana največjih slovenskih mest slikala z legendo svetovnega fuzbala M. Platinijem in Nobelovim nagrajencem za mir dalajlamo, je Janez Janša sedel v prvi vrsti napol prazne telovadnice v Kočevju in, upam, da tako kot jaz, z napol solznimi očmi gledal prireditev z naslovom Ponosni na Slovenijo.

Verjamem, da je bil ponosen, ko je njegov superminister Žiga Turk v prvi vrsti mahal z zastavico in bil prevzet ob spontanem grande finalu, ko so umetniki v narodnih nošah z Otom Pestnerjem na čelu zapeli Slovenija, od kod lepote tvoje in je cela dvorana vzneseno mahala s stoterimi zastavicami. To je bil prizor, ob katerem so posnetki izpred nekaj mesecev iz tiste smešne Severne Koreje vaški teater. To je bil spontan izliv ponosa. Cenjen zaradi dejstva, ker vemo, da nihče od prisotnih za to ni dobil niti centa. Veličasten zato, ker tisti na odru niso afen guncali s kakšnim modernim satiričnim kabarejem, ampak so prisotnim razdajali le tisto, kar je v njihovih srcih. Ljubezen do domovine. In upam, da ste to ljubezen čutili tudi vsi pred ekrani. Ter končno spoznali, da je edina pot v svetlo prihodnost brezpogojna ljubezen do tistih, ki nas tja vodijo. Tistih, ki so sedeli v prvi vrsti.

Brezpogojna ljubezen pomeni odrekanje. Ponos ne zahteva plačila. Ko sem pred dobrega četrt stoletja delal prispevek za kulturno redakcijo takrat edine televizije v tem prostoru, torej TVS, me je kulturni urednik na vprašanje o honorarju samo začudeno pogledal in dejal: "Delati za TVS je čast. Tega ne more vsak. Zato je govor o honorarju brezpredmeten. Tam pred vrati čaka stotero ustvarjalcev, ki bi radi delali v osrednji nacionalni medijski instituciji in za to tudi plačali."

V tem kontekstu je treba tudi razumeti sredino proslavo in nedavni poziv vlade, da naj kulturniki zastonj sodelujejo na državnih proslavah. Namreč, če se ne znate žrtvovati za to državo, je tudi niste vredni. Sodelovanje na proslavah ni umetniški izziv, temveč klic domovine. Klic tistih, ki vedo, da se vse bogastvo te dežele skriva v njenih preprostih ljudeh in običajih in ne v nekih avantgardnih atrakcijah, ki jih nihče ne razume.

O tem nas uči že zgodovina. Tam daleč stran v Rusiji so po revoluciji vzplamtele avantgarde vseh vrst. In se vsak dan bolj oddaljevale od preprostega človeka. Zato je bilo logično, da se je naredil rez. Radikalen. Rodil se je socialistični realizem. Realizem, ki je v prvi plan postavljal kmeta, delavca, mater, družino, kombajn in kolhoz. Avantgardisti so spoznali, da so zgrešili smer. Da so enostavno auzglajzali. Eni so skesano šli v sibirske tundre, drugi so delali samomore.

Ta zgodovina se je zdaj ponovila. Imamo srečo, da se je razvratu, trošenju, praznim formam in snobističnim ekshibicijam zgodila nova oblast. Tista, ki je v sredo sedela v prvi vrsti. Na tem veličastnem projektu ponosa in ljubezni. In stokrat hvala nacionalki, da ni nasedla provokacijam in je odločna stopila k realizaciji prenosa tega dogodka. Ni dovolj, da ima na programu združevalno oddajo Na zdravje ali še bolj konstitutivno Mojo Slovenijo. Pomembno je, da odgovorni na nacionalki znajo presoditi, kaj je vredno prenosa in kaj ne.

Zato tudi upam, da se jim ne bo nikoli zgodil X Factor. Neka iluzija, da lahko vsak postane zvezdnik, če ga v roke vzamejo pravi manipulantje. Oddaja, ki je dve uri en sam dolgčas in je zanimivih le zadnjih pet minut. Tisti trenutek, ko nastopajoči trepetajo, ali bodo ostali na sceni ali pa bodo šli v kante za smeti. Trenutek, ko v velikem planu na obrazu vsakega prepoznamo le eno samo čustvo: strah.

Po sredi v tem prostoru ne sme biti več strahu. Zakaj bi nas bilo strah ob tako vzneseni manifestaciji pripadnosti in ponosa. Zakaj bi nas bilo strah, če pa imamo vodjo, ki razume male preproste ljudi in mu ni vseeno. Ni mu vseeno za domovino, za nas in družino. Če kdo potrebuje oporo in pomoč, jo mora takoj dobiti. Tudi v podobi reaktivca, ki prileti na grški otok in odpelje družino domov. Prav neokusno je spremljati zadnji teden medije, ki iz tega delajo senzacionalno zgodbo. Moralo bi biti ravno obratno. Stopiti bi morali vsi skupaj in biti ponosni, da se je lahko vodja tako hitro vrnil domov. Letalske družbe bi morale tekmovati med seboj, katera bo ponudila boljše in hitrejše letalo. In niti eni ne bi smelo pasti na pamet, da bi za takšen let zahtevala plačilo. Tako kot kulturniki na proslavah bi se morali prevozniki žrtvovati za domovino. Morali bi se spreobrniti. Za začetek naj naslednjič pridejo v kočevsko telovadnico in mahajo z zastavicami…