V luči omenjenih napadov se postavlja tudi vprašanje, ali je za ciljem v koalicijski pogodbi, po katerem bodo koalicijski partnerji vzpostavili nadzor nad zakonitostjo dela sodišč, res le temeljno nerazumevanje načela delitve oblasti oziroma ali gre res zgolj za nerodnost v izražanju, kot to upa predsednik vrhovnega sodišča Branko Masleša. Poudarja sicer, da je bilo sodelovanje z obema vejama oblasti v sedanji sestavi doslej korektno.

»Ne vem, kaj si je kdo pod to navedbo predstavljal. Nadzor je vzpostavljen s pravnimi sredstvi – višja sodišča nadzirajo nižja, ustavno sodišče nadzira ustavnost... Vlada nima, ne more imeti, ne sme imeti in ne bo imela sistema za nadzor nad zakonitostjo sodnih odločb,« zapis v koalicijski pogodbi komentira profesor na ljubljanski pravni fakulteti dr. Rajko Pirnat.

Elementarna dostojnost

Delovanje sodstva nedvomno spremljajo tudi določene notranje slabosti, poudarjajo tako predsednik vrhovnega sodišča Branko Masleša (in dodaja, da je sodstvo te slabosti identificiralo in določilo prioritete in ukrepe za njihovo odpravo) kot drugi naši sogovorniki; vsi so si enotni, da mora za svoj ugled skrbeti tudi sodstvo samo. Legitimno je, da o sodbah obstajajo različna mnenja in da je pravosodje deležno tudi kritik. Vendar pa morajo biti te argumentirane, ne pa nekakšne pavšalne pejorativne ocene. »Že elementarna dostojnost zahteva, da se veje oblasti med seboj spoštujejo. Od vsakogar, še zlasti pa od visokih funkcionarjev pričakujemo, da če se znajdejo v sodnem postopku, zadeve ne rešujejo v medijih, ampak skladno s procesnimi pravili na sodišču,« poudarja Masleša. Ki tudi opozarja, da sodstvo nima učinkovitega instrumentarija, da bi se zoperstavilo političnim ocenam, saj so izjave politikov in njihovi cilji jasno motivirani, sodstvo pa mora vseskozi delovati nepristransko. »Naš način razmišljanja mora temeljiti na ugotovljenih dejstvih, pravilni uporabi prava ter jasni in eksaktni argumentaciji, ne pa na zasledovanju kakršnihkoli drugih ciljev,« pravi predsednik vrhovnega sodišča. Od kolegov sodnikov pričakuje, da bodo svojo samopodobo gradili na tem, da so veja oblasti – in to odgovorna oblast. To podobo morajo popolnoma jasno pokazati tako javnosti kot drugima vejama oblasti. Takšna vloga terja jasno prevzemanje odgovornosti za delo in odločitve, hkrati pa je izpostavljenost mnogo večja. A druge poti ni.
Dr. Rajku Pirnatu se zdijo nekoliko bolj skrajna oziroma odločna stališča na račun institucij pravne države za stranko, ki je v opoziciji, še sprejemljiva. Če je stranka v vladi ali misli, da bo v vladi, pa se mora vzdržati kakršnihkoli pejorativnih ocen, ki niso utemeljene na pravnomočno ugotovljenih kršitvah, in ne sme izrekati pavšaliziranih mnenj. »Od javnih funkcionarjev bi pričakoval celo več – da bodo spodbujali institucije pravne države,« poudarja profesor pravne fakultete.

Na nesprejemljivost napadov na pravosodje, ki si jih privoščijo politiki, še zlasti ko se ti znajdejo v kazenskih postopkih, »in računajo, da bodo na tak način izboljšali vsaj svojo javno podobo, če ne že tudi svojega položaja v samem sodnem postopku«, je večkrat opozoril predsednik države dr. Danilo Türk. Takšno govorjenje je »treba zavrniti, takšne kulture si ne smemo želeti«. V govoru ob 20-letnici vrhovnega sodišča je predsednik države izpostavil tudi vprašanje, ali je pravosodje dovolj dobro zaščiteno pred politično motiviranimi pritiski. »Dobro bi bilo razmisliti o dodatnih pravnih instrumentih zaščite pravosodja, zlasti zoper 'vojne ovadb', ko se obtoženci zatekajo k ovajanju tožilcev in celo k metodam diskreditacije sodnikov. Razviti pravni sistemi imajo vgrajene močnejše varovalke pred nespoštovanjem sodišča,« je opozoril dr. Türk. Pri tem pa mislil na ukrepe, ki jih imajo na voljo sodniki v nekaterih zahodnih pravnih sistemih, da lahko kaznujejo oviranje dela sodišča (contempt of court).

Sodni državni udar?

Eden najbolj alarmantnih kazalcev odnosa zakonodajne in izvršne veje oblasti do sodstva je nespoštovanje odločb ustavnega sodišča. V poročilu o delu ustavnega sodišča lahko preberemo, da so ob koncu lanskega leta ostale neizvršene tri njihove odločbe, s katerimi so bile ugotovljene protiustavnosti zakonskih določb, ter osem odločb, na katere se morajo odzvati občine. A bi bila ta številka, kot opozarja generalni sekretar ustavnega sodišča dr. Erik Kerševan, višja, če ne bi ustavno sodišče v več primerih že samo določilo načina izvršitve svojih odločitev. Najodmevnejši primer, ko je zaradi nereagiranja zakonodajne in izvršne veje oblasti ustavno sodišče za dosego varstva pravic posameznikov samo določilo način izvršitve odločbe, je bil v preteklosti primer izbrisanih. »To, da mora ustavno sodišče na neki način stopiti na polje zakonodajalca, ni nekaj, kar bi storilo z lahko roko, niti ni to jedro njegove funkcije. A če vse drugo odpove, se za varstvo ustavnih pravic uporabi tudi ta način,« razlaga dr. Kerševan.

Najstarejša še neizvršena odločba ustavnega sodišča sodi v leto 1998, torej se njene izvršitve v štirinajstih letih ni lotila nobena od petih vlad (če sedanje Janševe vlade še ne štejemo). Gre za odločbo, da območje Mestne občine Koper ni v skladu z ustavo. Druga najstarejša še neizvršena odločba seže v leto 2006, nanaša pa se na nekatere člene zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.
Ne manjka tudi političnih napadov na najvišji sodni organ za varstvo človekovih pravic in ustavnega reda. Odločitev ustavnega sodišča, da zakon o ratifikaciji arbitražnega sporazuma o meji s Hrvaško ni v neskladju z ustavo, so v SDS in SNS pospremili z izjavami, da takšne servilnosti do vladajočih ni prikazala še nobena dosedanja ekipa ustavnih sodnikov in da so ustavni sodniki ravnali pričakovano v skladu z zahtevo (Pahorjeve) vlade. Razglasitev ustavne odločbe, s katero je ustavno sodišče formalnopravno ustanovilo občino Ankaran, je takratni poslanec SD Luka Juri označil kar za sodni državni udar.

Kot pravi dr. Erik Kerševan, se (tudi) nosilci oblasti z odločbo ustavnega sodišča lahko ne strinjajo in jo argumentirano kritizirajo – teh kritik so deležni zdaj z ene, zdaj z druge strani. Če pa odločbo razglasijo za protiustavno ali celo za nezavezujočo, je to preseganje meje, ki jo nosilcem oblasti postavlja demokratična ureditev. »S tem se izmikajo svoji vezanosti na ustavo, zgolj ustavno sodišče pa lahko najvišje nosilce oblasti zaveže k ustavnemu ravnanju in s tem prepreči zlorabo oblasti ali protiustavno poseganje v položaj posameznika.«

Vsako razvrednotenje odločbe ustavnega sodišča je torej po prepričanju dr. Kerševana igra z ognjem. Do diskvalifikacij pa vse pogosteje prihaja celo že prej, preden ustavno sodišče odločitev sploh sprejme. Neargumentirane kritike lahko pri državljanih sprožajo vprašanja, zakaj bi morali neko odločbo spoštovati, če pa je ta označena kot nerazumna in nesmiselna. K takšnemu razmišljanju po besedah generalnega sekretarja ustavnega sodišča prispevajo tudi nekateri vidni pravniki. Tako je upokojeni profesor ustavnega prava in nekoč sodnik ustavnega sodišča SFRJ dr. Ivan Kristan, ker se ni strinjal z odločitvijo ustavnega sodišča v zadevi Ankaran, na konferenci celo predlagal, da bi se ustavnemu sodišču odvzelo pristojnost razveljavljanja zakonov in bi lahko sprejemalo posvetovalna mnenja. A so, čeprav nekateri neformalno razmišljajo tudi, da bi nad ustavno sodišče postavili še kakšno instanco, odločitve ustavnega sodišča dokončne. »Trdnost zaupanja v ustavno sodišče je treba ohranjati, saj bomo s tem ohranili zaupanje, da bo tudi tedaj, ko se bomo sami znašli v sporu, naš pravni položaj zaščiten,« opozarja dr. Kerševan.
Oče slovenske ustave dr. France Bučar je v nedavnem intervjuju za Objektiv ocenil, da ustavno sodišče ne more najti pravega mesta, dokler imamo vlado, ki teži k totalitarnemu razumevanju oblasti. Dr. Kerševan se v delu, da je pri nas precej nerazumevanja vloge ustavnega sodišča, z Bučarjem strinja. Je pa to, da ustavno sodišče neki zakon razveljavi oziroma da je neka odločitev spoznana za protiustavno, po njegovem prepričanju varovalka v sistemu ustavne demokracije in ne nekaj, kar nedopustno posega v položaj vlade in parlamenta, kar poskušata včasih prikazati zakonodajna in izvršna veja oblasti. »Če bi se pozicioniranje vlade in parlamenta prevešalo v smer, da ustavno sodišče v njihovo delo ne sme poseči, bi to dejansko pomenilo neomejeno in s tem lahko tudi totalitarno oblast.«

Pravo mora veljati tudi v krizi

Vladne stranke so se sicer odločile, da bodo v prihodnje tudi same prispevale k vzpostavitvi avtoritete sodstva, in so to zapisale tudi v koalicijsko pogodbo. To naj bi dosegle z »brezpogojnim spoštovanjem sodnih odločitev«. A je zapisovanje takih programskih ciljev odvečno, saj je spoštovanje sodnih odločitev v razviti pravni in civilizacijski kulturi samoumevno. Dr. Rajko Pirnat opozarja, da je bila doslej vsaka oblast nagnjena k nespoštovanju odločitev ustavnega sodišča, kar pripisuje histeriji vsakokratne oblasti. Ko nekdo prevzame oblast, meni, da jo mora uporabiti, pri tem pa se sooča z omejitvami. »Pozabljajo, da so te omejitve bistvo delitve oblasti, bistvo demokracije. Bistvo demokracije ni učinkovito vladanje, temveč omejitev oblasti pri vladanju. Te omejitve je treba spoštovati, če jih ne, je to pot v diktaturo.«
Zniževanje ugleda pravosodja ima za posledico vse večjo toleranco do nespoštovanja zakona, če gre za  tako imenovanega malega človeka (kar je nazorno prikazal primer Vaskrsić). Profesor pravne fakultete in predsednik sodnega sveta dr. Miro Cerar je prepričan, da tako imenovana dvojnost pravne države torej obstoj bolj ali manj nedotakljivega sloja privilegiranih državljanov na eni in »navadnih« državljanov, za katere pravo še kako velja, na drugi strani pri nas še kako čutimo. Ta dvojnost, ki je po besedah dr. Cerarja le slikovit izraz za nedopustno neizvajanje prava v primeru družbenih pomembnežev, ki s svojim vplivom in močjo varujejo drug drugega pred kazenskimi pregoni in drugimi pravnimi ukrepi, sicer obstaja v vsaki družbi, vendar je pri nas po njegovi oceni že zdavnaj presegla kritično mejo. Toda to ne sme biti alibi, da prava tako imenovani navadni državljani ne bi spoštovali. »Vsak državljan je košček v mozaiku. Če se 'navadni' državljan izogne roki pravice, je to načelno enako nesprejemljivo, kot če se ji izogne neki direktor ali politik, čeprav je pri slednjih družbena škoda večja. Kadar se, kot se ljudsko reče, preganja kurje tatove, velikih lopovov pa ne, je treba od oblasti najodločneje zahtevati učinkovitejše in nediskriminatorno izvajanje prava, vendar pa se pravu tudi kurji tatovi ne smejo izogniti,« poudarja dr. Cerar.

Prav kriza pa je čas, ki lahko pripelje do velikih anomalij v družbi. Politika namreč lahko krizo vedno izkoristi za radikalne rešitve. Radikalno ukrepanje, s katerim bi na hitro uvedli red, disciplino, lopove na hitro kaznovali, je na prvi pogled ljudstvu morda simpatično, na dolgi rok pa lahko pripelje do tega, da si neka skupina v družbi pridobi absolutno prevlado.

»Druga možnost za izhod iz krize je, da zdravorazumsko opredelimo probleme ter jih nato rešujemo po demokratični poti, ki je sicer počasnejša, saj demokratični proces terja razpravo, soočenje mnenj in spoštovanje pravnih postopkov, je pa učinkovitejša na dolgi rok. Pri iskanju izhoda iz krize vidim samo ti dve možnosti,« pravi dr. Cerar, ki zaupa tudi v moč pomembnih igralcev v okviru EU, ki se zavedajo pomena demokracije. »Če ne bi bilo EU, ki s prevladujočo demokratično kulturo povezuje evropske države in jih spodbuja k spoštovanju pravne države, bi sedanja kriza v nekaterih državah že rezultirala v diktaturah.«

Dr. Pirnat kot nedopustno ocenjuje možnost, da bi pod krinko krize odstopali od pravil varstva pravic, ki so eden temeljnih postulatov pravne države. Kriza namreč ni neposredna vojna nevarnost, ko zaradi nepredvidljivosti dogajanja odstopanje od kakšnega pravila dopušča celo ustava, temveč je posebno stanje v družbi, ki resda terja bolj učinkovito odločanje, a nujno v mejah, ki jih dopušča pravo. V nasprotnem primeru lahko pride v družbi do anomije.

Dr. Pirnat sicer podpira prizadevanja vlade, da se prihodki in odhodki v proračunu vsaj približno uskladijo, mora pa biti to storjeno na pravno pravilen način. V zakonu za uravnoteženje javnih financ pa je po njegovem prepričanju kar nekaj določil, ki posegajo v načelo pravne države in niso dopustna. Meni pa, da kriza v Sloveniji še ni pripeljala do tolikšne erozije pravne države, da bi ugled institucij tako padel, da bi jih lahko ukinili ali drastično spremenili. Ugled sodišč na primer ni toliko padel, da bi postala ukinitev trajnega mandata sodnikov (takšni ukinitvi bi profesor na pravni fakulteti najodločneje nasprotoval, saj bi šlo po njegovem prepričanju za nezaslišan poseg v neodvisnost sodstva) javno sprejemljiva.

Izhod iz krize je po mnenju dr. Mira Cerarja mogoč samo, če bo prišlo do sodelovanja vseh ali vsaj večine družbenih podsistemov: noben družbeni podsistem ne more sam države potegniti iz krize. »Če ne bodo politiki in drugi kmalu zares dojeli, da je kakovostno pravosodje v interesu gospodarstva, sociale, znanosti, kulture, šolstva in vseh drugih družbenih sfer, se iz krize ne bomo prebili brez hudih poškodb,« ocenjuje dr. Cerar. Politiki morajo biti v krizi še toliko bolj odgovorni, se strinja dr. Pirnat, ljudem morajo sporočati, da je treba zaupati v pravo, zlasti pa morajo tako ravnati.

Zato bodo politiki in stranke h krepitvi pravne države (med drugim) prispevali tedaj, ko morebitne vložitve obtožnice proti kateremu od njih ne bodo tolmačili kot zlorabo tožilstva in sodstva ter kot »nevaren poskus rušenja avtoritete vlade«, temveč bodo storili vse, da v postopku ne bo prišlo do rušenja avtoritete tožilstva in sodstva.