Pot, ki jo je takrat z lovskim vodnikom ubral, ga je popeljala visoko na gorsko sleme med dolinama Ločnice in Hrastnice, tja, kjer se najvišje vzpne na zaobljeni vrh Osolnika (857 m), na katerem med mogočnimi drevesnimi krošnjami naokrog, po svojih dolinah in vzpetinah pogleduje zvonik gotske cerkvice sv. Mohorja in Fortunata iz 16. stoletja ter se spogleduje s svetiščem sv. Jakoba na hribu enakega imena onstran Ločnice na vzhodu, tik nad Hrastnico, na zahodu, pa osojniškima svetnikoma skoraj v naročje sega skromni zvonik sv. Barbare, varuhinje globoke doline med škofjeloškim Puštalom in Dolinskim mlinom pod zminškim sv. Ožboltom in selsko sv. Jedrtjo.
Slemenska grba med Ločnico in Hrastnico
Onkraj širnega Sorškega in Kranjskega polja, na severnem obzorju, stojita kot trdni obzidji dolga grebena Karavank in Grintovcev, na zahodu pa prek škofjeloških hribov pogledujejo Julijci. Takšno je razgledno bogastvo Osolnika, najbolj na sever postavljenega stožca Polhograjskega hribovja. Na njegov vrh, k Mohorjevi in Fortunatovi cerkvi, pripelje za celo pohodniško antologijo poti, zaznamovanih in shojenih kar tako, brez slehernih znamenj. Tudi izhodišč je na voljo obilo v vseh dolinah in ravninah Osolnikovih vznožij.
Najlažje, vendar tudi najmanj gorniško, je stopiti Osolniku v goste iz vasice istega imena, dobre četrt ure pod našim vrhom, od Rožnika, kmetije odprtih vrat, do kamor se iz Sore lahko pripeljemo po strmi cesti. Vsi ostali pristopi so daljši in zahtevajo vsaj nekaj moči v nogah in volje v glavi. Najdaljši in pokrajinsko prav gotovo najbolj zanimiv je vzpon iz Škofje Loke, pravzaprav iz predmestnega Puštala. Vse kaže, da pri Osolniku nikakor ne bo šlo brez cerkva, kajti tudi ta naša pot se začne prav pri svetokriški cerkvi, ki stoji streljaj nad puštalskim gradom. Najprej nas označena pot popelje prek strmega travnika v gozd, kjer strmina popusti in se povsem umiri na Mrtancovi planini, od koder se potem celo nekoliko spusti na sedelce, kjer se naši poti pridruži označena steza iz Hrastnice. Zdaj skupaj potujemo po širokem, z gozdom poraslem slemenu, se prek pobočja Pustote dvignemo na Vrh rebra in se po najprej zložnem, tik pod vrhom pa strmem hrbtu vzpnemo k božjemu hramu na vrhu.
Na Osolnik lahko pridemo tudi iz Ločnice, od gostilne Legastja in mimo Mihelčičevega doma na Govejku, ali pa neposredno po globoki grapi od kmeta Rusa tik ob cesti iz Sore na Topol. Vseh označenih in neoznačenih poti seveda ne gre naštevati, saj jih sleherni lahko najde na zemljevidu ali v bogati vodniški literaturi. Naj tu omenim le še zanimivo in zelo priporočljivo prečenje z Osolnika prek Gontarske planine in Velikega Babnika na Tošč ter naprej na Gonte in polhograjsko Grmado. Pot je dolga, z več vzponi in sestopi, vendar ves čas dobro označena vodi po zanimivih in razglednih slemenih in grebenih.