Mednarodne institucije in evropske države so v preteklih letih v državo z južnega Balkana prečrpale že približno 240 milijard evrov, Slovenija ji je v okviru prvega svežnja na pomoč priskočila s 387,8 milijona evrov posojil, v drugem paketu pomoči pa sodeluje z 938 milijoni evrov poroštev. A ves denar ob ostrih ukrepih, ki vključujejo zmanjševanje plač, pokojnin in števila zaposlenih, ni prinesel želenih rezultatov. Grški BDP se je v preteklih petih letih skrčil za petino, recesija pa se niti letos niti prihodnje leto še ne bo končala. Pri tem je brezposelnost 22-odstotna, med mladimi pa kar 53-odstotna. Ob neuspešnem programu privatizacije podjetij, s katero je želela vlada zbrati 50 milijard evrov (dejansko je zbrala 1,6 milijarde evrov), je edini uspeh znižanje proračunskega primanjkljaja, kar je ob rastočem javnem dolgu slaba tolažba. Grki tako poleg Evrope za nastali položaj krivijo politično elito. Ta je bila namreč instrumentalna pri kreaciji predkrizne gospodarske zagonetke, povrh vsega pa ostaja zdaj imuna proti ostrim varčevalnim ukrepom, medtem ko se njeni volilci soočajo z vse težjimi življenjskimi pogoji. Čas je torej, da se pristop k reševanju gospodarskih in dolžniških težav spremeni.

Čeprav je veljal izstop katere od držav iz območja evra še pred nekaj tedni za tabu, postaja jasno, da se evropske oblasti v ozadju potihoma pripravljajo prav na možnost takšnega scenarija. V tem kontekstu je mogoče razumeti pospešeno razdolževanje bank in prestrukturiranje grških dolgov. Izpostavljenost evropskega bančnega sektorja do Grčije je bila od septembra 2010 pa do konca lanskega leta znižana s 50 na okoli 18 milijard evrov, medtem ko se je zadolženost grških podjetij do tujine sočasno znižala z dobrih 66 na 53 milijard evrov. Pri tem je treba omeniti, da je polovični odpis dolgov grške vlade, ki je bil dokončan aprila, izpostavljenost bank do grške vlade znižal še za več kot polovico. Tudi zaradi tega so možnosti, da bi bankrot Grčije za seboj potegnil katero izmed bank ali držav, precej manjše.

Po novem imata večino preostalih dolgov v rokah Mednarodni denarni sklad (IMF) in Evropska centralna banka (ECB), ki naj bi držala v rokah med 30 in 35 milijardami evrov grških obveznic. Posebna ekipa strokovnjakov naj bi tem že izoblikovala načrt, namenjen zavarovanju teh institucij. Denar drugega svežnja pomoči, katerega glavnina je namenjena poplačilu dolgov, naj bi se z izplačilom vsake tranše posojila neposredno stekel na račune omenjenih institucij. Del sredstev, namenjenih operacijam grške vlade, pa bo v primeru izstopa iz območja evra ostal neizplačan. Prvemu poskusu implementacije tega načrta smo bili priče že pretekli teden, ko so Grki »dobili« nepopolni obrok posojila. Večji del, torej 4,2 milijarde evrov, je bilo namenjenih poplačilu dolgov, sočasno pa milijarda evrov Atenam ni bila izplačana.

Medtem ko se zdi, da se je ECB zavarovala pred grškim slovesom od območja evra in vpeljavo drahme, pa bi ta povzročil največ preglavic grškemu bančnemu sistemu. Zaradi uvedbe drahme bi namreč grške banke ostale brez likvidnostnih sredstev ECB, kar bi večino pahnilo v insolventnost. Tiste, ki bi se obdržale nad gladino, pa bi se soočile z visoko depreciacijo nove valute, zaradi česar bi njihovi dolgovi skokovito narasli (enako velja za podjetja). Dodatno nevarnost bi pomenil naval prebivalcev na banke (»bank-run«), ki bi utegnil povsem izprazniti domače banke. Mnogi strokovnjaki tako predvidevajo, da bi moralo do uvedbe drahme priti nenadejano in hitro, predvidoma konec tedna, da se ljudje ne bi imeli časa odzvati. Strah bi v tem primeru veljal predvsem pred odzivom prebivalcev preostalih zadolženih držav. Če bi te ocenile, da izhod Grčije iz območja evra ni osamljen primer, bi se lahko s podobnimi težavami soočile tudi druge evropske banke.