Sežigalnice bodo z reciklažno industrijo tekmovale za iste vire, zato recikliranje odpadkov ne bo tako uspešno, kot bi bilo brez sežigalnic.

To ne drži, saj sodobni objekti za energijsko izrabo odpadkov koristijo zgolj tisti del odpadkov, ki jih ni mogoče na ekonomsko in okoljsko sprejemljiv način kakor koli drugače uporabiti.

Zaradi sežigalnic bo manj uspešno tudi preprečevanje nastajanja odpadkov, saj ob možnosti sežiganja ne bo motivacije za preprečevanje nastajanja odpadkov.

Ne drži, že danes imamo zakonsko urejeno ločeno zbiranje odpadkov s sistemskimi ukrepi, ki dolgoročno vplivajo tudi na zmanjševanje količin odpadkov na izvoru.

Reciklažna industrija ustvari desetkrat več delovnih mest kot sežig odpadkov.

Reciklaža res lahko ustvari več delovnih mest, vendar morajo biti za to izpolnjeni določeni pogoji: ustrezne količine odpadkov, stopnja predelave in uporabnosti reciklatov, tehnološke zmožnosti, cene sekundarnih surovin, ki jih pridobimo z reciklažo odpadkov.

S predelavo odpadkov se prihrani od trikrat do petkrat več energije, kot se je proizvede s sežiganjem.

To ni realna primerjava, ker tistih odpadkov, ki jih lahko recikliramo, ne koristimo v sodobnih objektih termične obdelave odpadkov.

Namesto sežigalnic bi morali odpadke, ki jih ni mogoče reciklirati, uporabiti v bioplinarnah.

V bioplinarnah lahko uporabljamo izključno biorazgradljivi del organskih odpadkov, ki so ločeno zbrani, kar je pri nas urejeno z ustrezno uredbo. Velik del organskih odpadkov pa ni biorazgradljiv. Poleg tega bioplin iz bioplinarn prav tako uporabimo kot gorivo in zgori v eni izmed kurilnih naprav oziroma v toplotnem stroju, in smo spet pri zgorevanju.

Sežigalnice vplivajo na zdravje ljudi in onesnažujejo okolje. Nenevarni odpadki se s sežigom spremenijo v strupene pline in pepel, ki je prav tako nevaren odpadek, končajo pa v okolju.

Neumnost, sodobni objekti za energijsko izrabo odpadkov izmed vseh kurilnih naprav najmanj onesnažujejo okolje. Drugače pa je s sosežigom v za to neprimernih kurilnih napravah.

S sežiganjem uničujemo dragocene naravne vire.

Daleč od tega, koristno izrabimo tisto, kar je nemogoče drugače koristno izrabiti, hkrati pa zmanjšujemo porabo naravnih energetskih virov in nastanek toplogrednih plinov.

Država načrtuje gradnjo dveh sežigalnic s kapaciteto 400.000 ton odpadkov, čeprav obenem ocenjuje, da bomo do leta 2020 ustvarili le še 270.000 ton odpadkov za sežig. Načrti so predimenzionirani.

To v določeni meri drži, bolj smiselno je graditi manjše objekte z modulno zasnovo, ki omogoča prilagajanje kapacitet sežigalnice morebitnim spremembam količin odpadkov, primernih za termično obdelavo.

Pojavlja se resna skrb, da bodo novi objekti namenjeni uvozu tujih odpadkov in njihovem sežiganju pri nas.

Če bodo objekti termične obdelave odpadkov zasnovani tako, da bodo upoštevani trendi naraščanja oziroma padanja količin posameznih vrst odpadkov, do tega ne bo prihajalo.

Za gradnjo sežigalnic oziroma toplarn so potrebne velike naložbe.

Drži, vendar se za njihovo gradnjo lahko pridobijo nepovratna sredstva EU. V Celju je bilo denimo na ta način pridobljenih 70 odstotkov potrebnih sredstev.