Predsednik si je po kratki predstavitvi v vojašnici v spremstvu ministra za obrambo in načelnika Generalštaba Slovenske vojske najprej ogledal doskok padalcev, pripadnikov športne enote vojske, s slovensko zastavo in prisostvoval ob slovesnem dvigu slovenske zastave. Med drugim si je ogledal še dinamično predstavitev bojne vadbe, dela s službenimi psi in prikaz spretnostne vožnje motoristov vojaške policije.

Predsednik republike Danilo Türk je obiskal občino Beltinci, kjer se je z beltinskim županom Matejem Gombošijem udeležil tradicionalne vojaške prireditve Rekrutacija 2012. Po slovesnosti si je ogledal predstavitev enot Slovenske vojske, nato pa se je na Otoku ljubezni v Ižakovcih z beltinskim županom popeljal z brodom prek Mure, si ogledal plavajoči mlin, stalno razstavo o delu büjrašev, ki so nekoč utrjevali bregove Mure, ter prikaz domače obrti.

Sodeč po spletni strani slovenskega predsednika so bile njegove zgoraj opisane aktivnosti 12. in 11. maja tiste neodložljive delovne obveznosti, zaradi katerih je sredi minulega meseca odpovedal sodelovanje na dvodnevnem sestanku srednje- in vzhodnoevropskih predsednikov na Jalti. Slednjega je ukrajinski voditelj Viktor Janukovič preložil za nedoločen čas, ko je od osemnajsterice povabljenih ostala na seznamu samo še četverica, in sicer Poljak Bronislaw Komorowski, Moldavec Nicolae Timofti, Slovak Ivan Gašparovič ter litovska predsednica Dalia Grybauskaite, ki je v petek vseeno dopotovala v Ukrajino ter pred pogovori z Janukovičem v harkovski bolnišnici obiskala Julijo Timošenko.

Timošenkova je bila povod množične odpovedi sodelovanja na jaltskem srečanju, ki je predsedniki od Češke in Nemčije pa vse do Črne gore niso tako previdno skrivali v diplomatsko retoriko neodložljivih delovnih obveznosti kot Danilo Türk. S posrednimi izgovori sta se ukrajinskemu vabilu izognila še avstrijski in italijanski predsednik, plaz s Timošenkovo neposredno povezanega bojkota pa je sprožila Nemčija oziroma njen predsednik Joachim Gauck ali natančneje kanclerka Angela Merkel, s katero sta se uskladila glede pritiska na aktualne oblasti v Kijevu.

Ogledovanje padalcev in obiskovanje Otoka ljubezni sta za izkušenega diplomata, za kakršnega velja Danilo Türk, res slišati kot neposrečena neodložljiva delovna obveznost v primerjavi z vrhunskim srečanjem srednje in vzhodne Evrope. A prav velike izbire ni imel, saj bi se v nasprotnem primeru moral pač prikloniti tistim, ki so sestanek odpovedali zaradi Timošenkove, ali pa se dati v zobe evropski in domači javnosti kot podpornik (prosto po Merklovi) diktature po beloruskem vzoru. No, lahko bi se izmazal tudi tako kot litovska predsednica, obiskal bivšo ukrajinsko premierko v bolnišnici in Janukoviču svetoval nekaj podobnega o možni nadaljnji izolaciji njegove države v Evropi. A bi mu vsaj doma hitro servirali, da se je mudil v Kijevu prav na dan, ko so Timošenkovi izrekli sedemletno zaporno kazen in si je po pogovorih z Janukovičem prislužil presenetljivo čast s spremenjeno lokacijo večerje v prostor, kamor sta bila od ukrajinske osamosvojitve povabljena le ameriški in ruski predsednik. Prislovično zamerljivi Janukovič je bil očitno zadovoljen s Türkovo ugotovitvijo, da je sojenje bivši premierki "odprlo nekaj načelnih vprašanj, ki zadevajo tudi delo zakonodajne oblasti", in z njegovim zavzemanjem "za dosledno upoštevanje načela poštenega sojenja".

Predsedniku države, ki ima težave z naravnost porogljivim odnosom bivšega in ponovnega premierja do sodne veje oblasti, pač ni lahko plesati na diplomatskem parketu, na katerem takt udarja kanclerka, ki je izrekala vso podporo tudi Ivu Sanaderju in ne le Janezu Janši. Diplomatsko se je njenemu diktatu o ukrajinski diktaturi torej vešče izognil, hkrati pa je kot pravnik verjetno uvidel, da se vsa Evropa pri razkrinkavanju "političnega procesa" proti Timošenkovi sploh ne vpraša o predmetu obtožb proti bivši premierki. Če pa se že, ne ocenjuje teže očitane zlorabe uradnega položaja, ampak samo težo zagrožene kazni zanj, ki je v Ukrajini res drastična v primerjavi s preostankom stare celine.

Sojenje Timošenkovi je nedvomno pokazalo, da je bil plinski posel, sklenjen med ruskim kladivom in evropskim nakovalom na vrhuncu plinske krize januarja 2009, dober za Moskvo, za Kijev pa, če že ne škodljiv, podpisan brez ustreznega vladnega sklepa. Izkazalo se je tudi, da procesa proti njej zaradi zlorabe položaja ni sprožil odkriti tekmec Janukovič, ampak soborec iz oranžne revolucije in takratni predsednik Juščenko. Njegova ocena je bila, da je sporazum med Gazpromom in Naftogazom zaradi previsoko dogovorjene cene plina v nasprotju s predsedniško direktivo o nacionalni energetski varnosti, generalnemu tožilcu pa je zadevo predal ukrajinski nacionalni svet februarja 2009, pol meseca zatem, ko je Timošenkova v Moskvi po peturnem sestanku s Putinom pristala, da bo Ukrajina z letom 2010 ruski plin plačevala po evropskih cenah. Tehnično gledano nova ukrajinska vlada in predsednik Janukovič zgolj nista posegala v proces, ki je že pristal v sodnem sistemu in ki se je končal z obsodbo Timošenkove. Da je ta tako drastična, pa je Janukovič kriv toliko, da prek svoje stranke v parlamentu zlorabe uradnega položaja na zahtevo Evrope ni spremenil v prekršek s plačilom simbolične denarne kazni.

Obtožbe o zlorabah uradnega položaja so sicer zlahka politično motivirane, a Timošenkova se je pred resnimi očitki branila z izigravanjem sodnega sistema in porogljivim odnosom do sodišča. Zelo znano in razširjeno obnašanje tudi v naših logih. Če bi jo Türk pri tem odkrito podpiral, bi moral še bolj ognjevito podpreti Janšo in druščino ter njihov upor proti "politično motivirani gonji sodišč" v kar treh državah. Je že bolje, če si ogleduje padalce in mline na Muri.