Prvi pohod ali bolje rečeno tekmo v spomin na osvoboditev Ljubljane so pripravili 9. maja 1957. Tekmovale so petčlanske moške in ženske ekipe na 35 oziroma osem kilometrov dolgi poti ob nekdanji žični zapori. Na ramah so morali nositi puške in v nahrbtniku 12 kilogramov bremena. Vseh tekmovalcev je bilo 370. Udeležba na pohodih je imela skozi zgodovino vzpone in padce, a 137.000 udeležencev prireditve, kolikor se jih je na pot odpravilo leta 1980, le nekaj dni po Titovi smrti, je bržkone neponovljiva številka. Visoke številke udeležencev so beležili tudi med letoma 1987 in 1990. Leta 1989 denimo, ko so po Evropi padale komunistične vlade in v Berlinu berlinski zid, se je pohoda s pohodnimi čevlji in tekaškimi copati udeležilo skupaj 81.632 pohodnikov.

"V tem obdobju je bilo tekačev tudi po sto tisoč, vendar je šlo bolj za prisilo, politično zadevo, zdaj pa je to čisto športni dogodek, čeprav ima še vedno nek prizvok prejšnjih časov," pravi Gojko Zalokar, direktor podjetja Timing, ki skrbi za najmnožičnejšo športno-rekreativno prireditev pri nas.

Po letih rekordnih udeležb je čas nejasnih političnih razmer pohodnike povsem zdesetkal. Leta 1991 se jih je tik pred osamosvojitveno vojno na pot podalo najmanj - samo 1800. A odtlej se število pohodnikov vztrajno viša. Med njimi je tudi vedno več srednješolcev, šolarjev in malčkov. Leta 2000 jih je med drobnim svetlim peskom svoje odtise puščalo 9657, lani že skoraj dvakrat toliko. Zalokar meni, da številka 30.000 pohodnikov, ki se ji vsako leto bolj približujejo, ni magična meja, temveč povsem premagljiva številka. Vesel je, da je večno več odziva med šolami.

Tudi sam je s pohodom nerazdružljivo povezan. Letošnja organizacija pohoda je že njegova 37. zapovrstjo. In po vseh teh letih ve, da organizacija pohoda ni mačji kašelj - samo za pohodnike skrbi okoli 420 večinoma prostovoljcev, policistov, varnostnikov in zdravnikov.

"S pohodom sem rasel že od rane mladosti in ga vedno jemal kot športno prireditev in ne politično manifestacijo, čeprav je po zgodovinski plati prireditev zrasla. V večni izziv mi je, kako še izboljšati organizacijo in izvedbo pohoda in kako predstaviti programe, ki bodo pritegnili čim širši krog Ljubljančanov, ki bodo Pot spominov in tovarištva obiskovali skozi vse letne čase," pravi Zalokar. "To je največji športni objekt v Ljubljani, verjetno tudi v Sloveniji," pristavi.

Čeprav tudi Andrej Kerin sodi med mlajšo generacijo pohodnikov, je bil lani ob poti posebej vesel srečanja s skupino osnovnošolcev, ki so imeli "delovno soboto". "Lepo jih je bilo videti in mislim, da je prav, da se pohoda udeležuje čim več mladih," pravi, medtem ko skupaj razmišljava, kako zanimiva in edinstvena je ta pot kot spomenik. Po njem lahko hodiš, se voziš s kolesom, tečeš, se smeješ, vriskaš… In hkrati združuješ zdrav način življenja in spomin na preteklost.