S srednjo ekonomsko izobrazbo opravlja pisarniška dela. Njena plača znaša okoli 800 evrov mesečno. Hčerka je prvo leto na študiju v Ljubljani. Plačati je treba najemnino študentske sobe, vsakotedenski avtobus v Prekmurje in nazaj v Ljubljano. Kljub študentskim bonom Anja prizna, da je večkrat občutila lakoto. Ko le more, ji mama v potovalko naloži doma pečen kruh in kakšno zelenjavo z vrta.  Državne štipendije ni dobila, ker imajo menda previsok dohodek. Zaradi nakupa hiše je na očetovem  računu vsak mesec 200 evrov manj. Tako bo še pet let.

Pred dvema letoma sta zakonca preklopila peč za ogrevanje. Andrej je nažagal okoli 13 kubičnih metrov lesa in zanj plačal okoli 700 evrov. "Če seštejem stroške bencina za prevoz lesa in nekaj hrane ter pijače, ki sem jo postregel kolegom, ki so pomagali sekati, žagati in nositi drva, me bo kurjava za vso prihodnjo sezono stala 800 evrov, prejšnja leta sem pokuril 2500 litrov olja. Tega si preprosto ne moremo več privoščiti."

Ne zdaj, ko hčerka študira in so njeni stroški dodani k stotim evrom za elektriko, 50 evrom za TV, internet in telefonijo (o smiselnosti česar se že pogajajo), tu so še stroški za plin, s katerim kuhajo. Razen zelenjave z domačega vrta morajo vso hrano kupiti v trgovinah. Ker imata službo v drugem kraju, imata doma tudi dva stara avtomobila. Eden šteje dvanajst, drugi osem let, treba ju je napolniti z gorivom, registrirati in plačati zavarovanje.

Umetniki preživetja

"Še pred tremi leti sem upala, da se kriza pri nas ne bo občutila. Sploh pa bi zamahnila z roko, če bi mi pred tremi leti kdo rekel, da bomo sredi leta 2012 še globoko v njej," pripoveduje 32-letna Andreja, zaposlena v eni od naših znanih trgovskih verig.

Njen mož Matjaž je kot vodja proizvodnje zaposlen v srednje velikem podjetju, kjer imajo za zdaj dela dovolj, naročil prav tako, plače so nizke, a redne. Andreja z vsemi dodatki vred domov vsak mesec prinese dobrih 650 evrov, njen mož dobrih 200 več.

Pred petimi, šestimi leti so se z lahkoto preživljali in je menila, da se z možem uvrščata v tako imenovani srednji sloj. Zdaj sta med tistimi, ki še imajo plačo, a živijo na robu preživetja oziroma, kot pravi Andreja, na obroke. "Vse, kar se le da, kupujemo in plačujemo na obroke. Če ne bi, bi se lahko za nov pralni stroj, ki smo ga nujno potrebovali, ker je stari odpovedal, obrisali pod nosom. Prav tako sva pred dvema letoma vzela kredit za avto, čeprav sva kupila le renault clio," razkriva Andreja.

Od dobrih 1500 evrov, kolikor zaslužita oba skupaj, morata mesečno za kredit odšteti 200 evrov, za najem 60 kvadratnih metrov velikega stanovanja pa 150 evrov.

"Ne predstavljam si, da bi komu od naju znižali plačo, pa četudi le za nekaj odstotkov, ali pa, še huje, da bi kdo od naju izgubil zaposlitev," priznavata starša dveh hčera, od katerih je ena že šolarka, druga pa je še v vrtcu, za katerega mesečno odštejeta skoraj 160 evrov.

"Ko seštejeva vse položnice, za elektriko, vodo, ogrevanje, hčerino glasbeno šolo, ki stane 30 evrov mesečno, pa vsa zdravstvena in življenjska zavarovanja, komunalne storitve, telefon, mobitel, RTV-naročnino, internet in še druge obveznosti, nama ostane slabih 400 evrov, kolikor je na razpolago za hrano, oblačila in obutev ter bencin, ki je zadnje čase tudi večji strošek," naštejeta.

Prihraniti se ne da čisto nič. "Varčujeva le s tem, da plačujeva naložbeno življenjsko zavarovanje, da bosta hčeri dobili nekaj, če se komu od naju kaj zgodi," povesta. Pa počitnice, si lahko privoščijo tudi morje?

"Si ga," prizna Andreja. "A iščemo najugodnejše možnosti, vse preračunamo in nato plačamo na obroke s plačilno kartico. Za hčerki, zlasti za mlajšo, ki ima povrhu vsega še astmo, je morska klima zelo priporočljiva, zato se tolaživa, da ne gre le za oddih, temveč tudi naložbo v zdravje," pove Andreja.

Ranljivo lepilo družbe

Srednji razred je lepilo družbe, vedo povedati sociologi, če je ogrožen njegov obstoj, grozijo socialni nemiri. To lepilo je v časih gospodarske krize postalo nadvse ranljivo. Ne ogrožajo ga le varčevalni ukrepi, z naraščanjem brezposelnosti ljudje, ki so še včeraj živeli spodobno, danes pristanejo na cesti, tudi tisti, ki delo imajo, pa se zaradi razmnoževanja prožnih oblik zaposlovanja s slabšimi delovnimi pogoji in slabšo plačo znajdejo na udaru trga dela, ki je vse bolj negotov.

Kdo je slovenski srednji sloj, koliko zasluži in kaj ima? V kolikšni meri že sedaj deli usodo svojih evropskih bratov in sestra in ali je morda njihova sedanjost ob načrtovanih varčevalnih ukrepih in liberalizaciji trga dela tudi naša prihodnost?

Evropskemu srednjemu sloju bijejo plat zvona. "Leta 2012 bomo doživeli zlom srednjega sloja v Grčiji," je tik pred prazniki dejal George Protopapas, vodja dobrodelne organizacije za blaginjo otrok SOS Kinderdörfer (SOS otroške vasi) v Grčiji, ter poraženo dodal, da so v zadnjih mesecih zavrnili že na stotine staršev, ki so hoteli pri njih pustiti svoje otroke, ker jih preprosto ne morejo preživeti. Javier Hernando, koordinator Karitasa v Madridu, poroča, da k njim prihaja čedalje več španskih družin, ki so prej živele v stabilnih socialnih razmerah, španski časopis El Páis pa je zapisal, da se je število prejemnikov socialne pomoči v zadnjem letu povečalo za 80 odstotkov. Večina jih je na rob preživetja zaradi nenadne brezposelnosti zdrsnila iz prej dobro stoječega srednjega sloja.

Srednjemu sloju ne gre slabo le v Grčiji in državah, ki jih najbolj tepe dolžniška kriza, tudi tam, kjer so gospodarsko krizo dokaj dobro prestali in se gospodarska rast že vzpenja, poročajo, da z novo konjunkturo pridobivajo le najbogatejši, nižji in srednji sloj pa ostajata praznih rok. Nemški tednik Der Spiegel je že leta 2007 svojo decembrsko naslovnico opremil z božičnim drevescem, ki je bilo v svojem košatem vrhu okrašeno z mercedesi, Rolexovimi urami in dragulji, spodnji pa je bil ožgan in okrašen le jabolčnim ogrizkom in raztrgano nogavico. "Veliki jarek" je bil naslov nosilnega članka, ki je trdil: Bogati postajajo vse bogatejši in revni čedalje bolj revni, srednji sloj pa se krči in seli proti robu spodnjega sloja. Medtem ko si najvišji menedžerji razdeljujejo milijonske plače in odpravnine, bi bila večina državljanov srečna že, če bi lahko preživela s svojo plačo. Še nikdar se jim ni njihova dežela zdela bolj nepravična kot v času ponovno združene Nemčije, so takrat ugotavljali novinarji Spiegla.

Tri leta kasneje je Nemški inštitut za gospodarske raziskave DIW iz Berlina objavil skrb zbujajoče podatke, da je delež tistih, ki zaslužijo najmanj, porasel na 25 odstotkov, delež najbogatejših pa na 21 odstotkov. Za nemški srednji sloj je to pomenilo, da se je od leta 2000 do 2006 skrčil za osem odstotkov, McKinseyjev inštitut pa je napovedal, da se bo do leta 2020 iz nemškega srednjega sloja poslovilo 10 milijonov ljudi.

Čeprav je kasneje Inštitut nemškega gospodarstva IW iz Kölna, ki ga sicer financira zasebni sektor, zatrjeval, da statistični podatki oporekajo tezi o krčenju srednjega sloja in da se tudi plačne razlike v resnici niso bistveno povečale, je nemški statistični urad objavil podatek, ki v veliki meri pojasnjuje, zakaj se v deželi veča prepad med tistimi, ki delajo za denar, in tistimi, za katere "dela" denar. Medtem ko so dohodki delojemalcev od leta 2000 do konca lanskega leta nominalno zrasli za 19 odstotkov, so se prihodki podjetij in prihodki iz premoženja v istem obdobju povečali za kar 50 odstotkov.

Zdravniki ne poročajo več medicinskih sester

Delovni teden Roberta K. znaša 60 delovnih ur, v redni službi je tiskovni predstavnik, ob koncu tedna in ob večerih svobodni novinar. Po poklicu je diplomirani politolog, njegova žena Sabine je doštudirala teologijo, se prešolala za medicinsko sestro, danes je samostojna in ima lastno prodajalnico v bližini njunega trisobnega stanovanja v berlinski četrti Kreuzberg. Kadar Robert K. razmišlja o tem, kako bo preživel svoje štiri otroke, zniža temperaturo radiatorja v stanovanju. Sabine si želi, da bi lahko vsaj enkrat odšla s svojimi otroki po nakupih, po nove hlače za Philipa na primer, da jih ne bi vedno nosil za svojim starejšim bratom.

Robert in Sabine sta v podobni stiski kot naši uvodoma omenjeni sogovorniki v Sloveniji. Na mesec zaslužita 4500 evrov neto. Na prvi pogled ne malo, a gre že na začetku meseca 986 evrov za najemnino in 800 evrov za odplačilo kredita, za zavarovanje, za glasbeno šolo, za vrtec, malico v šoli in družinski avtomobil.

Sabine in Robert trdita, da kljub vsemu preživita in da jima gre še dobro. Enkrat na leto se družina odpravi na dopust, četudi le s šotorom, dvakrat do trikrat na leto gredo v restavracijo, običajno za kakšen rojstni dan. Če se pokvari pralni stroj, je to za družino problem. Robert bi sicer raje delal manj, 60 ur na teden zlagoma izčrpa človeka, tudi Sabine bi raje več časa preživela s svojimi otroki, a to preprosto ni mogoče, denar, ki bi ga zaslužila z običajnimi 40 delovnimi urami na teden, za preživetje ne zadošča več. Še bolj kot za njuno lastno, ju skrbi za prihodnost njunih otrok. Njun strah ni povsem brez osnove.

Človek, ki gleda v nemške denarnice, to počne v preprosti pisarni sredi vladne četrti v Berlinu. Nihče v državi ne ve bolj natančno, kako so razporejeni dohodki v nemški družbi, kot Markus M. Grabka. Nemški inštitut za gospodarske raziskave vsako leto vzame pod lupo 20.000 reprezentativno izbranih nemških državljanov in ugotavlja, koliko zaslužijo, koliko davkov plačajo, kako visoko najemnino plačujejo, katero šolo obiskujejo njihovi otroci in koliko denarja imajo na hranilni knjižici.

"Vsesplošno veljavna definicija srednjega sloja ne obstaja," je za Objektiv povedal Grabka, "ne sociologija ne ekonomska znanost nimata priznane predstave o tem." Grabka si je pomagal s tem, da je za kriterij vzel neto prihodke gospodinjstva in srednji sloj opredelil kot tisti del prebivalstva, ki zasluži od 70 do 150 odstotkov povprečne neto plače. Za samsko gospodinjstvo to pomeni od 1100 do 2400 evrov neto, za družino z dvema majhnima otrokoma bi to pomenilo od 2200 do 4950 evrov na mesec. Nemški srednji sloj večinoma nima premoženja, to izhaja že iz podatka, da si 10 odstotkov najbogatejših Nemcev lasti kar 70 odstotkov premoženja v državi, za veliko večino ostalih torej preostane bore malo.

Grabka trdi, da se delež srednjega sloja kontinuirano zmanjšuje že od leta 1999, da je pred desetimi leti znašal še 64 odstotkov nemške družbe, leta 2008 pa le še 58 odstotkov prebivalcev. Deloma so za to krive demografske spremembe, pojasnjuje Grabka, gre za povečevanje števila samskih gospodinjstev, selektivno migracijo in trend pogostejšega sklepanja partnerstev znotraj iste izobrazbene ravni in socialnega sloja.

"Zdravniki ne poročajo več medicinskih sester, oženijo se z zdravnico," trdi Grabka. Glavni razlog za vse večji prepad med bogatimi in revnimi pa Grabka vidi na trgu dela in v eroziji normalnih delovnih razmerij, pri katerih je delojemalec polno socialno zavarovan. Takšnih je bilo do leta 2000 skoraj dve tretjini, od tedaj se je stanje drastično spremenilo. Le v letih od 2000 do 2006 se je delež normalnih delovnih razmerij znižal na 55 odstotkov, število delnih zaposlitev, za določen čas, preko agencij in navideznih samostojnih podjetnikov pa se je povečalo za več kot tri milijone. Večina jih ima slabše plačano in manj varno zaposlitev kot prej.

Kratkovidni srednji sloj

"Srednji razred je sam kriv za takšno stanje," trdi Ulrike Herrmann, novinarka gospodarskega uredništva nemškega časopisa Taz in avtorica knjige Hura, wir dürfen zahlen (Hura, mi lahko plačamo), ki je izšla januarja letos. "Srednji sloj se resda krči, toda z 58 odstotki prebivalstva še vedno predstavlja večino volilnega telesa," pravi Herrmannova. Osrednji problem vidi v tem, da se srednji sloj sam vidi kot del elite in je zato pripravljen podpreti zakonodajo, ki njemu samemu škodi, koristi pa le bogatim in privilegiranim, pa naj gre za davčno zakonodajo ali uvajanje večje prožnosti na trgu dela. S tem na svojih plečih nosi tudi največje breme gospodarske krize.

Na prvi pogled je morda nenavadno, da se srednji sloj čuti bliže bogatim, čeprav se v resnici ne vzpenja, temveč pada na lestvici blaginje. Pri tem varljivem občutku se združijo trije mehanizmi, pojasnjuje Herrmannova. Po eni strani srednji sloj vehementno zaničuje revne in nikakor noče postati del njih, četudi ga morda njegov materialni položaj v resnici že uvršča mednje. K lažni utvari precej pripomore tudi dvig izobraženosti predstavnikov srednjega razreda, morda so bili prvi v družini, ki so maturirali ali zaključili visokošolski študij. Ob tem spregledujejo, da visoka izobrazba še ne pomeni avtomatično tudi visoke plače.

Na drugi strani v srednji sloj "silijo" tudi bogati, ki nočejo pokazati, kolikšno je v resnici njihovo premoženje. O tem, kako veliko je bogastvo bogatih, nimamo praktično nobenih uporabnih statistik, in ker je o bogatih tako malo znanega, je srednjemu razredu toliko lažje živeti v utvari, da ga od bogastva oddaljuje le korak, trdi Herrmannova. Je tako tudi v Sloveniji, jo je zanimalo.

Črna prihodnost prožnega delojemalca

Tudi Slovenci se najraje uvrščamo v sredino, pravi dr. Brina Malnar, docentka na Fakulteti za družbene vede in znanstvena delavka na Centru za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij. V nedavni javnomnenjski raziskavi je tako kar 67 odstotkov vprašanih menilo, da sodijo v sredino družbe; 36 odstotkov vprašanih je zagotovilo, da se s sedanjimi prihodki preživljajo brez težav, če so k tem prišteli še tiste, ki so obkrožili, da z njimi še ravno shajajo, je številka narasla na 70 odstotkov.

Vprašani torej svoj materialni položaj ocenjujejo dokaj ugodno, ugotavlja Malnarjeva, večina jih meni, da jim nič kaj dosti ne primanjkuje, le pri luksuznih dobrinah se omejujejo. Če bi iz takšne samozaznave lastnega položaja sklepali, kako je sestavljena družba, bi slika pokazala veliko čebulo s širokim delom srednjega sloja, majhnim delom bogatih pri vrhu ter majhnim delom revnih pri dnu. Toda ko so anketirance spraševali po tem, kakšno podobo ima naša družba, so ti odgovarjali povsem drugače. Menili so, da so neenakosti v družbi precej večje in da je slovenska družba sestavljena iz bogate elite, maloštevilnega srednjega sloja in večine, ki je na dnu. Medtem ko njihovo zaznavanje lastnega položaja potrjuje tudi statistika, se pri predstavah o dohodkovnih razlikah v družbi javno mnenje od nje povsem oddalji. Slovenija velja za eno od držav, kjer so dohodkovne razlike najmanjše, pojasnjuje Malnarjeva, kljub temu je toleranca do neenakosti zelo nizka; javnost vselej ocenjuje razlike v dohodkih kot prevelike, ne glede na to, kaj kaže statistika ali mednarodne primerjave.

O tem, kdo sodi v srednji sloj slovenske družbe oziroma koliko predstavnik srednjega razreda zasluži, tudi v Sloveniji ni natančne ekonomske definicije, pove dr. Tine Stanovnik, profesor na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. "Smiselna je definicija, ki vključuje gospodinjstva, ki ne spadajo niti v najrevnejših 20 niti v najbogatejših 20 odstotkov gospodinjstev. Torej vključuje drugi, tretji in četrti kvintilni razred. Če se delež celotnega dohodka, ki ga prejema ta skupina zmanjšuje, to tudi pomeni, da se poslabšuje dohodkovni položaj srednjega razreda," pojasnjuje Stanovnik.

Najvišji dohodek v najnižjem razredu naj bi po tem razporedu znašal 590 evrov; najvišji, peti kvintilni razred bi na spodnji meji zajel tiste, ki zaslužijo več kot 1300, v vrh tega razreda pa se uvrščajo tisti, ki zaslužijo več kot 3350 evrov na mesec.

V srednji razred naj bi tako sodili tisti, ki zaslužijo od 590 in 1300 evrov neto na mesec. Če bi pri opredelitvi uporabili enak način, kot ga uporablja Nemec Grabka, in kot srednji razred opredelili tiste, ki zaslužijo od 70 do 150 odstotkov povprečne neto plače, potem bi v srednji sloj sodili v Sloveniji vsi tisti, ki zaslužijo od 693 do 1482 evrov na mesec. V obeh primerih so materialne meje srednjega razreda postavljene precej nizko glede na to, da znaša zagotovljena minimalna plača 584 evrov neto.

Tudi za Slovenijo velja, da srednji razred nima veliko premoženja in je njegov pretežni ali sploh edini vir dohodka mesečna plača. Tine Stanovnik pravi, da so prihodki od kapitala tudi v Sloveniji močno skoncentrirani pri najpremožnejših, merjenje te koncentracije pa je sedaj oteženo, ker dohodki od kapitala (razen dohodkov od najemnin) od leta 2006 niso več element dohodninske napovedi.

Po podatkih statističnega urada pa je v Sloveniji zelo velik delež tistih, ki živijo v lastniških stanovanjih. Od vseh naseljenih stanovanjskih enot v Sloveniji so v 77 odstotkih stanovanj prebivali njihovi lastniki, 9 odstotkov je bilo najemniških, v 14 odstotkih naseljenih stanovanj pa so stanovali "drugi uporabniki", kar pomeni, da so v njih stanovali sorodniki, prijatelji, v tej številki pa se verjetno skriva tudi oddajanje stanovanj na črno. Urad vlade za makroekonomske analize in razvoj v svojem poročilu za lansko leto sicer poroča, da še vedno skoraj 35 odstotkov slovenskega prebivalstva živi v prenaseljenih stanovanjih (v EU 17,7 odstotka) in da je čedalje več gospodinjstev, katerih stanovanje je v slabem stanju, hkrati pa lastniki vse težje pokrivajo svoje stanovanjske stroške.

Kljub temu lastno stanovanje v precejšnji meri blaži slabšanje materialnega položaja slovenskih gospodinjstev, hkrati pa se slovenski srednji sloj v tej okoliščini tudi pomembno razlikuje od pripadnikov istega sloja v Evropi. V Nemčiji na primer le okoli 45 odstotkov prebivalcev živi v lastnem stanovanju.

Dr. Breda Luthar, profesorica na Fakulteti za družbene vede, pravi, da je bolj ustrezno kot z materialnimi kriteriji slovenski srednji razred opredeljevati po njegovih kulturoloških značilnostih. Hkrati raziskave kažejo, da je resnično bogatega sloja pri nas zelo malo in je srednji razred v kulturološkem smislu tudi notranje razslojen. Podobno kot v Nemčiji tudi slovenski srednji razred v čedalje večjem obsegu dosega čedalje višjo izobrazbo, s to razliko, da v Sloveniji višja izobrazba še pomeni tudi višjo plačo, pove Lutharjeva.

Kako bo v prihodnje in kako bo šlo srednjemu razredu v Sloveniji ob ponovnem zaostrovanju krize, bo, kot kažejo nemške izkušnje, precej odvisno od tega, koliko in kje bodo udarili varčevalni ukrepi, še bolj pa od tega, kako se bodo spreminjale razmere na trgu dela in koliko njegove "prožnosti" bo uspelo uveljaviti zakonodajalcu. Tine Stanovnik sicer ugotavlja, da kriza pri nas še ni povzročila večjih sprememb pri dohodkovni neenakosti in zaradi stabilne porazdelitve dohodka oziroma stabilnega deleža, ki gre srednjemu sloju, tudi varčevalni ukrepi verjetno tu ne bi veliko spremenili. Kako pa bo na dohodkovno neenakost vplivalo večanje deleža prekernih zaposlitev, bomo po Stanovnikovem mnenju videli šele čez čas.

Toda materialni pogoji življenja so se po letu 2008 že precej poslabšali, razpoložljivi dohodek gospodinjstev se od leta 2009 realno znižuje, je poročal statistični urad. V zadnjih 15 letih se je močno povečal delež zaposlenih za določen čas, leta 1995 je bilo za določen čas zaposlenih 8,4 odstotka delojemalcev, do predlani pa se je njihov delež več kot podvojil. Leta 2010 je okoli 9 odstotkov zaposlenih opravljalo dela z delovnim časom, krajšim od polnega, delež samozaposlenih pa je znašal 12,4 odstotka.

Urad vlade za makroekonomske analize in razvoj je sredi marca napovedal, da se bo gospodarska dejavnost tudi letos skrčila za desetinko manj kot en odstotek, kar pomeni več brezposelnih in nižje plače. Vlada hkrati ne skriva namer, da bo posegla v delovno zakonodajo z namenom doseči večjo prožnost delovne sile in s tem ustregla vse močnejšemu pritisku delodajalcev. Beseda prožnost sicer zveni nadvse obetavno, v resnici pa se za njo skriva slabše plačilo za več dela in manj socialne varnosti. Hura, mi plačamo, je v podobnem primeru dejal nemški srednji razred in se ustrelil v koleno. Le kako bo ravnala slovenska sredina?