Josep Guardiola i Sala je že v času svoje igralske kariere veljal za nogometaša, ki nikoli ne izgubi žoge. Držanje okroglega usnja v konstantni posesti je bil njegov zaščitni znak, ki ga je kot trener uspešno prenesel na svoje varovance. Sprva na ekipo Barcelone B, ki jo je prevzel le leto dni po svojem slovesu z nogometnih zelenic in jo še isto sezono popeljal v drugo špansko ligo, le nekaj mesecev kasneje pa še na prvo moštvo. Slednje je bilo po odhodu stratega Franka Rijkaarda v razsulu, prvenstvo pa je končalo kar 18 točk za prvouvrščenim Realom.
Že takoj po prihodu na klop je igralcem dal vedeti, da je z nedisciplino, ki se je razpasla pod vodstvom Nizozemca, konec. "Če mislite, da bom do vas prizanesljiv le zato, ker sem star komaj 37 let, se motite. Moj ponos in ambicije so ogromne in bodimo si na jasnem - trdo boste delali," so bile prve besede uspehov željnega in trmastega trenerja igralcem.
Guardiola je ekipo vodil z železno pestjo, a hkrati z njo ravnal v žametnih rokavicah. Na treningih je deloval kot posrednik in ne kot diktator. V proces treninga se je vmešal le, ko je želel popraviti malenkostne napake, nevidne očem običajnih smrtnikov, ali obrazložiti koncepte, ki so se mu porodili in si jih je zamislil v glavi. S ponovno vpeljavo slovitega tiki-taka stila ali smrti po tisočerih podajah, kot so nekateri poimenovali igro Barcelone, je ekipa postala ena najboljših, kar jih je svet videl. Podaja, podaja, podaja, podaja..., gol. To je zmagovalna formula, ki jo bo nešteto trenerjev skušalo preučiti in prenesti na svojo ekipo še vsaj naslednjih deset let.
Pri uresničitvi svoje vizije je Guardioli vsekakor zelo pomagalo, da je imel v svojih vrstah tako izvrstne nogometne vizionarje, kot so Xavi, Iniesta in seveda neprekosljivi Lionel Messi, a to še zdaleč ne zmanjšuje njegovega uspeha, saj velja za neutrudnega garača. Nasprotne ekipe preučuje v nedogled, pozornost nameni vsaki najmanjši malenkosti, iz igralcev pa je, kot izjemen motivator, sposoben izvleči največ. Guardiolin X-faktor je njegova nalezljiva samozavest, ve povedati njegov prijatelj iz otroštva, do nedavnega pomočnik, zdaj pa že naslednik Tito Vilanova. Prav "bolezen" do nogometa pa je tudi botrovala njegovi odločitvi za slovo, saj mu je na koncu vzela še zadnje atome moči.
Ni dvoma, da gre zasluge za kar 13 lovorik v zadnjih štirih letih v veliki meri pripisati predvsem Pepu. Nogometno igro je izpopolnil do potankosti in jo dvignil na raven, o kateri so njegovi predhodniki na klopi Barcelone lahko le sanjali. Sprva se je o uspehih Guardiole govorilo le kot o začetniški sreči, ki je kasneje postala dobra sezona, dobro obdobje. Kako veliki so dosežki Guardiole, je na dan njegovega slovesa najbolje ubesedila velika legenda kluba, nekdanji bolgarski nogometaš Hristo Stojčkov: "Danes je žalosten dan. Barcin mit je izginil, odhaja poslednji Mohikanec Cruyffove ere. Nikoli več ne bomo imeli trenerja, sposobnega osvojiti šest lovorik v enem letu. Kaj takega je praktično nemogoče."
