Nemčija k tej vsoti 30.000 milijard evrov denimo prispeva 7600 milijard evrov, Francija pa 6700 milijard. V Nemčiji je lansko leto na vsakega upokojenca odpadlo 4,1 prebivalca v delovni starosti, do leta 2050 pa naj bi to razmerje upadlo zgolj na 1,6 prebivalca. Le za odtenek boljše je stanje v Franciji, kjer bo razmerje s sedanjih 4,2 v istem obdobju upadlo na 1,9. V Veliki Britaniji so nepokrite pokojninske obveznosti javnega sektorja že leta 2010 presegle 1000 milijard funtov (1200 milijard evrov), kar je okoli 90 odstotkov vseh pokojninskih obveznosti javnega sektorja, pri čemer pa so oblasti izdale le za 808 milijard funtov državnih obveznic.
Kriza prišla ob (ne)pravem času
Še bolj skrb zbujajoč pa je vpliv recesije, ki ogroža gospodarsko rast druge največje svetovne gospodarske skupnosti, saj bodo v primeru nezadostnih stopenj rasti pokojninski načrti hitro postali predragi. Vzporedno z ostrimi varčevalnimi ukrepi po vsej Evropi se namreč močno zaostrujejo tudi finančna tveganja, kar ne pomeni dobrih novic za oblastnike, ki se na rast zanašajo kot vir zadostnih prilivov v državno blagajno. K temu je potrebno dodati še demografske dejavnike, kot je stagnacija ali celo upadanje rodnosti in rastoča pričakovana življenjska doba, saj vse to prispeva k vse večjemu pritisku na javne finance. Že tako se bo delež BDP za izplačilo pokojnin s sedanje vrednosti do leta 2060 zvišal za okoli 14 odstotkov, ocenjuje poročilo ECB. Obenem se bo v istem obdobju močno znižala tudi višina pokojnin, francoska pokojnina bo denimo s sedanjih skoraj dveh tretjin povprečne plače upadla na manj kot polovico.
Znesek, ki ga države porabijo za socialno varnost in dolgoročne socialne transferje, bo v prihodnje vsekakor še naraščal, se strinjajo strokovnjaki. Pri tem bodo imele težave zlasti države z bolj velikodušnimi socialnimi sistemi, saj se bodo morale sprijazniti s tem, da bodo ti stroški vplivali tudi na njihovo zmožnost zniževanja zadolženosti. Novi ekonomski realnosti se prilagajajo tudi številna evropska podjetja, ki so za svojo na novo zaposleno delovno silo že ukinila fiksne pokojninske programe. Nadomestil jih bo namreč sklad, ki tem zaposlenim nalaga odgovornost, da sami poskrbijo za svojo pokojnino. V podobno odločitev bodo verjetno primorane tudi evropske vlade vsaj za svoje javne uslužbence, obenem pa bomo povsem mogoče priča tudi podaljševanju delovne dobe vse do 70 ali celo 75 let. S tega vidika je bila kriza na neki način celo dobrodošla, saj bo države prisilila k temeljitemu premisleku o vzdržnosti celotnega socialno-pokojninskega sistema in pospešila potrebne reforme, čeprav bo to na srednji rok nedvomno zelo boleče.
P-računi v pomoč posamezniku in državi
Reforma pokojninskega sistema je v Sloveniji še nujnejša kot drugod, saj pri tem za razvitim svetom zelo zaostajamo, opozarja ekonomist dr. Aleš Berk Skok. Razvite države namreč pešajoče sisteme s prispevnim kritjem, ki pokojnine črpajo iz medgeneracijske pogodbe, vse bolj nadomeščajo s preostalimi naložbenimi oblikami. Te v državah OECD v povprečju dosegajo že 72 odstotkov BDP, v Sloveniji pa je številka pri le štirih odstotkih. Poleg tega rigidna formalna ureditev slovenske upravljavce pokojninskih skladov usmerja v naložbe v javni dolg, namesto da bi sveža finančna sredstva namenjali za krepitev kapitalskega trga in domačega gospodarstva. Eno izmed možnih rešitev predstavlja uvedba pokojninskih računov tretjega stebra (P-računov), pri katerih bi država uvedla davčne olajšave za vse oblike dolgoročnega namenskega varčevanja za obdobje delovne neaktivnosti in s tem spodbudila posameznike k večjemu varčevanju. P-računi bi poleg neposrednega zmanjšanja revščine pripomogli tudi k razvoju finančnih institucij in trgov, kar bi imelo pozitivne učinke na agregatno povpraševanje, gospodarsko rast in splošno blaginjo.
Slovenci nezadostno seznanjeni s problematiko
A povprečni slovenski državljan se premalo zaveda grozečih posledic neurejenega pokojninskega področja, saj o tem nikoli ni resno razmišljal, meni Berk Skok. Družba kot celota sicer ni a priori proti spremembam, a pri vprašanju reform je vse preveč diletantizma na strani vlade in demagogije na strani sindikatov, v pomoč pa ni niti medijski pritisk. Zato je ključno, da začnemo ljudstvo čim prej finančno opismenjevati ter jim predstaviti različne scenarije razvoja pokojninskega sistema in posledic za gospodarstvo, vključno z ohranitvijo statusa quo. Časi nediskriminacijske socialne države so namreč minili in delež prebivalstva, ki si ne bo uspel zagotavljati zadostnih finančnih virov, se bo zaradi neugodnih gospodarskih in demografskih trendov le še večal. Z vztrajanjem pri obstoječi rešitvi pa se iz mlajših generacij dobesedno delamo norca, je oster Berk Skok.
jernej.ogrin@guest.dnevnik.si
