Dolgoletni generalni sekretar Nogometne zveze Slovenije je bil med drugim delegat na nedavni polfinalni tekmi lige prvakov Real:Bayern na stadionu Santiago Bernabeu v Madridu, pred dvema letoma pa na istem stadionu tudi delegat na finalu lige prvakov med Interjem in Bayernom. Delegatska funkcija zaenkrat še ni zvezdniška, vsaj na svetovni ravni ne. Tudi honorarji so - vsaj v primerjavi s sodniškimi - dokaj nizki. Matična organizacija, torej Uefa, jim plača potne stroške oziroma jih nagradi s 600 evri za dnevnice. Pa vendar je popotovanje skozi nogometne institucije, ki se je posrečilo Joštu in ga je začel v Naklem, omembe vreden karierni vzpon.Da, v Naklem pri Kranju. Od tamkaj je naš današnji portretiranec. In čeravno sam pravi, da je največji nogometni uspeh Naklega igranje v finalu slovenskega pokala proti Mariboru leta 1981, je nogometni klub iz tega gorenjskega naselja nase opozoril predvsem v obdobju 1990-1994. Čeravno amaterji, so bili tedaj člani prve nogometne lige. In po njih v slovenski prvoligaški konkurenci verjetno ni bilo večjih eksotov. Njihove težave z infrastrukturo, z igriščem, ki je bilo ob malce močnejšem deževju neuporabno za treninge in tekme, so jih delale kultne. Ker zaradi preglobokega blata niso mogli uigravati akcij, je ekipa trenirala samo strele na gol, trener Brane Oblak pa je treninge vodil v dokolenskih gumijastih škornjih. Povrhu vsega je bil klub v stalnem sporu z razvpitim sosedom, ki jim ni hotel vračati žog, ki so letele na njegov vrt. Gospod ima namreč hišo točno za enim od golov. Vse to in seveda uspešno kljubovanje dvajsetkrat bolje plačanim tekmecem, kot na primer Olimpiji, je Nakljance delalo simpatične posebneže. Varčevanje pri hotelskih zvezdicahIn Jošt je bil v tisti nakelski zasedbi generalni sekretar kluba. Z igranjem za Naklo, kjer je začel kot pionir, je prenehal nekaj let pred uvrstitvijo kluba v prvo nogometno ligo, točneje leta 1986, pri 27 letih. "Moja prva funkcija leta 1969 je bila markiranje črt na igrišču. In to ne z apnom, ampak z žagovino, s katero je bilo še težje biti točen. V nogometu sem od mladih let, klub Naklo pa sem pričel voditi že pri 19 letih. Kot otroka me je oče vozil na Olimpijo. V sedemdesetih letih ni bilo nedelje, da ne bi bil za Bežigradom na tekmi. Zanimivo je bilo tudi, da sem iz principa za Olimpijo navijal tudi pri hokeju. Zgolj zato, da ob ponedeljkih nismo vsi v razredu trobili v isti rog." Glede na to, da je igral v prvi in drugi (staro)slovenski ligi, v igralskem smislu Jošt torej ni segel nič manj in nič bolj daleč kot Bojan Prašnikar, ki pa je v tisti konkurenci resda veljal za strelskega kralja, medtem ko je bil Jošt "center half", torej osrednji zadnji branilec. "Nogomet sem prenehal igrati delno zaradi drugih obremenitev v klubu, delno pa zaradi službe v Merkurju, kjer sem bil zaposlen v finančni službi, ki ji je tedaj direktoroval prav Bine Kordež. V Merkurju sem bil zaposlen deset let, potem sem bil med letoma 1991 in 1993 zaposlen v privatni firmi, službo na Nogometni zvezi Slovenije pa sem nastopil 1. oktobra 1993. Povabil me je tedanji predsednik Rudi Zavrl."Jošt, ki je končal prvo stopnjo ekonomske fakultete, v nogometnih krogih velja predvsem za varčneža. Znane so anekdote iz časov selektorjevanja Srečka Katanca, ko je Jošt praviloma izbiral cenejše namestitve, recimo hotele s štirimi zvezdicami, s čimer pa se Katanec ni strinjal. Kot sam pravi, je bil do denarja vedno predvsem pošten. V času njegovega 16-letnega opravljanja funkcije generalnega tajnika naj bi se po njegovih ocenah preko računa NZS preteklo za približno 55 milijonov evrov. "In če je bil prvo leto proračun morda dober milijon mark, imeli pa smo pet zaposlenih, nas je danes zaposlenih dvajset, letni proračun pa se giblje okoli 8 milijonov evrov," dodaja sloki 53-letnik. Okoli leta 2000 je na njegov račun med nogometnimi privrženci zakrožila zgodba, da je nogometno reprezentanco rešila kar njegova teta, ki naj bi jim sešila drese. Dejstvo je, da takrat (in to navkljub uvrstitvi na evropsko in svetovno prvenstvo) noben proizvajalec športne opreme ni hotel opremljati slovenske reprezentance, ker je slovenski trg pač kočljivo majhen in se razmerje med vložkom v ekipo ter iztržkom od komercialne prodaje dresov na trgu težko izide. "Vendar pa dresov ni sešila moja teta, temveč zasebnik Sašo Zalokar iz okolice Kranja, ki ni moj sorodnik, ampak se je pač že tedaj ukvarjal s šivanjem kolesarskih in drugih dresov in se je kot tak pokazal kot kvalitetna rešitev. Z njegovimi dresi smo se uvrstili na svetovno prvenstvo 2002," danes pojasnjuje Jošt.In kako se je razvijala njegova delegatska kariera? "Potem ko sem leta 1993 postal generalni sekretar nogometne zveze, sem leto kasneje postal še član Uefine komisije za stadione in varnost in na tej funkciji ostal dolgih 15 let. Junija 1995 sem šel kot delegat na prvo tekmo. Na Malto. Igrala sta Floriana in Innsbruck. In tako je šlo naprej. Uefa je zaupala vame, svoje delo sem vestno opravljal in tako sem bil kasneje tudi delegat na Euru 2004 in 2008 ter leta 2007 na finalni tekmi pokala Uefe med Espanyolom in Sevillo v Glasgowu. V letih od 2007 do 2011 sem bil tudi del Uefinega notranjega nadzora," oriše enostavnost svojega vzpona človek, ki je dandanes verjetno imetnik najdebelejšega telefonskega imenika v državi z izključno pomembnimi nogometaškimi telefonskimi številkami. Človek, ki se z Michelom Platinijem pozdravi na najbolj normalen kolegialen način, in človek, ki se nasploh druži z najvišjimi primerki nogometnih funkcionarjev. Delegat ne more prekiniti tekmeČe ne drugače, na večerjah, na katerih se pred tekmami praviloma snidejo predsedniki soočenih klubov in drugi vpleteni. "Do sedaj je bil odnos klubov do mene vedno na izredno visoki ravni. Bili so tudi vznemirljivi trenutki, kot na primer tekma med Valencio in Interjem leta 2007, ko so igralci šli v tunel, ki vodi z igrišča do slačilnic, z nerazčiščenimi računi. Ali pa tekma AEK:Sevilla, ki je bila preložena zaradi smrti igralca Puerte le nekaj ur pred tekmo. Naloga delegata je, da dan pred tekmo preveri, ali je vse nared, da nadzoruje trening gostujoče ekipe in preveri varnostni vidik tekme. Zelo pomembno je vodenje dopoldanskega organizacijskega sestanka na dan tekme. Pred tekmo zaželiš sodnikoma srečo, nato tekmo spremljaš z VIP-tribune. V polčasu sodeluješ pri žrebanju za kontrolo dopinga, ki je na velikih tekmah redna. Izžrebata se dva igralca in dve rezervi. Po tekmi napišeš poročilo o tekmi, fair play poročilo in še nekaj drugih. Tekme delegat ne more prekiniti. To lahko stori sodnik. Za primere rasističnih izpadov in podobnih dogodkov je Uefa uvedla tri stopnje postopkov. Če nobeden od teh med tekmo ne zaleže, do prekinitve res lahko pride, seveda po predhodnem posvetu med sodnikom in delegatom. Ena zadnjih takih tekem je bila med Italijo in Srbijo. Na tekmi sem torej podaljšana roka Uefe, običajno pa jo gledam skupaj s kontrolorjem sojenja," vlogo delegata pojasnjuje najbolj razvpiti izmed četverice Slovencev, ki so na evropski nogometni sceni dejavni kot delegati (poleg njega so to še David McDowell, Tugo Frajman in Rudi Zavrl). Dane Jošt torej. Nogometni funkcionar, ki je uveljavil linijo Naklo-Madrid. lovenski nogometaši na mednarodni sceni zadnje čase niso najbolj uspešni. Bolje gre stranskim udeležencem. Na primer sodnikom in delegatom. Pri tem poleg sodnika Damirja Skomine posebej izstopa Dane Jošt. Dolgoletni generalni sekretar Nogometne zveze Slovenije je bil med drugim delegat na nedavni polfinalni tekmi lige prvakov Real:Bayern na stadionu Santiago Bernabeu v Madridu, pred dvema letoma pa na istem stadionu tudi delegat na finalu lige prvakov med Interjem in Bayernom. Delegatska funkcija zaenkrat še ni zvezdniška, vsaj na svetovni ravni ne. Tudi honorarji so - vsaj v primerjavi s sodniškimi - dokaj nizki. Matična organizacija, torej Uefa, jim plača potne stroške oziroma jih nagradi s 600 evri za dnevnice. Pa vendar je popotovanje skozi nogometne institucije, ki se je posrečilo Joštu in ga je začel v Naklem, omembe vreden karierni vzpon.

Da, v Naklem pri Kranju. Od tamkaj je naš današnji portretiranec. In čeravno sam pravi, da je največji nogometni uspeh Naklega igranje v finalu slovenskega pokala proti Mariboru leta 1981, je nogometni klub iz tega gorenjskega naselja nase opozoril predvsem v obdobju 1990-1994. Čeravno amaterji, so bili tedaj člani prve nogometne lige. In po njih v slovenski prvoligaški konkurenci verjetno ni bilo večjih eksotov. Njihove težave z infrastrukturo, z igriščem, ki je bilo ob malce močnejšem deževju neuporabno za treninge in tekme, so jih delale kultne. Ker zaradi preglobokega blata niso mogli uigravati akcij, je ekipa trenirala samo strele na gol, trener Brane Oblak pa je treninge vodil v dokolenskih gumijastih škornjih. Povrhu vsega je bil klub v stalnem sporu z razvpitim sosedom, ki jim ni hotel vračati žog, ki so letele na njegov vrt. Gospod ima namreč hišo točno za enim od golov. Vse to in seveda uspešno kljubovanje dvajsetkrat bolje plačanim tekmecem, kot na primer Olimpiji, je Nakljance delalo simpatične posebneže.

Varčevanje pri hotelskih zvezdicah

In Jošt je bil v tisti nakelski zasedbi generalni sekretar kluba. Z igranjem za Naklo, kjer je začel kot pionir, je prenehal nekaj let pred uvrstitvijo kluba v prvo nogometno ligo, točneje leta 1986, pri 27 letih. "Moja prva funkcija leta 1969 je bila markiranje črt na igrišču. In to ne z apnom, ampak z žagovino, s katero je bilo še težje biti točen. V nogometu sem od mladih let, klub Naklo pa sem pričel voditi že pri 19 letih. Kot otroka me je oče vozil na Olimpijo. V sedemdesetih letih ni bilo nedelje, da ne bi bil za Bežigradom na tekmi. Zanimivo je bilo tudi, da sem iz principa za Olimpijo navijal tudi pri hokeju. Zgolj zato, da ob ponedeljkih nismo vsi v razredu trobili v isti rog." Glede na to, da je igral v prvi in drugi (staro)slovenski ligi, v igralskem smislu Jošt torej ni segel nič manj in nič bolj daleč kot Bojan Prašnikar, ki pa je v tisti konkurenci resda veljal za strelskega kralja, medtem ko je bil Jošt "center half", torej osrednji zadnji branilec. "Nogomet sem prenehal igrati delno zaradi drugih obremenitev v klubu, delno pa zaradi službe v Merkurju, kjer sem bil zaposlen v finančni službi, ki ji je tedaj direktoroval prav Bine Kordež. V Merkurju sem bil zaposlen deset let, potem sem bil med letoma 1991 in 1993 zaposlen v privatni firmi, službo na Nogometni zvezi Slovenije pa sem nastopil 1. oktobra 1993. Povabil me je tedanji predsednik Rudi Zavrl."

Jošt, ki je končal prvo stopnjo ekonomske fakultete, v nogometnih krogih velja predvsem za varčneža. Znane so anekdote iz časov selektorjevanja Srečka Katanca, ko je Jošt praviloma izbiral cenejše namestitve, recimo hotele s štirimi zvezdicami, s čimer pa se Katanec ni strinjal. Kot sam pravi, je bil do denarja vedno predvsem pošten. V času njegovega 16-letnega opravljanja funkcije generalnega tajnika naj bi se po njegovih ocenah preko računa NZS preteklo za približno 55 milijonov evrov. "In če je bil prvo leto proračun morda dober milijon mark, imeli pa smo pet zaposlenih, nas je danes zaposlenih dvajset, letni proračun pa se giblje okoli 8 milijonov evrov," dodaja sloki 53-letnik.

Okoli leta 2000 je na njegov račun med nogometnimi privrženci zakrožila zgodba, da je nogometno reprezentanco rešila kar njegova teta, ki naj bi jim sešila drese. Dejstvo je, da takrat (in to navkljub uvrstitvi na evropsko in svetovno prvenstvo) noben proizvajalec športne opreme ni hotel opremljati slovenske reprezentance, ker je slovenski trg pač kočljivo majhen in se razmerje med vložkom v ekipo ter iztržkom od komercialne prodaje dresov na trgu težko izide. "Vendar pa dresov ni sešila moja teta, temveč zasebnik Sašo Zalokar iz okolice Kranja, ki ni moj sorodnik, ampak se je pač že tedaj ukvarjal s šivanjem kolesarskih in drugih dresov in se je kot tak pokazal kot kvalitetna rešitev. Z njegovimi dresi smo se uvrstili na svetovno prvenstvo 2002," danes pojasnjuje Jošt.

In kako se je razvijala njegova delegatska kariera?

"Potem ko sem leta 1993 postal generalni sekretar nogometne zveze, sem leto kasneje postal še član Uefine komisije za stadione in varnost in na tej funkciji ostal dolgih 15 let. Junija 1995 sem šel kot delegat na prvo tekmo. Na Malto. Igrala sta Floriana in Innsbruck. In tako je šlo naprej. Uefa je zaupala vame, svoje delo sem vestno opravljal in tako sem bil kasneje tudi delegat na Euru 2004 in 2008 ter leta 2007 na finalni tekmi pokala Uefe med Espanyolom in Sevillo v Glasgowu. V letih od 2007 do 2011 sem bil tudi del Uefinega notranjega nadzora," oriše enostavnost svojega vzpona človek, ki je dandanes verjetno imetnik najdebelejšega telefonskega imenika v državi z izključno pomembnimi nogometaškimi telefonskimi številkami. Človek, ki se z Michelom Platinijem pozdravi na najbolj normalen kolegialen način, in človek, ki se nasploh druži z najvišjimi primerki nogometnih funkcionarjev.

Delegat ne more prekiniti tekme

Če ne drugače, na večerjah, na katerih se pred tekmami praviloma snidejo predsedniki soočenih klubov in drugi vpleteni. "Do sedaj je bil odnos klubov do mene vedno na izredno visoki ravni. Bili so tudi vznemirljivi trenutki, kot na primer tekma med Valencio in Interjem leta 2007, ko so igralci šli v tunel, ki vodi z igrišča do slačilnic, z nerazčiščenimi računi. Ali pa tekma AEK:Sevilla, ki je bila preložena zaradi smrti igralca Puerte le nekaj ur pred tekmo. Naloga delegata je, da dan pred tekmo preveri, ali je vse nared, da nadzoruje trening gostujoče ekipe in preveri varnostni vidik tekme. Zelo pomembno je vodenje dopoldanskega organizacijskega sestanka na dan tekme. Pred tekmo zaželiš sodnikoma srečo, nato tekmo spremljaš z VIP-tribune. V polčasu sodeluješ pri žrebanju za kontrolo dopinga, ki je na velikih tekmah redna. Izžrebata se dva igralca in dve rezervi. Po tekmi napišeš poročilo o tekmi, fair play poročilo in še nekaj drugih. Tekme delegat ne more prekiniti. To lahko stori sodnik. Za primere rasističnih izpadov in podobnih dogodkov je Uefa uvedla tri stopnje postopkov. Če nobeden od teh med tekmo ne zaleže, do prekinitve res lahko pride, seveda po predhodnem posvetu med sodnikom in delegatom. Ena zadnjih takih tekem je bila med Italijo in Srbijo. Na tekmi sem torej podaljšana roka Uefe, običajno pa jo gledam skupaj s kontrolorjem sojenja," vlogo delegata pojasnjuje najbolj razvpiti izmed četverice Slovencev, ki so na evropski nogometni sceni dejavni kot delegati (poleg njega so to še David McDowell, Tugo Frajman in Rudi Zavrl). Dane Jošt torej. Nogometni funkcionar, ki je uveljavil linijo Naklo-Madrid.