Slab mesec dni pred odločilnim dnevom, ko naj bi po časovnici vojske tranzicija v državi prešla v sklepno fazo, se Maher pri predsedniških kandidatih ustavlja s tremi temeljnimi vprašanji. Zanima ga, kako nameravajo vojsko odstraniti z oblasti, kako bodo zmanjšali vpliv pripadnikov prejšnjega režima in kaj bodo ukrenili proti korupciji. Zadovoljivih odgovorov še ni dobil. "Potrebujemo več informacij o programih," razlaga med naštevanjem imen kandidatov, s katerimi se je že srečal.

Triindvajsetega in 24. maja naj bi se v Egiptu odvil prvi krog predsedniških volitev. Ljudstvo bo med trinajstimi kandidati izbiralo prvega predsednika po Mubaraku, in to v okoliščinah nedokončane revolucije. "Ko bomo videli rojstvo novega sistema, svobode in demokracije, bomo zadovoljni. Dokler ni pravih sprememb na obzorju, se bo revolucija nadaljevala," pravi Ahmed Maher. Kdorkoli se bo po Mubaraku vselil v predsedniško palačo v kairskem okrožju Heliopolis, bo po njegovem mnenju moral sprejeti te osnovne zahteve revolucionarjev.

Maher govori z jezikom idealističnega mladeniča. S kakšno strategijo nameravajo v gibanju 6. april doseči cilje revolucije, ne ve povedati. Ključne se mu zdijo prihodnje predsedniške volitve. V preteklih mesecih so mladi revolucionarji tako rekoč izginili s kairskega trga Tahrir in drugih simbolov upora egiptovskih mest. Z ulic so jih pometle decembrske parlamentarne volitve, na katerih so si Muslimanska bratovščina in salafisti zagotovili močno večino v poslanskih klopeh, medtem ko je bila revolucionarna mladina s sekularnimi strankami potisnjena na obrobje političnega prostora.

Tajni dogovor o delitvi oblasti

Vladajoči vojaški svet pod vodstvom Mohameda Tantavija je po mnenju številnih analitikov že pred parlamentarnimi volitvami z Muslimansko bratovščino dosegel tajni dogovor o delitvi oblasti. Po njem naj bi Muslimanska bratovščina kot najmočnejša politična sila v državi obvladovala parlamentarni politični prostor in do določene mere tudi izvršno oblast, medtem ko bi vojska ohranila zadnjo besedo glede ključnih odločitev v državi, morda celo predsedniški položaj.

Predstojnik katedre za zgodovino na ameriški univerzi v Kairu Khaled Fahmy ter ugledni komentator in urednik Al Ahrama Hani Šukrala sta takrat v en glas menila, da Muslimanska bratovščina vojski v parlamentu ne bo zastavljala težkih vprašanj. Zaradi merjenja moči med bratovščino in vojsko pred bližajočimi se predsedniškimi volitvami sedaj oba ugotavljata, da se je ta dogovor očitno sfižil.

Minula dva tedna sta bila v Egiptu precej kaotična. Najrazličnejše skupine in posamezniki so začeli objavljati svoje predsedniške kandidature. Pred posegom vrhovne volilne komisije, ki je iz predsedniške tekme zaradi proceduralnih napak ali neustreznosti kandidature izločila deset kandidatov, se je za vrhovni položaj v državi nameravalo potegovati kar 23 oseb. Ob poplavi islamističnih kandidatov in pripadnikov nekdanjega režima se je za trenutek zdelo, da bodo ljudje izbirali med vero in vojsko. Prgišču sekularnih kandidatov nihče ni pripisoval večje teže.

Največje presenečenje sta bili zagotovo kandidaturi vrhovnega stratega Muslimanske bratovščine Kajrata Al Šaterja ter nekdanjega Mubarakovega podpredsednika, šefa obveščevalnih služb Omarja Sulejmana. Lep čas najresnejši favorit za zmago na volitvah, nekdanji generalni sekretar Arabske lige in nekaj časa Mubarakov zunanji minister Amr Musa je poniknil v sivini množice kandidatov. Možnosti za zmago so mu skorajda čez noč spolzele iz rok. Po nepričakovani hladni prhi je sledil nov preobrat. Potem ko sta tako Šater kot Sulejman obtičala na cedilu volilne komisije, so Amru Musi možnosti za uspeh ponovno poskočile. Na volilnih lističih bo nastopil s simbolom sonca. Zadnje raziskave javnega mnenja mu skupaj z nekdanjim visokim članom Muslimanske bratovščine Abdelom Moneimom Abulom Fotouhom, ki se ga je gibanje prav zaradi vložitve predsedniške kandidature dokončno odreklo, pripisujejo največ možnosti za volilni uspeh. Med mladimi priljubljeni Abul Fotouh lahko računa tako na glasove revolucionarjev kot tudi salafistov, potem ko tudi kandidat slednjih ni spolzel skozi rešeto volilne komisije.

Izločeni kandidat Kajrat Al Šater in predstavniki Muslimanske bratovščine so pred parlamentarnimi volitvami na glas zagotavljali, da jih predsedniško mesto ne zanima. Nemara tudi zato, da bi pomirili domače in tuje strahove pred popolno prevlado islamistov v političnem prostoru. Zakaj so torej snedli besedo in za primer Šatrove izločitve iz predsedniške tekme celo nominirali zasilnega kandidata Mohameda Mursija, ki se v tekmo podaja z geslom "Islam je rešitev"?

Hani Šukrala preobrat pojasnjuje z bojem za oblast. Med Muslimansko bratovščino in vladajočim vojaškim svetom se je ta sedaj razplamtel na več frontah. "Tihi dogovor o delitvi oblasti se je očitno skisal in začel razpadati. Muslimanska bratovščina je postala preveč ambiciozna in preveč pohlepna po oblasti. Zato je vojaški svet iz naftalina povlekel Omarja Sulejmana kot aduta, s katerim bi zajezil aspiracije Muslimanske bratovščine oziroma jo prisilil, da se drži dogovora. Vsaka od strani sedaj poskuša pritiskati na drugo, da bi za morebitne prihodnje sporazume o delitvi oblasti in vpliva dobila karseda dobro pozicijo za večji izplen."

O podrobnostih pred meseci sklenjenega dogovora med generali in Muslimansko bratovščino sicer tudi dobro obveščeni Šukrala zgolj ugiba. Muslimansko bratovščino podpirajo regionalne sile, politično so podkrepljeni z zmago salafistov. "Zaradi vseh teh dejavnikov so verjetno menili, da bi lahko dosegli večji vpliv na političnem parketu, kot so ga bili uvodoma pripravljeni sprejeti. Vojski oziroma birokratskemu aparatu, ki ga sestavljajo pripadniki starega režima, so nameravali prepustiti glavno besedo. Toda bratovščina je medtem postala bolj samozavestna. Vojska je zato zaskrbljena in se je začela obračati proti njim."

Kot enega ključnih trenutkov naraščanja napetosti med vojsko in islamisti tako Fahmy kot Šukrala opredeljujeta proces pisanja nove ustave. Z njo bi morali določiti novo politično zgradbo Egipta, opredeliti funkcije predsednika in nenazadnje tudi barvo prihodnje verske identitete Egipta. Bratovščina in salafisti so si zagotovili popoln nadzor nad pisanjem ustave. Toda še preden so napisali en sam člen, se je zapletlo s sestavo ustavodajne skupščine, ki naj bi pred referendumsko potrditvijo ljudstva spisala nov temeljni dokument države.

"Skupaj s sekularisti so dolgo časa razpravljali, kolikšen delež stočlanske skupščine naj pripade parlamentarcem in koliko predstavnikov civilne družbe naj bo prisotnih v tem telesu. Razmišljalo se je o razmerju 60:40 ali celo 75:25. Potem pa so se odločili za razmerje 50:50. To je še vedno pomenilo, da bi bila večina članov ustavodajne skupščine islamistov, saj bi tudi neparlamentarne člane izvolili islamisti. Takšen postopek so opravičevali z volilno zmago, češ, bili smo izvoljeni, ker uživamo podporo ljudstva.

"Tranzicija" v Egiptu prehaja v novo vročo fazo

Sekularisti so jim nasprotovali z argumentom, da so v parlament prišli zgolj zato, da nadzorujejo vlado, ne pa, da bi določili novo ustavo. Sekularni člani ustavodajne skupščine so se nato začeli drug za drugim umikati s položajev, sledile so jim tudi odstopne izjave neparlamentarnih članov ustavodajne skupščine. Celo predstavniki Al Azharja (vrhovna islamska verska avtoriteta v Egiptu, op.p.) so se umaknili. Ustavodajna skupščina je končno razpadla in sedaj smo spet na začetni točki. Sekularisti so s tem dogajanjem dokazali, da lahko še vedno zvijejo roko islamistom in jih prisilijo k drugačnemu ravnanju," ocenjuje Fahmy.

Po mnenju Hanija Šukrale skrbi nad dogajanjem v ustavodajni skupščini ni bilo čutiti le v Egiptu, temveč tudi pri drugih regionalnih silah. "Vojska je posledično začela pritiskati na bratovščino, ta pa jim je v parlamentu vrnila s poskusom, da bi vladi (nastavil jo je vojaški svet, op.p.) izrekli nezaupnico in oblikovali svojo ministrsko ekipo." Kot potencialni novi premier se je omenjal prav nesojeni predsedniški kandidat bratovščine Kajrat Al Šater. A se vojska svoji marionetni vladi in popolnemu nadzoru nad izvršno vejo oblasti ni hotela odreči. Pojavljati so se začele prve resne razpoke v versko-vojaški poroki iz koristoljubja.

Haled Fahmy nad Šatrovo nominacijo ni bil presečen, čeprav iz drugačnih razlogov kot tisti, ki Muslimanski bratovščini ne zaupajo, ker pač eno govori, drugo dela. "Težava Muslimanske bratovščine ni v njihovi neresnicoljubnosti, temveč zmedenosti. Gibanje sooblikuje veliko različnih struj. So pod velikim pritiskom ulice, da svojo volilno zmago pretopijo v nekaj otipljivega. Doslej jim to ni uspelo, ker ne nadzorujejo izvršne veje oblasti. Z vladanjem nimajo nikakršnih izkušenj. Podedovali so parlament, ki je bil zasnovan tako, da je v bistvu nefunkcionalen. Zato je zelo težko narediti kaj funkcionalnega. Po drugih razlagah so lakomni oblasti in želijo drugega za drugim zasesti položaje. Morda je vse to res. Zagotovo pa je tudi res, da so kot organizacija v zmedenem položaju. Med staro in mlado gardo ter ekstremisti in zmerneži se trejo napetosti. Organizacija se mora na novo preoblikovati. In to je naporna naloga," ocenjuje Fahmy.

Pred dobrim tednom dni se je na trgu Tahrir po vseh preobratih z izločanjem predsedniških kandidatov ponovno znašla večstotisočglava množica ljudi. Drugače kot pred parlamentarnimi volitvami lanskega decembra so tokrat ob sekularistih protestirali tudi pripadniki Muslimanske bratovščine. Po dolgih mesecih zatišja so spet skupaj vpili gesla proti vladajočemu vojaškemu svetu in zahtevali prenos oblasti na civilne predstavnike ljudstva.

Je bila to muha enodnevnica ali poroka iz koristoljubja, vprašam Šukralo. "Presenečen bi bil, če bo vzdržala," odgovarja in pristavlja, da se pripadniki obeh taborov strinjajo le o nujnosti, da vojska ne sme obdržati oblasti. "Muslimanska bratovščina se sedaj obnaša precej drugače kot v prejšnjih mesecih, ko so napadali revolucionarje in branili vojaški svet. Tokrat poskušajo biti prijazni z drugimi političnimi silami in napadajo vojaški svet," dodaja Šukrala.

S skupnim nastopom revolucionarjev in Muslimanske bratovščine proti vojaškemu svetu je zadovoljen tudi Ahmed Maher. Hkrati ostaja previden v ocenah, ali se bo iz tega enkratnega dogodka izcimilo kaj več. "V preteklih štirih mesecih jih nismo zanimali. Toda odkar imajo težave z vojsko, so spet pripravljeni na sodelovanje z nami. Tudi mi si ga želimo, toda najprej se nam morajo opravičiti. Povzročili so nam namreč veliko težav. Brez njih smo ostali sami v boju proti vojski. Čeprav smo se v preteklih tednih že večkrat sestali z vodstvom Muslimanske bratovščine in njihove stranke Svoboda in pravičnost, za skupen nastop in razmislek o prihodnosti potrebujemo več srečanj. Še vedno čakamo na njihovo opravičilo," je povedal Maher.

Ali bo to opravičilo prišlo, je odvisno - tako kot precej stvari v Egiptu ta čas - od volilnega rezultata na predsedniških volitvah. Ta naj bi namreč po mnenju naših sogovornikov določal dinamiko povolilnega bazarja med Muslimansko bratovščino in vojsko. Sama izvedba volitev čez slab mesec dni sicer še visi v zraku. Po nekaterih interpretacijah vladajoče generalske hunte volitev ni mogoče izvesti, preden ne bo potrjena ustava. Zaradi reševanja "ustavne krize", kot nekateri že imenujejo zastali proces pisanja nove ustave, bi vojaški svet utegnil preložiti volitve.

"Če bosta Muslimanska bratovščina in vojaški svet navsezadnje dosegla nov dogovor, bomo dobili izjemno avtoritaren režim, ki bo onemogočal vsakršne politične reforme in demokratizacijo v prihodnjih letih. Sedaj smo na točki, ko se obe strani prerekata, kakšen sporazum bi lahko dosegli. Ne gre za odprt spopad. Nobena od strani ga noče," zaključuje Šukrala. "Tranzicija" v Egiptu prehaja v novo vročo fazo.