Ambroise Paré je v sedemnajstem stoletju priporočal zaustavljanje krvavitve iz leve nosnice s puščanjem krvi iz desne roke in učinek pojasnil kot revulzijo: bolezen na eni strani telesa zdraviš tako, da jo izzoveš na drugi. Pri zaustavljanju menstrualne krvavitve se je spogledoval s fiziko; priporočal je namreč puščanje krvi na gležnju in učinek opisal kot preusmeritev oziroma znižanje izpusta. Pri tem je nemara mislil na to, da vino iz naluknjanega soda prej preneha teči pri zgornji luknji kot pri spodnji, spregledal pa, da vrtanje novih lukenj zaustavi puščanje šele takrat, ko je sod povsem prazen.
Nobena razlaga ni mogla spremeniti dejstva, da je osnovna predpostavka zgrešena: namreč, da je puščanje krvi zdravilno. Današnja medicina uporablja puščanje krvi pri eni sami zelo redki bolezni, pri vseh drugih pa nima učinka in ogroža zdravje in življenje. Koliko ljudi je spravilo v grob, ne vemo, z vsemi postopki skupaj pa so zdravniki v določenih zgodovinskih obdobjih večkrat pospeševali smrt kot ozdravitev. Znamenito etično geslo zdravnikov "primum nil nocere" (najprej ne škoditi) je v poteku zgodovine paradoksalno trpelo vedno bolj, ker so se množili postopki in uporaba substanc, ki so brez dokazov veljali za zdravilne. Šele znanstveni postopek v sodobnem pomenu besede, ko je učinek treba dokazati s preverljivim in ponovljivim poskusom, je ta trend zasukal, vendar še zdaleč ne moremo trditi, da so vse nevarnosti odpravljene: za dobičkom in slavo hlepeči posamezniki še vedno dosežejo, da prihajajo v uporabo premalo preverjeni postopki in zdravila. Ampak danes je vsaj vse več ljudi, ki zahtevajo dokaze o učinkovitosti predlaganega zdravljenja.
V Objektivu prejšnjega tedna nas pravnik Igor Vuksanović prepričuje, da ekonomija ni znanost. No, podrobno branje razkrije, da nima v mislih vse ekonomije, temveč najbolj opazne, mainstream ekonomiste, ki v vsakem režimu ubesedijo interese vladajočega razreda v strokovno zvenečo govorico.
Ne bi se mogel bolj strinjati: hitro odvijanje zgodovine v zadnjih desetletjih ni navrglo samo krepitve vpliva mladih in s preteklimi načini zdravljenja neobremenjenih ekonomskih zdravilcev, temveč tudi konvertitstvo starejše generacije ekonomistov, ki so čez noč zamenjali stare "znanstvene" resnice z nasprotujočimi novimi. Ti ljudje nastopajo v javnosti, so svetovalci ministrom ali postajajo ministri, predavajo na fakultetah in pišejo kolumne. Trdijo, da jih ne zanima politika in da nanje ne vpliva ideologija, temveč da proučujejo in razlagajo ekonomske procese ter predlagajo najboljše možne rešitve. A glej zlomka: vselej predlagajo rešitve, ki koristijo ali vsaj znatno manj prizadenejo vladajoči razred kot vse ostale. Ne moti jih kontradiktornost lastnih stališč: zagovarjajo na primer čim manjše vmešavanje države, kadar to koristi kapitalu; kadar pa je le-ta v stiski, kličejo na pomoč državo, ki naj ukroti revne in pomaga kapitalu z njihovim denarjem.
Nobelovec in neoliberalni guru Friedman je pred štirimi desetletji svetoval odpravo vseh ovir za svobodno podjetništvo - od minimalnih plač do socialnih programov - in izrazil prepričanje, da bo nevidna roka trga sama od sebe koristila slehernemu, tudi najbolj odrinjenemu državljanu. Njegov privrženec Laffer je matematično utemeljil krivuljo, ki prikazuje, kako preveliko povečevanje davkov prične zmanjševati davčne prilive. Pod njunim vplivom je Reagan znižal davke za najbogatejše s 70 na 28 odstotkov. Posledice so znane: po dveh mandatih se je državni deficit povzpel z 900 milijard na 3 bilijone, bogatašem podarjeni denar je sprožil špekulacije z delnicami in nepremičninami ter združevanja in uničevanja podjetij, ni pa vplival na ekonomski razvoj, saj so Američani prenehali varčevati in začeli trošiti. Skozi vsa osemdeseta leta so se zniževale dolgoročne investicije; kolikor jih je ostalo, so odtekale v države v razvoju s ceneno delovno silo, s čimer so delodajalci izsiljevali domače delavce. Bogati so postali še bistveno bogatejši, dohodek povprečne družine pa se je zmanjšal in šele na koncu Reaganovega obdobja ponovno zrasel do ravni, kjer je že bil desetletje pred njim.
Čeprav so Malcomson in drugi ekonomisti ovrgli Lafferjevo trditev, jo neoliberalni verniki nenehno ponavljajo. Pri nas je imela glavnega zagovornika v Mrkaiću, ki je pred leti kar v kolumnah in kot za šalo izpeljeval enačbe, ki so dokazovale, da je zemlja ploščata in da ukinitev socialnih pomoči revežem samo koristi. Danes ima naslednika v finančnem ministru, ki vztraja pri podobnih trditvah: da bi zvišanje davkov za najbogatejše zmanjšalo davčne prilive ali da bo socialna kapica spodbudila zaposlovanje mladih z najvišjo izobrazbo. O nedokazanosti teh trditev pišejo vsi drugi, razen ekonomistov (z redkimi izjemami). Neoliberalni ekonomisti sicer tudi pišejo, vendar v neznanstvenem jeziku in brez argumentov, ki bi prepričali: od Mrkaića se razlikujejo zgolj po za malenkost manjšem zmerjanju svojih nasprotnikov.
Ali se pravnik in zdravnik smeta vprašati, ali je ekonomija sploh znanost? Smeta, in to vse dotlej, dokler ne bosta iz ust ekonomistov slišala argumentov, ki bodo izpolnjevali znanstvene kriterije. Dokler jih ne bom slišal in razumel, bom prepričan, da ekonomija ni znanost, temveč ideologija.
Ali pa kvečjemu znanost na ravni tiste medicine, ki je tisočletja dolgo predpisovala puščanje krvi za vse bolezni.