V čem je torej smisel države? Kako poskrbeti za smiselno skupnost, ki ne bo le množica kupcev in prodajalcev? Kaj je in kaj ni in ne sme biti naprodaj? To so moralna in politična vprašanja v najbolj žlahtnem pomenu besede. Iskanje odgovorov na ta nujna vprašanja moramo opraviti tu: mi, skupaj, zdaj!

Aleš Debeljak, Ni naprodaj (Delo, 14. aprila 2012)

Ne gre za to, da bi kdo oropal banko, ampak da je bankam uspelo uprizoriti takšen rop, ki si ga ne bi mogel zamisliti noben ropar. (...) Zdaj pa temu nasproti postavimo kulturo in rečemo, ali ni to izdatek? Ne, poslovanje finančnega kapitala je prevelik izdatek, da bi si ga lahko privoščila katerakoli družba. Zdaj pa naj bi po vsej Evropi rezali državne izdatke kot glavno zdravilo za to bolezen, ki jo je med drugim povzročila prav odsotnost državnih regulativ, umik države iz gospodarstva, kot se je glasilo geslo zadnjih nekaj desetletij.

Intervju Mladen Dolar, Vrednote so smrtno nevarna stvar (Delo, 14. aprila 2012)

Ja, vrste ropov po svetu so pač različne: ene njihove storilce spravijo za zapahe prej ali slej, druge iščejo leta in leta, eni se izmažejo in med priznanji preložijo obremenilna dejstva na druge - pač različno se zaključujejo akcije na področju finančnega kapitala. No, v kulturi, posredno na področju likovne umetnosti, se prav zadnjem času akcije uspešno zaključujejo. Četudi se sicer odkrijejo storilci - tisti, ki ponarejajo mojstrovine, in tisti, ki so tatvine originalnih del uspešno izvršili -, pa se težko pride na sled tistemu iz ozadja - naročniku teh dejanj. Poglejmo ta čas najaktualnejša primera. Groharjeve slike so se našle po sedmih letih in pol, ob razkritju slovitega ropa v trezorju SKB banke. Izredno dramatično, z izstreljenimi naboji in uporabo policijske sile pa se je v še krajšem času od zgodbe z Groharjevimi slikami končala najdba izginulega Cezannovega dečka z rdečim telovnikom. Četudi je slika izginila iz Švice, so jo po bogve koliki verigi storilcev našli - kje drugje kot v dobrih petsto kilometrov oddaljeni Srbiji.Za to ima zasluge tudi slovenska policija. Bolje, da samo ona, saj so po izjavi direktorja mednarodne agencije za izgubljene umetnine na nekoč našem skupnem (in širšem balkanskem) ozemlju očitne sledi še za okoli tristo ukradenimi umetninami. (Da o tistih dobrih kopijah po znanih originalih, ki so izginili iz naše domovine, niti ne govorimo posebej, pa čeprav so nekatere od njih našli v bližnji Italiji ali v daljni Rusiji).Čeprav je bilo odkritje Cezannovega dečka vroča vest preteklega tedna, se očitno kljub otožnemu vremenu vse bolj "segrevamo" ob stiskanju pasov, ki bo po mnenju nevladnih univerzitetnih osebnosti pustilo enormne posledice. Pri zategovanju se bo v kulturi pač treba nekje zavestno ustaviti in se nehati izgovarjati na tako ali drugačno prestrukturiranje. Predvsem pa se prepričujmo z dejstvi, vizijo v bližnjo in daljno bodočnost, se pravi, zavedajmo se posledic, ne pa da se obmetavamo s pripombami, ki so najmanj vredne recimo univerzitetnega učitelja, češ - ti, sindikalist, ki si me učil zgodovino v srednji šoli, že takrat nisi imel pojma o ekonomiji, o neoliberalistični prav gotovo ne, kar je v tistem srednješolskem času veljalo kar za oba!Se bodo muzejske in galerijske ustanove morale zadovoljiti z reciklažnimi razstavnimi projekti, ki jih je mogoče izvesti v še dokaj spodobni obliki pri sodobni umetnosti, kot to že poskuša Moderna galerija v novi zgradbi na Metelkovi? Bo edini izhod samozaposlenim likovnim umetnikom, da se predajo na milost in nemilost ideologiji "trasha" - da se odzivajo na uničujoče stanje na kapitalskem trgu z vizualizacijo ostankov naše postindustrijske dobe -, ali pa je poskus združbe osmerice sodobnih kiparjev vendarle svetla točka v predoru? Na oboje naletimo ta čas v Galerijah in muzeju mesta Ljubljane. Morda pa se je treba vrniti in obuditi spomin na čas, ko se je v Narodni galeriji oblikovala njena vsebinska zasnova, kot je primer razstave njenega prvega upravnika Ivana Zormana.Izhod pa je tudi v deprofesionalizaciji prostorov takih zavodov s pobiranjem najemnin za oddajo le-teh za poroke, rojstnodnevne in obletniške proslave - samo da ne bo potem spet kakšnega očitka, da je bilo njihovo v statutu in zakonu zavedeno poslanstvo zlorabljeno v blasfemične namene!Iz švedske sekcije mednarodne zveze likovnih kritikov AICA sem kot toplo presenečenje dobil vabilo na proslavo svetovnega dneva umetnosti 15. aprila, ki se ji je pridružila 75-letnica nacionalne zveze domačih likovnikov. Proslavo so začeli z razstavo umetniško oblikovanih kolačev z nagovorom direktorja stockholmskega muzeja sodobne umetnosti, sicer kustosa enega beneških bienalov, Daniela Birnbauma. In nadaljevali z javno okroglo mizo na temo boja zoper cenzuro in za svobodo umetniškega izražanja: kot gostje so na njej sodelovale konceptualna umetnica s Kube Tania Bruguera, ki sem jo ob razstavi sodobne kubanske umetnosti v nekdanji Mestni galeriji tudi osebno spoznal, beloruska umetnica Marina Naprushkina, sicer nasprotnica Lukašenkovega režima, in ustanoviteljica pakistanskega časopisa za sodobno umetnost Nilofer Farrukh.Proslava svetovnega dneva umetnosti je izzvenela z opozorilom, da tudi demokracija še ne zagotavlja popolne umetniške svobode. Posebej ne, če nima razčiščenih pojmov o kulturi, kot se to začenja in nadaljuje pri nas.a, vrste ropov po svetu so pač različne: ene njihove storilce spravijo za zapahe prej ali slej, druge iščejo leta in leta, eni se izmažejo in med priznanji preložijo obremenilna dejstva na druge - pač različno se zaključujejo akcije na področju finančnega kapitala. No, v kulturi, posredno na področju likovne umetnosti, se prav zadnjem času akcije uspešno zaključujejo. Četudi se sicer odkrijejo storilci - tisti, ki ponarejajo mojstrovine, in tisti, ki so tatvine originalnih del uspešno izvršili -, pa se težko pride na sled tistemu iz ozadja - naročniku teh dejanj. Poglejmo ta čas najaktualnejša primera. Groharjeve slike so se našle po sedmih letih in pol, ob razkritju slovitega ropa v trezorju SKB banke. Izredno dramatično, z izstreljenimi naboji in uporabo policijske sile pa se je v še krajšem času od zgodbe z Groharjevimi slikami končala najdba izginulega Cezannovega dečka z rdečim telovnikom. Četudi je slika izginila iz Švice, so jo po bogve koliki verigi storilcev našli - kje drugje kot v dobrih petsto kilometrov oddaljeni Srbiji.

Za to ima zasluge tudi slovenska policija. Bolje, da samo ona, saj so po izjavi direktorja mednarodne agencije za izgubljene umetnine na nekoč našem skupnem (in širšem balkanskem) ozemlju očitne sledi še za okoli tristo ukradenimi umetninami. (Da o tistih dobrih kopijah po znanih originalih, ki so izginili iz naše domovine, niti ne govorimo posebej, pa čeprav so nekatere od njih našli v bližnji Italiji ali v daljni Rusiji).

Čeprav je bilo odkritje Cezannovega dečka vroča vest preteklega tedna, se očitno kljub otožnemu vremenu vse bolj "segrevamo" ob stiskanju pasov, ki bo po mnenju nevladnih univerzitetnih osebnosti pustilo enormne posledice. Pri zategovanju se bo v kulturi pač treba nekje zavestno ustaviti in se nehati izgovarjati na tako ali drugačno prestrukturiranje. Predvsem pa se prepričujmo z dejstvi, vizijo v bližnjo in daljno bodočnost, se pravi, zavedajmo se posledic, ne pa da se obmetavamo s pripombami, ki so najmanj vredne recimo univerzitetnega učitelja, češ - ti, sindikalist, ki si me učil zgodovino v srednji šoli, že takrat nisi imel pojma o ekonomiji, o neoliberalistični prav gotovo ne, kar je v tistem srednješolskem času veljalo kar za oba!

Se bodo muzejske in galerijske ustanove morale zadovoljiti z reciklažnimi razstavnimi projekti, ki jih je mogoče izvesti v še dokaj spodobni obliki pri sodobni umetnosti, kot to že poskuša Moderna galerija v novi zgradbi na Metelkovi? Bo edini izhod samozaposlenim likovnim umetnikom, da se predajo na milost in nemilost ideologiji "trasha" - da se odzivajo na uničujoče stanje na kapitalskem trgu z vizualizacijo ostankov naše postindustrijske dobe -, ali pa je poskus združbe osmerice sodobnih kiparjev vendarle svetla točka v predoru? Na oboje naletimo ta čas v Galerijah in muzeju mesta Ljubljane. Morda pa se je treba vrniti in obuditi spomin na čas, ko se je v Narodni galeriji oblikovala njena vsebinska zasnova, kot je primer razstave njenega prvega upravnika Ivana Zormana.

Izhod pa je tudi v deprofesionalizaciji prostorov takih zavodov s pobiranjem najemnin za oddajo le-teh za poroke, rojstnodnevne in obletniške proslave - samo da ne bo potem spet kakšnega očitka, da je bilo njihovo v statutu in zakonu zavedeno poslanstvo zlorabljeno v blasfemične namene!

Iz švedske sekcije mednarodne zveze likovnih kritikov AICA sem kot toplo presenečenje dobil vabilo na proslavo svetovnega dneva umetnosti 15. aprila, ki se ji je pridružila 75-letnica nacionalne zveze domačih likovnikov. Proslavo so začeli z razstavo umetniško oblikovanih kolačev z nagovorom direktorja stockholmskega muzeja sodobne umetnosti, sicer kustosa enega beneških bienalov, Daniela Birnbauma. In nadaljevali z javno okroglo mizo na temo boja zoper cenzuro in za svobodo umetniškega izražanja: kot gostje so na njej sodelovale konceptualna umetnica s Kube Tania Bruguera, ki sem jo ob razstavi sodobne kubanske umetnosti v nekdanji Mestni galeriji tudi osebno spoznal, beloruska umetnica Marina Naprushkina, sicer nasprotnica Lukašenkovega režima, in ustanoviteljica pakistanskega časopisa za sodobno umetnost Nilofer Farrukh.

Proslava svetovnega dneva umetnosti je izzvenela z opozorilom, da tudi demokracija še ne zagotavlja popolne umetniške svobode. Posebej ne, če nima razčiščenih pojmov o kulturi, kot se to začenja in nadaljuje pri nas.