Tudi višina snežne odeje na Kredarici se počasi približuje dvema metroma, kar pa je še vedno izjemno nizka vrednost. V zadnjega pol stoletja je bila največja letna skupna višina snežne odeje le enkrat manjša od omenjene, leta 2002 je merila le 195 centimetrov, še devetkrat pa manjša od treh metrov. V vseh drugih letih je bila precej višja, vse tja do rekordnih sedmih metrov v aprilu 2001. S primerjavo s sosednjimi višinskimi postajami s še daljšim časovnim nizom pa so ugotovili, da je bila v zadnjem poldrugem stoletju nekajkrat zanesljivo še višja. Da letos ne bo iz te snežne moke nič kaj dosti kruha oziroma vode v najtoplejšem delu leta, nam je že jasno, zato so vsakršne padavine še toliko bolj dobrodošle.

Samo pridejo in vrtajo

Da se z našim podnebjem res nekaj dogaja, kaže tudi nenavadno opozorilo ene največjih angleških zavarovalniških družb, ki zadeva izjemno težko upravljanje s tveganji pri nadaljnjem izkoriščanju nafte na arktičnih območjih. Posebno velja biti pozoren na morebitne posledice, tako okoljske in ekonomske, kar velja za oba vira - zemeljski plin in nafto.

A to opozorilo je bolj kot s skrbjo za naravo povezano z bojaznijo pred konkurenco, saj se ena od največjih svetovnih naftnih družb pripravlja na nova vrtanja na teh območjih. Vodilni strokovnjaki namreč opozarjajo, da tam ni dejanskih možnosti za namestitev čistilnih naprav v neposredni bližini vrtin, s katerimi naj bi v tej občutljivi pokrajini počistili morebitne oljne madeže. Zaradi izjemnega tajanja arktičnega ledu naj bi v prihodnjem desetletju naftni mogotci v nove vrtine investirali vrtoglave vsote milijardnih zneskov. Naftni madeži v takem okolju pa so seveda nekaj čisto drugega kot istovrstni v nižjih geografskih širinah.

Skrb za okolje ali nove globalne igrice

Posledice morebitnih izlitij nafte v arktičnem okolju so veliko hujše, saj je odpornost tamkajšnjih ekosistemov za tovrstna tveganja veliko manjša. Obratno pa je tveganje za morebitno škodo toliko večje. Prav na to opozarjajo morebitne investitorje vodilni možje angleške zavarovalnice, saj je takšno tveganje mejno oziroma je lahko na drugi strani tudi morebitna katastrofa. Zato svarijo pred hitenjem v zvezi s to novo vrtalno mrzlico in opozarjajo na nujnost dodatnih raziskav in opazovanj krhkega arktičnega okolja. A kaj, ko ima naftna družba "z eno nogo" skoraj že dovoljenje za začetek vrtanj v letošnjem poletju, pa čeprav bosta naslednji teden minili dve leti od naftnega kolapsa v Mehiškem zalivu.

Arktične vremenske in podnebne razmere so precej drugačne od tistih v prej omenjenem zalivu. Poleg dolgoročnega podnebnega tveganja bo sanacija morebitnih naftnih madežev še toliko težja zaradi teme, mraza, izjemne oddaljenosti in velikega pomanjkanja osnovne infrastrukture. So se torej zavarovalničarji res podnebno in ekološko prebudili ali je to le še ena od novih igric za povišanje zavarovalnih premij? Še dobro, da imamo Slovenci pred svojim pragom nafto drugačne vrste - vodo in gozdove. Pa se tega večina sploh zaveda?