Jens Breivik je za novico o streljanju na Norveškem slišal, ko se je nahajal v bungalovu na jugu Francije. "Prejeli smo klic z Norveške," se je spomnil. "Dejali so, da se nekaj dogaja v Oslu, v okolici vladne palače. Prižgali smo televizijo in zijali." Celo popoldne in večer, 22. julija, nihče ni vedel, kdo je strelec. Osem ljudi je umrlo v bombnem napadu in še več v strelskem napadu na otoku Utoya.

Pred novinarji se je skril

"Niso vedeli, kdo je odgovoren," je dejal. "Ugibali so. Islamist? Nato so dodali, da je morda tipičen Norvežan. Visok, svetlolas. Niso vedeli kdo. Odšli smo spat, saj je bilo pozno in bili smo prizadeti. To je bila naša država," je še dodal.

Šele naslednje jutro, ko je Jens prižgal računalnik in ugotovil, kdo je moški, odgovoren za pokol, je izvedel, da je bil to Anders Behring Breivik – njegov sin. Jens ni ogromen moški, predvsem pa je previden in natančen. Norveškega upokojenega diplomata je zajela slabost. "Bil sem tako šokiran, da nisem vedel, kaj naj naredim," je dejal. "Nisem mogel storiti ničesar. Sedel sem z glavo med rokami, to je bil grozen trenutek. Nisem se mogel soočiti s tem. Novinarji so do večera že prispeli, a sem se jim skril. Moja žena jim je povedala, da sem v Španiji."

Več mesecev po dogodku, ko so sina že ocenili za neprištevnega, zdaj pa dovolj prištevnega, da lahko roma v zapor, se Jens še vedno počuti "grozno". V njem je ogromno bolečine, neprestano pa ga opominjajo, kdo je. "Prve tedne sem resno razmišljal, da bi si vzel življenje. To me je zdaj minilo. Večno pa se bom spraševal, kako je do tega sploh lahko prišlo. Ali bi lahko kaj storil drugače?"

Andersova mama je bila nenavadna oseba

Nekateri so Jensa Breivika označili za egoista, narcisa ter slabega očeta. Jens in Andersova mama Behringova sta se ločila leto dni po rojstvu sina. "Mislim, da je zakonsko življenje ni zanimalo. Bila je nenavadna oseba. Mislim, da je hotela biti samohranilka. Enostavno je odšla v Oslo in s seboj vzela Andersa ter njeno hčer iz prvega zakona. Ni želela, da imam stike s sinom." Kljub upiranju, je Anders svojega očeta obiskoval v Londonu, pri štirih letih pa je socialna služba celo ugotovila, da bi bilo mogoče bolje, če bi za dečka skrbel kdo drug.

"V priporočilu je pisalo, da bi bilo bolje, če bi zanj skrbel kdo drug. Nezmožnost njegove mami, da bi izkazovala čustva ljubezni, so nanj slabo delovala. Vendar to skoraj ni bilo mogoče, Wenche ni tega hotela priznati. Sploh ni hotela govoriti z mano," je razložil Jens, ki se je poročil s Tove. Slednja je z Andersom vzpostavila ljubeč odnos, stike pa sta imela skoraj do tragičnega pokola. Jens je skupaj z ženo vložil prošnjo za skrbništvo, a jo je sodišče zavrnilo – kar je bilo v nasprotju s priporočilom socialne službe.

V manifestu krivil tudi očeta

Breivik je poudaril, da sta imela s sinom normalen odnos. Ko se je vrnil na Norveško leta 1990, ga je Anders pogosto obiskoval. "Bil je navaden deček. No, morda ne povsem navaden. Nikoli ni bil komunikativen. Nikoli ni govoril o svoji mami ali šoli. K meni se je prišel sprostiti, nekaj pojesti, ko je bil starejši pa se je proti večeru odpravil v središče mesta," je pojasnil Jens. Po propadu še tretjega zakona in poroki z Wando so se Breivikovi otroci odločili, da z njim ne bodo več imeli stikov. "Storil naj bi preveč napak," so mu dejali. Tudi Anders je postajal vse bolj problematičen, v manifestu pa je celo krivil svojega očeta.

Breivik je zanikal, da je sina odrival. "Seveda sem bil jezen, ko me je klicala policija," je pojasnil. Anders je namreč imel "obdobje grafitiranj", ki je jezilo tako njegove starše kot uradne osebe, a oče, tako trdi, ga je vedno želel videti. Sin naj bi bil tisti, ki je stike v celoti prekinil. Ponovno sta se slišala nekaj let kasneje.

Tako Jens kot njegova žena Wanda imata občutek, da se nikoli več ne bosta mogla vrniti na Norveško. Tam namreč še vedno menijo, da bi lahko na kakršenkoli način tragedijo preprečila.