Poglejmo podobnosti med Robertsonovo knjigo in Titanikovo nesrečo.
Ime:
V romanu Futility je bila opisana ladja, ki naj bi bila za tisti čas največja med svojimi konkurentkami, poimenovana Titan.
Velikost:
Opisana ladja je bila skoraj enako veliko kot Titanik. Slednji je bil v resničnosti zgolj 25 metrov daljši.
Datum:
Obe ladji sta bili opisani kot "nepotopljivi" in obe sta se v ledeno goro zaleteli sredi aprila.
Hitrost:
Obe sta lahko dosegli hitrost prek 20 vozlov.
Varnost:
Kljub temu, da je z njima potovalo več tisoč potnikov, je bilo na krovu le komaj čez zakonsko določeno mejo rešilnih čolnov.
Podobnosti mejijo že na strašljivo, pa je bil Robertson res tako jasnoviden pisec, se sprašuje revija Time? Najbrž ne, meni Paul Heyer, preučevalec Titanika in profesor na univerzi Wilfrid Laurier. Podobnosti med Robertsonovim romanom in Titanikom je mogoče razložiti s pogledom na pisateljevo biografijo.
"Bil je nekdo, ki je veliko pisal o pomorskih zadevah," je za Time razložil Heyer. "Bil je izkušen mornar in spremljal je, kako ladje postajajo vse večje. Zato je vedel, da obstaja nevarnost, da bo ena izmed teh trčila ob ledeno goro." Robertsonove izkušnje in znanje o pomorskih trendih so mu dali dovolj materiala, da je o katastrofah na morju pisal z neverjetno natačnostjo.
Zgodba o Titanu se sicer ne vrti samo o ladji. Glavna zgodba se drži častnika, h kateremu se vrne ljubezen njegovega življenja, hkrati pa opisuje še njegov boj z alkoholizmom po nesreči. Robertson doda še nekaj zabavnih podrobnosti, med drugim to, da je eden izmed potnikov ubil severnega medveda in otroku tako rešil življenje.
Po Titanikovi nesreči so Robertsona razglasili za jasnovidnega. To je zanikal in dejal: "Ne. Vem le, o čem pišem, to je vse."
