Pri tem, kar me, zavistneža, še posebej jezi, ni bil moj prijatelj prav nič izviren, saj je uporabil že ničkolikokrat videni trik, za katerega pa se je zdelo, da vsaj dvajset let ne deluje več.

Ta navidezno preprost trik je namreč v tem, da med zaposlenimi v filmskem studiu odkriješ "lojalnega državljana", po domače ovaduha, in mu podtakneš informacijo, da tvoj film, ki ga ravnokar končuješ, žali lik in delo ljubljenega vodje in kot tak ogroža prihodnost naše družbe oziroma, kot se je temu nekoč reklo, "ruši ustavni poredak".

A to še ni vse. Ob tem idealistično vdanem in predanem človečku potrebuješ še njegovega ambicioznega šefa, ki bo poročilo o državljansko neposlušnem umetniku ritolizniško spravil do partijskih sekretarjev in dal s tem "objektivni" presoji še nedokončanega dela potrebno težo, s katero bo svojim kolegom omogočil ožigosanje umetnika za državnega sovražnika številka ena.

Trik je torej dobro znan, a v resnici precej zahteven, in prijatelju Janezu Janši moram po videnem priznati, da mu gredo preigravanja sistema vsaj tako dobro od nog kot tista na nogometnem igrišču, na katerem vsak četrtek lomi gležnje nasprotnikovih branilcev.

Lahkotnost, s katero je namreč Janez konec prejšnjega tedna potisnil žogo med nogama tajnega tonskega tehnika Rudija (ki je hitel po hodnikih Vibe prišepetavati o nedopustnem naključju, da se v nekem filmu srečajo Janez Janša, Adolf Hitler in gejevski spolni akt), za njim s telesno finto vrgel iz ravnotežja pravovernega direktorja Gregorja (ki je o tem "škandaloznem" filmu uradno obvestil ministrstvo in ga strokovno označil za pornografijo), nato pa dobesedno zdrvel mimo partijskega direktorja direktorata Mira in še bolj partijskega državnega sekretarja Aleksandra (ki se jima je zdela zadeva tako zelo "alarmantna", da sta nad avtorje filma poslala celoten paradržavni aparat in poleg revizorjev, ki so jim že naslednji dan potrkali na vrata, bo moj prijatelj verjetno lahko na Požarreportu prej ko slej prebiral tudi svoj udbovski dosje), je naravnost osupljiva.

Če me torej Janez Janša na nogometnem igrišču po svojem slogu še najbolj spominja na Christiana Ronalda, je bil njegov prodor z levico po desnem boku našega sistema messijevski v najboljšem pomenu te besede, lob, s katerim je na koncu žogo spravil za hrbet Silvestra Šurle in dobesedno razparal Reporterjevo mrežo ter posledično končal na naslovnicah vseh časopisov v državi, pa čista poezija promocije umetnosti v umetnosti nenaklonjenih časih.

In vse to ob dejstvu, da njegov film sploh še ni končan.

Ja, ga kar vidim, prebrisanca, kako na predstavitvi svojega filma na festivalu v Cannesu ali Benetkah za usodo slovenske demokracije zaskrbljenim tujim novinarjem pretreseno razlaga, da se pri nas po dvajsetih letih dokazano vračamo v čase totalitarizma, v temne čase vseprisotnih ovaduhov, cenzure, nedotakljivosti oblastnikov in nesvobode govora.

Kar vidim ga, zvitorepca, kako le s težavo zadržuje nasmeh, ko poje to pesmico za njihova ušesa in že skoraj perverzno uživa, ko mu lepijo oznako disidenta in v domovini nezaželenega borca za demokracijo.

In vidim ga, mojega prijatelja Janeza Janšo, kako se nekoč, v naši bližnji prihodnosti, v pogrošnem cilju samopromocije svojega lika in dela, popolnoma vživlja v to vlogo in kako počasi postaja simbol upora, simbol žrtev totalitarnega režima. Na svojo stran drugega za drugim priteguje novinarje, kulturnike, filozofe in druge svobodomiselne intelektualce, ki mu v en glas izražajo naklonjenost, dokler se v določenem zgodovinskem trenutku ne združijo v množični protest v njegovo podporo in na ta način uprejo terorju avtokratskega državnega aparata nad državljanom JJ.

Zato, dragi moji podporniki Janeza Janše, pozor!

Ko se bo prah polegel in se bomo znebili ovaduhov in cenzorjev ter partijskih sekretarjev in končno dobili demokracijo, bomo namreč vsi skupaj, z Rudijem, Gregorjem, Aleksandrom, Mirom in Silvestrom na čelu, dojeli, da nas je Janez Janša preigral in da je bil ves ta kraval okoli njegovega filma en sam marketinški trik.

A takrat bo že prepozno.

Janez Janša bo takrat že velika faca, trkal se bo po prsih in si pripisoval največje zasluge za razkroj totalitarne družbe ter ponosno igral njegovo veliko žrtev. Poln zanosa se bo vrgel v politiko, s svojim osvoboditeljskim kapitalom bo pritegnil množice, govoril bo o drugačnem svetu in ljudem obljubljal med in mleko.

A medtem ko bo neutrudno bil kulturni boj in vneto pozival na lustracijo vseh sodelavcev nekdanjih tajnih služb, bo okoli sebe pridno zbiral raznorazne rudije, gregorje, aleksandre in mirote.

Pa še kakšnega žiga za povrh, ki med tvitanjem ne bo nič videl in nič slišal.

In če se vam bo nekoč zazdelo, da vas je Janez Janša s svojim zgodovinskim preigravanjem obrnil za natanko 360 stopinj in da po dvajsetih letih še naprej stopicljate po enem in istem blatu, vedite, da to ni prav nobeno naključje.

Lahko vam namreč iz prve roke zaupam, da si moj prijatelj Janez Janša svojega imena še zdaleč ni izbral naključno.