Petinpetdesetletni Branimir Štrukelj bo v sredo vodil sedmo ali osmo veliko šolniško stavko. Zdi se, da še lažje kot tiste prejšnje. Ker je njen raison d'etre tako jasen. Tokrat res ne gre za odstotke, za ure in nadure, vztrajno ponavlja. Gre za javno šolstvo, za prihodnje generacije, za to, ali bo kakovostno znanje dostopno vsem, ob za to potrebnih pogojih. Štrukelj resno misli, ko reče, da je šolstvo ključni vzvod razvoja, učitelji pa ambasadorji znanja. In zna v to prepričati ne le svoje učiteljice in učitelje, temveč tudi velik del javnosti. Štrukelj je pravzaprav najodličnejši preostanek slovenske levice, kolikor je še je. Le na kakšnem prehodu za pešce je tudi "komunistična svinja". Tako mu je kljub temu, da je za roko držal mlajšega sina, zabrusila starejša gospa.

Levičar, a ne pahorjanskega tipa

Če bi moral izbirati med tremi oznakami - demokrat, liberalec, levičar -, bi tudi sam obkrožil tretjo. "A ne pahorjanskega tipa," takoj doda. Če pa bi mu kdo rekel, da je feminist, bi mu bilo v čast. Številne ženske, doda, neizmerno spoštuje. In občuduje. V osnovni šoli ga je fascinirala učiteljica slovenščine, bivša nuna, v srednji profesorica zgodovine, ki je pomembno prispevala k temu, da je po spodleteli AGRFT in poskusu študija primerjalne književnosti na FF diplomiral iz zgodovine in umetnostne zgodovine. Enakopravnosti med spoloma, poudarja, je v Sloveniji več na papirju kot v resničnem življenju. Odbora za enake možnosti - po zgledu mnogih evropskih šolskih sindikatov - mu v Svizu ne uspe zagnati. "Ne morem ga vendar jaz voditi," se jezi.

V še danes sloviti uprizoritvi moščanske gimnazije je menda blestel. V vlogi Prometeja ga je hodilo gledat staro in mlado. Da bo šel delat sprejemne na AGRFT, je bilo tako rekoč samoumevno. V prvem krogu je bil sprejet, a po prvem letniku se je komisija odločila za Silvo Čušin, Bineta Matoha, Pavleta Ravnohriba… Mučna zavrnitev ga je pognala v svet. V ljubljanskih skladiščih je prelagal gume, zaslužil 670 dolarjev in se leto dni potikal po Indiji, Nepalu, Iranu.

Potem je bil predsednik Kulturno-umetniškega društva France Prešeren v Trnovem. Prav po njegovi zaslugi je v bolj obrobnem mestnem gledališču postal hišni režiser in igralec znameniti Zijah Sokolović. Na sindikalno pot je stopil konec osemdesetih. Na srednji šoli za elektrotehnike na Vegovi, kjer je poučeval zgodovino, mu je postalo jasno, da učitelji potrebujejo svoj sindikat. Tako je nastal Sindikat vzgoje in izobraževanja, ki je kasneje - kako daljnovidno pravzaprav - vzel pod streho še znanost in kulturo. Dober, za mnoge karizmatičen retorik je hitro napredoval do glavnega tajnika Sviza, kot bogvedi zakaj še danes pravijo vodji sindikata. Štruklju ljubkovalno rečejo tudi Svizec, za prijatelje je tudi Čurki. Kasneje je postal še državni svetnik in predsednik Konfederacije sindikatov javnega sektorja.

Štrukelj je edini sindikalni voditelj, ki v javnosti nastopa tudi kot "štof za trač" - s svojimi zanimivimi družinskimi zgodami in povezavami. Zakon z ameriško pevko, učiteljico joge in še kaj Evening Lategano, s katero ima prvega sina, se je iztekel dokaj hitro, zakon z Ano Kučan, s katero ima drugega sina, je zdržal deset let. Da je bil Kučanov zet, so vedeli tudi brezdomci, ki ga cukajo za rokav na Tromostovju ali Trgu republike. Vedeli pa so tudi politiki, ki so mu to pogosto oponesli. Že omenjeni Grims in Alenka Jeraj sta mu leta 2007 med vročo razpravo o noveli zakona o financiranju in organizaciji vzgoje in izobraževanja očitala, da se je vsa njegova družina šolala na zasebnih šolah.

Štrukelj je, ne bodi len, takoj napisal pismo predsedniku državnega zbora in vodjem poslanskih skupin. Noben moj sin ni nikoli obiskoval zasebnega vrtca ali šole, je jasno zatrdil in s povednim podtonom pripisal: "Drži pa, da je moja žena Ana Kučan cum laude magistrirala na univerzi Harvard." O tem, zakaj je razpadel drugi zakon, Štrukelj razumljivo ne govori rad. Pravi le, da zanesljivo ne drži nobena medijska "hipoteza". Preveč sva se kregala, pravi. In ne, ni šlo za "drugo žensko". In tast? Tast je bil žalosten. Kot vsi tasti, ki imajo radi svoje hčerke. Vrata v Murglah pa so Štruklju še vedno odprta.

Med bolj odmevne politične spore sodi njegov spor s pokojnim Drnovškom po volitvah leta 2000. Ta mu je očital, da grožnjo s stavko zaposlenih v šolstvu "usmerjajo politični motivi". Štrukelj mu je odgovoril v svojem slogu, s številkami. "Kako boste pojasnili dejstvo, da je bila po podatkih Surs povprečna bruto plača za visoko strokovno usposobljenost v letu 1998 v javni upravi, obrambi in socialnem zavarovanju 462.239 tolarjev, v zdravstvu in socialnem varstvu 462.230 tolarjev, v izobraževanju pa le 328.009 tolarjev?" Drnovšek je vseeno leto kasneje, ko je bil sprejet aneks k plačnemu zakonu, Sviz obtožil militantnosti. Takratna LDS si je prvič prislužila soglasno nenaklonjenost medijev. Morda tudi zato konec LDS ni bil več daleč…

S šolskimi ministri je Štrukelj kljub različnim bregovom, na katerih so pihali v jadra šolske barke, dobro vozil, zlasti Slavka Gabra je visoko cenil. "Ker je res vedel, o čem govori." Z Milanom Zverom se je tudi osebno dobro razumel. Za Žigo Turka nekoliko enigmatično pravi, da je "lepo vzgojen fant". Ceni, da se je opravičil učiteljicam po nehoteni, a razkrivajoči nemarnosti, na katero smo opozorili v Dnevniku. Ko je namreč Turk v svojem blogu navedel ukrepe, s katerimi naj bi omilili posledice načrtovanih varčevalnih ukrepov v šolstvu, je mednje uvrstil tudi možnost skrajšanega delovnika. "Tako bi bila lahko učiteljica več časa doma z družino," je zapisal in "spregledal", da se mu je samo v tem primeru zapisala ženska slovnična oblika. Štrukelj je ne bodi len takoj glasno zagrmel, da v predvojni klerikalni maniri minister naganja ženske za štedilnik.

Do kod bodo šli s stavko?

Minister Turk je bolj prepričljiv vsaj v eni pomembni točki: ko Štruklju in javnosti razlaga, da slovensko šolstvo kljub sedanjim kar razkošnim standardom ne dosega primerljive svetovne ali evropske kakovosti. Štrukelj sicer glasno in vztrajno ponavlja, da smo 6. na svetu (med državami OECD) v naravoslovju in 8. v matematiki, a "modro" zamolči, da smo nadpovprečni le v naravoslovju, povprečni v matematiki, zelo slabi pa v bralni pismenosti, ki je osnova vsega drugega. Ko ga kdo na to opozori, nekoliko tišje pristavi: Dajte nam mir, čas in strokovna navodila, pa bomo učne dosežke zanesljivo izboljšali. A šolskega miru ni od nikoder…

Stavka pa ni le nemir, je kaos in muka za mnoge. Prizadeti so nič krivi ljudje. Mučno je pričakovati podporo od samohranilke, ki ji služba visi na nitki, otroka pa zaradi stavke nima kje pustiti. A Štrukelj je neomajen. Kriva je vlada, ne sindikat. V zakonu lepo piše, da bi se moral minister s sindikatom pogovoriti o normativih in standardih. A se to ni zgodilo. Učitelje so postavili pred dejstvo. In ni res, da so tako brutalni ukrepi, ki lahko privedejo do 2000 ali 3000 odpuščenih samo v šolstvu, nujni. "Javni denar odteka skozi vse luknje. Zakaj se ne lotijo javnih naročil, korupcije? Ker je to veliko težje."

Do kod bodo šli s stavko? "Razumen kompromis je vedno mogoč. Toda vlada naj preneha z logiko izrednih razmer," odgovarja v maniri starega sindikalnega mačka, kajti, kot poudarja, od nas nihče ne zahteva, naj varčujemo za tako visoko ceno. Z odgovorom na vprašanje, kaj najbolj šteje na pogajanjih - taktika, vztrajnost ali morda poseben talent za prepričevanje -, ne okleva: "Dobri argumenti. Ti so ključni."

Ob tokratni stavki jih ima na voljo več kot druge krati, saj se razlogi zanjo ne zdijo banalni niti največjim nasprotnikom "sindikalnega izsiljevanja". Najpomembnejši as, ki ga je Štrukelj že vrgel na mizo, je nevarnost, da javno šolstvo podleže neoliberalnim pritiskom, na njegovo mesto pa se kot rešitelja vsili zasebno šolstvo. To bi pomenilo, vztraja Štrukelj, da bomo namesto vzgojno-izobraževalnega sistema skandinavskega tipa, ki zagotavlja pravičnost, kakovost in enake izhodiščne možnosti, dobili sistem, v katerem bo elita za svoje otroke poskrbela s kakovostnim zasebnim šolstvom, neuko ljudstvo pa prepustila tistemu, kar bo od razsute javne šole ostalo.

Štrukelj zato ne okleva niti z očitno demagogijo, ko gre za zasebne šole in vrtce. "Za te ni vlada predvidela niti enega varčevalnega ukrepa," poudarja, "brutalno posega le v javne vrtce in šole." To seveda ne drži. Če se bodo zaostrili standardi in normativi, bodo to občutili tudi zasebni vrtci in šole, preko koncesij. Vsaj tako je pričakovati.