Danes gre preprosto za to, da so mnogi otroci lačni, pravi Anita Ogulin iz Zveze prijateljev mladine Slovenije. Revščina pa ne tolče le po družinah s socialnega ali izobrazbenega dna. Lomasti tudi po družinah, kjer imajo starši srednjo izobrazbo, a so izgubili delo ali pa še imajo službo, a za svoje delo ne dobijo rednega plačila ali nimajo plačanih prispevkov. Posledice so pri otrocih očitne: umaknejo se v osamo, ne družijo se z vrstniki, so žalostni, jih je sram ali pa se zatekajo v nasilje, ugotavljajo naši sogovorniki.

Zlasti ukinitev tako imenovane splošne subvencije za šolsko malico, ki je bodo v bodoče deležni le še najrevnejši učenci in dijaki, bo življenje mnogih družin postavila na glavo. Na vseh šolah, ki smo jih poklicali, opozarjajo, da bo ta ukrep povečal socialne stiske šolarjev, ki jih učitelji in šolske svetovalne službe že zdaj komaj še obvladujejo. Kar na nekaj šolah so nam potrdili, da drži tisto, kar je bilo še pred kratkim nepredstavljivo: dijakov včasih ni v šolo, ker starši nimajo denarja za prevoz.

Ravnatelj novomeške srednje strojne šole Sebastijan Brežnjak nam je, na primer, povedal, da je neki njihov dijak kar lep čas manjkal. Zakaj ga ni v šolo, je odkrila profesorica s sosednje šole, ki stanuje v bližini tega dijaka in je odšla pogledat, kaj se z njim dogaja. Za dijaka so nato na šoli poskrbeli: kupili so mu, kar je potreboval, plačali stroške prevoza in pokrili stroške šole v naravi. To so lahko storili, ker imajo šolski socialni sklad, v katerega prispevajo sponzorji, starši pa tudi učitelji. A sklad, najsi še tako prizadevno skrbijo zanj, ni vreča brez dna. Po Brežnjakovem mnenju bo ukinitev dosedanje splošne subvencije hudo prizadela starše predvsem v primeru, če cenzus za subvencioniranje socialno šibkih, ki za zdaj ni znan, ne bo dovolj nizek. Če bo nizek, bo seveda ukrep manj "varčevalen".

V zimski mraz z vse tanjšimi bundicami

Tudi Julija Jerman, socialna delavka z OŠ Trbovlje, ugotavlja, da se socialne stiske otrok krepijo. "Učitelji opažamo, da starši kupujejo oblačila v najbolj poceni trgovinah. Otroci pogosto ne nosijo več žabic, tudi pozimi hodijo v šolo v navadnih, lahkih supergah, bundice pa so tako tanke, da niso primerne za hud mraz. Mnogi nimajo trenirk za športne dneve, zato pridejo kar v kavbojkah. To nas seveda ne čudi. Trbovlje je bilo nekoč industrijsko mesto, zdaj dela le še nekaj trgovin. Propadla je Strojna tovarna Trbovlje, lani Slovenijales, zdaj grozi z odpuščanjem Cementarna Lafarge. Starši nimajo od kod vzeti. Ni malo družin, kjer sta oba starša nezaposlena," pripoveduje Jermanova, ki opaža, da so otroci zato žalostni, včasih pa se zatekajo tudi v nasilje. Ko organizirajo športne dneve, ponudijo učencem več možnosti: drsanje, smučanje in pohod. Kar tretjina se jih odloči za pohod ali pa sploh ne pridejo na športni dan; med petošolci se jih je, na primer, letos za smučanje "odločilo" le 10. Ko so lani s pomočjo Zveze prijateljev mladine na zimovanje odpeljali otroke iz socialno najšibkejših družin, pa se je pokazalo, da je tudi plačano zimovanje nekaterim še vedno nedostopno, saj niso premogli primernih oblačil in obutve. Ti otroci, ki bi morda najbolj potrebovali zimovanje, so ostali doma, se z grenkobo spominja Jermanova. Težavo pomenijo že tudi vstopnice za kino ali gledališko predstavo. Včasih so ta znesek prišteli k položnicam, danes od otrok zahtevajo gotovino, sicer denarja ne dobijo. Mnogih ni na predstave...

Jermanova tudi opaža, da je staršem skrajno težko priznati, da ne zmorejo otrokom dati vsega, kar ti potrebujejo. "Zlasti slovenski starši revščino skrivajo, dokler lahko." Težko pa je tudi otrokom, ko jih zaprosi, naj staršem odnesejo obrazce, s katerimi lahko ti zaprosijo za posebno subvencijo prehrane. "Kar v nekaj primerih so otroci vztrajno trdili, da pri njih 'imajo' in da teh obrazcev ne potrebujejo. Zadevo sem nato uredila s starši." Od 500 otrok na njihovi šoli jih brezplačno malico dobi 167. To pomeni, da ti otroci poleg splošne subvencije dobijo še dodatno, ki jo odobri center za socialno delo. Zlasti hudo je, da mnogi starši še vedno niso dobili odločbe o otroškem dodatku (dobiti bi jo morali že januarja!), zaradi česar si ne upajo zaprositi za dodatno subvencijo. Strah jih je, da bi zaradi tega dobili nižji otroški dodatek. Jermanova poudarja, da bi morali tisti, ki bodo odločali o varčevalnih ukrepih oziroma o cenzusu za socialno šibke, zlasti misliti na otroke in starše z roba: "20 evrov za nekoga ne pomeni nič, za ljudi z najnižjimi dohodki teh 20 evrov pomeni, ali bodo lahko otroka poslali v šolo ali ne..."

Hrana, ki ostane po malici, izgine

Raziskava, ki jo je leta 2009 opravilo tedanje ministrstvo za šolstvo in šport, je pokazala, da v smeteh konča desetina hrane, kar je v denarju pomenilo okoli 4 milijone evrov na leto. Nekateri učitelji so tedaj opažali, da se učenci s hrano celo obmetujejo. Šolski delavci, s katerimi smo govorili včeraj - poiskali smo jih sicer na "neelitnih" šolah - tega ne opažajo več. Prav nasprotno: malico, ki ostane in jo pustijo v razredu ali v šolski kuhinji, učenci pojedo kasneje, do zadnjega koščka. Otroci pa vse pogosteje pridejo v kuhinjo tudi po kos kruha, kar se prej ni dogajalo.

Svetovalna delavka s škofjeloške Srednje šole za lesarstvo Marta Jenko pravi, da jo zlasti prizadene, ko vidi, kako se nekateri starši vsemu odrečejo, da le ne bi prizadeli svojih otrok. "Težko je gledati mamo, ki na sebi varčuje do skrajnih meja, da lahko otroku zagotovi vse tisto, kar imajo drugi." Na njihovi šoli sklada nimajo, pomagajo pa vseeno, kolikor gre. Ob družinski tragediji nekega dijaka so učitelji sami zbrali denar. Zaplete pa se ob ekskurzijah, zlasti v tujino, na primer ko dijake peljejo na ogled kakšnega sejma, v Milano ali Stuttgart, kjer se lesarji lahko veliko naučijo. Jenkova pravi, da komaj napolnijo prosta mesta. "Starši, zlasti tisti, ki imajo več otrok, nam odkrito povedo, da bodo letos na izlet poslali enega otroka, drugo leto pa drugega, za oba pač ni denarja. Zato tudi od nas želijo, da jim ob začetku leta natančno povemo, kam nameravamo peljati dijake in koliko bo to stalo."

Stisko mnogih dijakov je povečala tudi sprememba socialne zakonodaje. Predvsem mladoletni dijaki oziroma njihove družine so tiste, ki živijo precej slabše kot prej, pojasnjuje direktorica Centra za socialno delo Jesenice Anita Bregar. Prej so mnogi mladoletni dijaki prejemali državne štipendije, ki so znašale okoli 200 evrov - po podatkih ministrstva za delo je takih dijakov skoraj 12.000 - zdaj pa njihove družine dobijo le za okoli 50 ali 70 evrov višji otroški dodatek. Po podatkih Skupnosti dijaških domov v njihovih domovih živi trenutno več kot 1300 dijakov, starih do 18 let, ki so izgubili štipendijo. Ta jim je povečini ravno zadostovala za plačilo enomesečnega bivanja v dijaških domovih, ki skupaj s prehrano, oskrbo in vzgojo stanejo 208 evrov na mesec. V novomeškem dijaškem domu Grm, kjer biva veliko dijakov iz socialno šibkejših okolij, opažajo, da si njihovi dijaki konec tedna poiščejo delo, da lahko plačajo dom. Enako opaža Marta Jenko. "Še sreča, da so naši dijaki praktični in da znajo delati," dodaja z dobro mero pelina.