Ob zaključku festivala bo jutri podeljena Šeligova nagrada, velika nagrada festivala, za katero se potegujejo predstave iz tekmovalnega programa, izvedeli pa bomo tudi dobitnika najstarejšega festivalskega priznanja, nagrade Slavka Gruma, ki jo od leta 1976 podeljujejo za najboljše novo dramsko besedilo leta; pod peterico nominiranih besedil se podpisujejo uveljavljeni avtorji Vinko Möderndorfer (dvakrat), Ivo Svetina, rokgre in Žanina Mirčevska.

Sicer pa so letos zopet obudili razpravo o tem, kaj sploh je (slovenska) dramatika. Četrtkovo okroglo mizo, naslovljeno Robovi dramatike, je spodbudila sprememba festivalskega pravilnika, s katero po novem na festivalu ne morejo več sodelovati dramatizacije in priredbe, nastale na osnovi besedil tujih avtorjev. Navidez majhna sprememba je bila povod za dveurno debato o tem, kako pojmovati slovensko dramatiko in kje, če sploh, zarisati njene meje in robove.

Izvirne ali "tehnične"?

Voditeljici razprave Pia Brezavšček in Katja Čičigoj sta takoj opozorili, da slovenska dramatika korenini v priredbah tujih del - denimo komedije, ki jih je pisal Anton Tomaž Linhart. Tudi vrhunci svetovne dramatike so nastali kot priredbe, Ajshil, Sofokles in Evripid so "dramatizirali" tebanski ciklus, pa tudi Shakespearov Hamlet ni popolnoma izviren. Tukaj sta še Smoletova Antigona in Zajčeva Medeja, ki ne veljata za nekakšni dramatizaciji, temveč za polnokrvni, izvirni, vrhunski drami. Kaj potemtakem dramatizacija sploh je?

To je prenos iz enega medija v drug, iz literature na oder, delež izvirnosti pa je pri tem vedno različen, je opredelila teoretičarka Barbara Orel. Če torej nekatere dramatizacije temeljijo na "postavljanju dvopičij" in prepisovanju dialogov, kot so se šalili sogovorniki, druge izvorna besedila plemenitijo z lastnimi avtorskimi vložki in vpeljavo nove perspektive, zaradi katerih obveljajo za avtorsko dejanje. Tovrstne dramatizacije so bile že nekajkrat uvrščene na Teden slovenske drame, najbolj odmevno leta 2006, ko je Šeligovo nagrado prejel Ep o Gilgamešu v dramatizaciji Nebojše Popa Tasića, je opozorila Orlova. Svojevrstna festivalska prelomnica je bilo tudi leto 1998, ko je bila za najboljšo predstavo razglašena uprizoritev Ion. Pod besedilo, ki je nastalo kot integralni del predstave in ne kot klasično dramsko besedilo, med drugim namenjeno samostojnemu literarnemu življenju, sta se podpisala Sebastijan Horvat in Primož Vitez. Ravno tovrstni "robovi" so vdihnili novo življenje in revitalizirali slovensko pisanje za oder, zato bi jih bilo škoda izključevati, je dejala Barbara Orel.

Konkretnost in teoretsko meglenje

"Toda točno to, kar nam očitate, da izključujemo, je v osrčju Tedna slovenske drame, saj je na njem ogromno avtorskih del, ki sodijo prav na robove slovenske dramatike," je stališče Prešernovega gledališča zagovarjala dramaturginja in umetniška vodja Marinka Poštrak. Z novim pravilom so se, po njenih besedah, želeli razločiti od drugih festivalov, ki uprizarjajo priredbe, in še posebej spodbuditi nastanek slovenske izvirne dramatike ter delo slovenskih dramatikov. "Toda če bi pri dramatizaciji šlo za avtorsko delo, kot je na primer Smoletova Antigona, bi ga brez zadržkov vzeli v izbor," je trdila Poštrakova. "Toda zakaj potem sploh potrebujete omejitve?" so vzrojili številni prisotni.

Videti je bilo, da imajo razpravljalci prej kot z opredeljevanjem tistih dramatizacij, ki so avtorske in izvirne, težave z opredelitvijo dramatizacij, ki so "tehnične" oziroma niso izvirne in avtorske in bi jih pravilnik potemtakem zares zadeval. Z različnih strani je bilo večkrat izraženo mnenje, da gre za "vprašanje zdravega razuma", pri katerem "vsi vemo za kaj gre", saj je "jasno", kaj je izvirna dramatizacija in kdaj gre samo za "postavljanje dvopičij". Proti argumentu zdravorazumskosti se je postavil teatrolog Blaž Lukan z izjavo, da se ravno skozi "zdravo pamet" najbolj pokaže skrita ideologija. "Postaviti dvopičje je isto kot postaviti pisoar v galerijo!" je zagovarjal preizpraševanje "tehničnih terminov". In da bi se izognil "zapletanju" in "meglenju" teorije, kot je ironično poimenoval lastno dejavnost, je vodjem festivala postavil nekaj konkretnih vprašanj. Ali bi festival tudi danes sprejel Ep o Gilgamešu? Kdo bi pregledal to dramatizacijo? Ali lahko računamo na to, da bi selektor ali žirija poznala izvirnik? Po katerih kriterijih bi ocenili izvirnost te dramatizacije in ali tovrstni kriteriji sploh obstajajo? Na svoja vprašanja ni dobil "jasnih" odgovorov, saj tudi "praksa" ni znala začrtati mej in robov svojega predmeta ter predvideti posledic pravil, ki jih postavlja. Morda bi zato bilo bolje, če bi se teh - vzdržala...